Kdor je kdajkoli nastopal na odru pred pubiliko ali kako drugače, ve, da je med performansom uperjenih vanj veliko kritičnih očes in ušes.
Kadar nastopamo, hočemo dati od sebe le najboljše. Zato se prej običajno temeljito pripravimo. Vadimo, pilimo in ponavljamo. Skratka, zadeve vzamemo nadvse resno. In ta resnost se praviloma pozitivno obrestuje. Za njo je namreč običajno skrit gromozanski strah, da se bomo osmešili, da ne bomo dovolj dobri, da bomo izžvižgani...
Kaj pa predstava vsakdanjega življenja? Kako nastopam na odru življenja? Doma, v službi, na samem, v družbi? Sem dovolj samozavestna, sproščena? Sem prepričljiva - oziroma - verodostojna? Poštena do sebe in do drugih? Obvladujem sceno? Jo znam zmehčati s humorjem? Nekako se mi zdi, da bi to lahko najbolje definirala z besedami "vsak dan malo pekla, vsak dan malo nebes". Kako to mislim?
Sleherni razgovor, sleherno dejanje ali pa recimo argumentiranje kakšnega načela, prepričanja, ni nič drugega kot osebni Show up. Mini generalka brez poprejšnjih vaj in brez možnosti reprize. Prikaz prve osebe v ednini. Na podlagi tega si ljudje ustvarjajo sodbo o meni. Kritiko ali pohvalo. Profesionalci vedo, jaz pa se še učim, da je najslabše biti odvisen tako od enega kot od drugega. Zato se, če je le mogoče, držim načela: "Če sem vam všeč, fajn! Lepo. Ampak ostajam neodvisna. Če vam nisem všeč, kaj potem! To ni moj problem. Ostajam neodvisna."
Težko je biti indiferenten. Zlonamerna opazka me recimo lahko v trenutku čisto sesuje. Laskanje po drugi strani morda ni čisto iskreno, če pa je, hecno, ga nekako ne morem sprejeti brez zadržkov. Še jedrnato in upravičeno pohvalo komaj sprejmem. Lahko namreč zlahka zapadem v odvisnost od tega, da delam karkoli zgolj še zaradi pohvale. Princip palice in korenčka? Ne, hvala!
Nikoli ne bom pozabila nastopa neke deklice pred par leti v bližnjem kulturnem domu. Ne spomnim se, katero skladbo je igrala, tudi njen obraz mi je že ušel iz spomina. Morala je biti stara tam nekje okrog enajst ali dvanajst let. Sedla je za harfo in zaigrala. Toda joj, prejoj. Pokazalo se je, da je harfa popolnoma razglašena. Deklica se je za hip, dva zmedla, se nekajkrat ozrla, ali ji bo mentorica priskočila na pomoč, toda zaman. Deklica je vidno potrebovala pomoč, a je ni dobila. Prebudila je mojo radovednost. Kaj bo storila? Bo odnehala? Ne. Prijetno me je presenetila! Suvereno se je zbrala in nadaljevala! Skladbo je v celoti odigrala, čeprav zaradi nepravih tonov melodija ni bila prijetna za ušesa.
Še en utrinek spomina: na enem od literarnih večerov se je pri recitaciji ene od pesmi dvakrat zmedla meni zelo ljuba ustvarjalka. Nobene panike ni naredila. Tistih par - zanjo verjetno zelo mučnih trenutkov - je hrabro prenesla. Potem se je hudomušno nasmehnila, zamahnila z roko in odrecitirala novo pesem.
Tudi to se me je globoko dotaknilo. Ker sem to že doživljala. Vsakič bi se bila od sramu najraje ugreznila v tla. Prvič sem to izkusila kot otrok, ko sem morala na pamet deklamirati pesmico pri prvem svetem obhajilu. Niti vrsto let kasneje mi tovrstno osebno ponižanje ni bilo prihranjeno. Bilo je na enem od dekanijskih srečanj. Pred mano je bil mikrofon, jaz pa bi bila morala kratko in jedrnato v govornem poročilu strniti nekaj povzetkov. Ki to sploh niso bili, saj je bil sestanek bolj nepovezano kramljanje udeležencev kot pa kaj konstruktivnega.
Nisem se sama javila, določili so me. In sem zagrizla v kislo jabolko... Pridem torej pred tisti strašljivi mikrofon, tam ob straneh pa sedijo Štuhec, škof in še nekaj drugih imenitnih eminentnih gostov in po par nepovezanih zblejanih stavkih, ki sem jih spravila iz sebe - tišina... mučna tišina. Čas, ki se nikamor ne premakne. Nobenega rešilnega flash-lighta...Totalni mrk govora in spomina :(
Tega se nikoli nisem rada spominjala. Da ne omenjam, da sem se od takrat panično bala javnega nastopanja. Vse dokler me ni po naključju leta 2008 zbodel v oči oglas "Šola javnega nastopanja, osnove retorike." Bi en strah manj v svojem življenju? Bi? Ne bi? Bi! Škoditi ne more... In res ni. Tam sem ozdravila svoje travme in strah pred javnim nastopanjem ter se ob tem celo zabavala.
Če že omenjam situacije, ki so pomenile totalni fiasko, pa lahko obelodanim še tiste, ki so čudovito uspele. Čaroben je bil večer poezije na Prešernov praznik v Tamkoučiri, kjer so vsi prisotni lahko sodelovali in nastopili. Opogumila sem se in tudi sama predstavila tri svoje pesmi. Požela bučen aplavz in bila ponosna na svoj pesniški debut (ali debi, doesn´t matter anyway!). Ambient je bil pravšnji, lokal nabito poln, v zraku je bilo čutiti povezanost, ljubezen in naklonjenost do poezije. Nobene praznine duha in prostora kot na kakšni suhoparni proslavi. Nasprotno! Bila je umetnost, močna in intenzivna, skoraj otipljiva. Bila je živahna in živa. Oplemenitila je vse, ki smo se takrat nahajali tam. Nepozabno!
Kakšno leto nazaj sem vstopila v svet lutk. V Škratovo lutkovno gledališče. Kratka stranska vloga v igri "Ko so bili krokarji še pisani" je bila zame že skoraj preveč, ampak sem zvozila. Zdaj pa po spletu naključij v predstavi za otroke "Hej, to je moj popek" moja roka in moj glas celo oživljata lik rahlo neumnega in obenem pametujočega "haudrastega" psa Edija (naj mi moj brat Edi oprosti, ampak nisem jaz izbirala imena zanj, obstaja že v knjigi!), in to kar v glavni vlogi :). Čeprav se mi je na prvih vajah krčil želodec saj se je vse v meni upiralo, da ta vloga pa že ni zame. Da je predolga in prezahtevna. Ko smo začeli vaditi, sem bila o tem še bolj sveto prepričana. Pa smo družno strli tudi ta oreh :).
Za nami je že nekaj predstav na celjski Mestni plaži, imenitno so uspele in prav ponosna sem na svoje soigralke, na našega režiserja, in nenazadnje tudi nase. Zakaj pa ne? Če je ta ponos zdrava spodbuda za naprej, če v njem ni občutka večvrednosti ali domišljavosti, potem ja! Lahko si ga brez slabe vesti dovolim!
Za mano so časopisni intervjuji, objave, nagrajene objavljene zgodbe, pesmi, par radijski nastopov, tu in tam kakšno tekmovanje, razstava likovnih del, pa še kaj bi se našlo... Saj tudi jaz črpam za dušo in za duha od vseh, ki si upajo. Ki znajo pustiti pečat svoje osebnosti v prostoru in času. Vseeno kje. Na odru, za odrom, pod odrom, kjer ni odra...
Če toliko drugih čudovitih ljudi pokaže pogum in tisto najboljše v sebi na koncertih, na nastopih, na razstavah, za radijskim mikrofonom ali kjerkoli drugje z namenom, da podeli svoj talent, svoje nemalokrat življenjsko delo in trud; the best of them, why not me?
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar