Ubija me, če se moram držati planov kot pijanec plota, istočasno pa sem čisto zgubljena, če me življenje meče sem in tja brez pravca in brez kompasa. Moram torej najti kompromis. Pomagam si z Darwinovo teorijo, ki pravi, da v naravi ne preživijo vselej največji, najmočnejši ali najpametnejši, ampak tisti, ki se znajo najbolje prilagoditi.
Čemu sploh iskati nove perspektive? So sploh potrebne? Pomeni najti novo perspektivo znižati ali zvišati osebne kriterije? Danes sem o tem poskušala razmišljati po obrokih. Med kuhanjem, med pospravljanjem, med obiski. Hotela sem si že dopoldne zagotoviti rdečo nit, o kateri bom pisala. Vendar so me stvari tako preokupirale, da sem se šele zdajle v miru usedla pred računalnik. Brez rdeče niti. Sprememba plana torej. Zaradi okoliščin. Niso se one prilagodile meni, jaz sem tista, ki moram biti prožna. Preobrazba torej...
Preobrazba? Že ves teden na Golovcu, kjer sem oddelala delovni teden, nad trato pred teraso letajo sem in tja pisani metulji. Kapusov belin, dnevni pavlinček, lastovičar... Lepo jih je gledati. Metulj mi je lep, kar za gosenico ne bi mogla trditi. Toda metulj in gosenica sta ena in ista žival v različnem časovnem obdobju!
Predlani na seminarju Ab Morgen trage ich rot v Tinjah, katerega rdeča nit se je glasila "Frauen entdecken ihre neue Freiheit", kar v prevodu pomeni Ženske odkrivajo svojo novo svobodo, smo se ženske, ki smo se zbrale tam, dale poučiti prav o tem - kako najti nove perspektive za svoje lastno življenje. To je bilo eno redkih čudovitih doživetiji, na kateri smo ženske, ki smo se prvič videle, brez zadržkov iskreno pripovedovale o sebi, o svoji življenjski poti, o pravih in o zgrešenih odločitvah, o našem poslanstvu, o nezadovoljstvu, o frustracijah; skratka o vsem, kar nam je ležalo na duši. Vseh se nas je močno dotaknilo. Nekatere celo usodno zaznamovalo. No, mene je.
Vsaka od nas je po svoje ujeta v kolesje službe, podjetja, družine, okolja, navad, pridobljenih in privzgojenih vzorcev... Toda je to vse? Je to res vse? Bilo nas je kakih petindvajset. Starejših, mlajših, srednjih let. Vsaka pripoved je budila nova spoznanja. Spoznanja so naznanjala novo upanje in pripravljenost na spremembe. V vsakem novem upanju je pognala novorojena moč za spoprijemanjem z vsakdanjikom.
Ena od udeleženk je ob skupinskem delu, ko smo imele pred sabo plakat z gosenico in metuljem, olajšano zavzdihnila: "Skrajni čas je že, da postanem metulj!" Za drugo je kokon predstavljal pasiven mir in varnost v smislu "tu visim, pustite me prosim pri miru."
Toda edina stalnica v življenju so spremembe. Preobražam se in to vsak dan, pa če mi je prav ali ne. Bolj togo ko se oklepam svojih starih prepričanj, ki so bile nekoč nove perspektive, težje mi bo. Toda jaz želim živeti, ne životariti in z življenjem hočem biti zadovoljna. No, če sem bolj natančna - zadovoljna s tem, kako bom svoje življenje obarvala in kakšen pečat mu bom dala, ne glede na to, ali mi gre dobro ali ne.
Zdravnica Urška Lunder je ob pogovorih z umirajočimi ženskami prišla do strašljivega spoznanja, da je marsikatera od teh žena, pa najsi so bile mlajše ali starejše, ob tem, da so imele "vse"; družino, kariero, hišo, avto... umrle, kot da del njih ni nikoli zaživel. Niso uspele poleteti, niso okusile svobode, niso zaživele, kot bi lahko. Niso uspele priti do faze metulja. Morda so živele ravno tisto, česar se sama tako bojim: "Standing knee-deep in a river, dying of thirst". Se čez vso razumno mero žrtvovale in pri tem pozabile nase. Večina od teh žena je umrla za rakom. Kaj če se je zatajevanje same sebe najprej naselilo vanje kot nezadovoljstvo? Se sčasoma razširilo kot rakaste metastaze, dokler se ni vdalo še telo? Depresija, rak duše? Zatem pa rak telesa... Morda bi se življenje katere od teh žena drugače odvijalo, če... če bi jim bilo dano pravočasno najti drugačno perspektivo. Potem bi se morda naučile potegniti črto in postaviti meje. Biti odločne: "Do tu vam dovolim, od tu naprej pa je rdeča luč!" Tako pa s potlačenimi željami, na račun lastne svobode, za marsikaj prikrajšane, socialno psihopatološko zdresirane - zgolj funkcionirajo, ne da bi kdaj res zaživele:( Veliko preveč jih je. Bom znala s pridobljenim védenjem kateri odpreti oči?
Moja mama je dve leti nazaj umrla za rakom. Nikoli ni postala metulj...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar