Rada spim, ampak včasih je dober spanec zadnja stvar, na katero pomislim, ko me zgrabi ustvarjalna žilica. Zgodi se, da od same nestrpnosti ne morem dočakati novega dne. Moje ure so nočne ure. Takrat imam najbolj mir, a se potem rado zgodi, da se mi podre bioritem. Ne morem peljatii dva povsem nasprotujoča si life-styla. V meni tiči bohemski tip človeka, ki niha med ležernim chill-outom in med kampanjskim delom, kar strastno ustvarjanje je. Po drugi strani pa sem po sili razmer, in ja, posledično tudi zaradi svojih odločitev, vprežena v zoprno obvladovanje vsakdanjika. Temu se ne da izogniti.
Get a good night´s sleep! Privoščiti si trden in miren spanec... Se lepo sliši. Toda poznam tudi druge različice. Pogosto si nakopljem veliko obveznosti. Ker me do zdaj še ni izučilo, da jih je najboljše narediti čim prej, ko je še dovolj časa in to sproti, se mi to maščuje v nemirnem spancu in nervozi tik pred zdajci.
"Saj je še čas. Cel teden je še pred mano..." "Ah, šele torek je, danes še ni treba." "Še tri dni časa imam!" "Pojutrišnjem bi šlo." "Jutri bom pa res!" Poznate to? Odlaganje iz dneva v dan?
Saj naredim, toda zakaj hudiča se nikoli ne spravim stvari narediti TAKOJ??? Kaj me bremza, ko pa vem že vnaprej, da si z vsakim dnem odloga nakopljem zgolj to, da se jezim sama nase. In adijo, dober nočni spanec! Prvo kot prvo, sploh zaspati ne morem, za povrh pa me preganja strah pred tem, da mi bo zmanjkalo časa in da ne bo v redu narejeno. V takem stanju pa dober spanec?!? Premetavam se z leve na desno in z desne na levo. Kot bi ležala na žerjavici. Saj to je neke vrste žerjavica. Stanje, od katerega glava peče :)
Le kdaj me bo izučilo? Od kod imam to navado odlaganja? Zakaj se je še ne morem znebiti?
Se pravi, da če hočem več dobrega spanca, se moram potruditi za več zmernosti. In za bolj sprotno delo!
Well, I´ll try! Again. And again!
No, so tudi dnevi, ko naredim čuda stvari. Ko se počutim prav adrenalinsko, ko je za mano izziv, ki sem ga sprejela in obvladala. Takrat tudi ne morem spati. Tudi utrujena nisem. Zaman "štejem ovčke" in tiščim veke skupaj. Spanec noče in noče priti. Pa nič! Čas do jutra pokrpam z branjem kakšne knjige ali s poslušanjem glasbe. Morda se čez dan najde priložnost za kakšen kratek krepčilni spanec. Samo kaj, ko se čez dan najde tista priložnost, zbudi bohem v meni moralnega mačka. Druga, racionalna plat mene mu ga po mačehovsko prav težko privošči. Je namreč treba postoriti še to in ono...
Velik, če ne največji sovražnik mirnega spanca je zaskrbljenost. Saj pridejo situacije, ko ne gre drugače. Sprememba službe, zdravniški pregledi, resna bolezen ali kakšna druga nesreča so upravičen vzrok za velike skrbi. Takrat se spanec tudi noče pripeljati od nikoder. V mislih razvijem vse mogoče scenarije in eden je slabši od drugega! Zjutraj sem neprespana, kot bi me povozil tank. Od samih skrbi imam votlo glavo in ne počutim se dobro. Spanec, kolikor ga je že bilo, je bil pretrgan in nemiren, poln čudnih sanj. Od vseh zvrsti nespečnosti mi je tovrstna najmanj všeč. Ona najbolj zgornja je sicer podobna tejle, ampak jo lahko spremenim. In jo tudi bom! Jutri ali pojutrišnjem :)))), če verjamete :))))
Tole me pa presega in največ, kar lahko storim je, da stisnem zobe in preživim. Tako noči brez spanca kot dnevne krizne situacije. Ter jih, kakor hitro je možno, tudi pustim za seboj.
Saj ste že slišali za ljudi, ki niso srečni, če niso vsaj malo nesrečni. Od neprenehnega negovanja in ohranjanja skrbi ali pesimistične naravnanosti postanejo odvisniki. Tega pa nočem. Saj si ne delam utvar, da obstaja življenje brez skrbi. Niti v Republiki Palma de coco ne :) Ne bi pa rada, da skrbi obvladujejo moje življenje.
Na eno od slik, ki sem jo nekoč narisala, sem zapisala: "Obstaja eno samo zdravilo zoper velike skrbi: drobne radosti." Karl Heinrich Waggerl je to pogruntal. Bo kar držalo.
V deželi, kjer živim, se pozdravljamo z besedo "Dober dan". kako čudovit pomen imata ti dve kratki besedi! Thanks god! Ugotovila sem, da imam najboljši spanec, kadar je za mano tak dan. Dober, izpolnjen, prijeten dan. V katerem je bilo dovolj prostora in časa za dobro opravljeno delo. Za drobne geste prijaznosti in naklonjenost med vsemi, ki smo se med dnevom srečali in srečevali. Dan, v katerega lahko umestim veliko vsega, kar je dobro.
Dober dan se podvoji, če koga razveselim. Enako, če kdo nepričakovano razveseli mene. Ta teden je bilo nekaj takih dni :) Se še priporočam zanje...
V ponedeljek sem prejela čudovito pismo z naslovom "Pod mojim drobnogledom" Jaz v očeh nekoga drugega tako kot se doslej (še) nisem videla. Hvala, odprla si mi nove perspektive!
Sreda popoldne: ženski "izlet" v Maribor, kjer se zlahka izgubiš, oziroma na parkirišču ne najdeš avta in se narežiš še za kup drugih stvar; vse to ob prijetnem druženju, pohajkovanju, ter manj resnim in bolj resnim pogovorom.
V petek sem dobila CD s prekrasno glasbo. Za negovanje inspiracije! Kar tako... Rain of blessing...
Straight to the heart... Thank you!
Če je za mano dober dan, mu sledi lahka noč. Ej, saj se tudi v deželo spanca pospremimo z dvema besedama: "Lahko noč!" Za miren spanec torej: drobne radosti čez dan. Jaz sem za! Pa vi? Je bil dober dan?
Če je bil: "Lahko noč."
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar