Vsak od nas ima pri sebi "rdeč dežnik", ki ga razpne po potrebi in možnost, da vzame nekoga pod svoje okrilje.
Pomagati drugim pomeni zavzeti se za nekoga in to aktivno. Tako, da nekaj naredim zanj. Lahko celo nekaj žrtvujem. Svoj prosti čas, dobro voljo, morda denar, morda se znajdem v zame manj ugodni situaciji, se moram nečemu odreči...
Včeraj me je pred Intersparom ogovoril klošar. Da je lačen in da bi rad jedel. Mudilo se mi je, ampak sem se ustavila in si vzela nekaj časa zanj. Za "Kralje ulice" si ga praviloma vedno vzamem. Zanimiivi so mi, imajo svojo zgodbo in razpolagajo s svobodo, ki jo sicer odplačujejo tudi tako, da dnevno fehtajo za kako literco ali pa za kak sendvič. "Kar pridi z menoj, greva nekaj kupit!" "Ne, te bom kar tule zunaj pred vhodom počakal," je bil malo v zadregi. " V redu. Kaj bi pa rad jedel?" "Malo kruha. Pa ribe. Ribe imam rad." "Kakšne ribe pa rad ješ?" " Zelenjavne. Pa eno vodo bi prosil zraven." Spravil me je v dobro voljo. Ni "naročil" sendviča, ampak v skromni maniri par malenkosti lepo po vrsti v stilu a la carte, kot bi bil v gostilni.
Ko sem malo kasneje izbirala v trgovini stvari zanj, sem nakupila malenkost več od tistega, za kar me je prosil + sladoled. V tisti razbeljeni vročini mu bo najbrž prijal.
Čakal me je. Se zahvalil in se zarežal s širokim nasmehom in z dvignjeno desnico. Ostajajoč "na šihtu," v svoji svobodi. Njega ne priganja čas. On je tisti, ki ga - preganja :)
Jaz ne prosim tako z lahkoto. Pravzaprav težko kaj prosim, tudi ko potrebujem. Ko pa že kaj prosim, vmes že razmišljam, kako bi uslugo lahko povrnila. Pogosto mi je izrazito neprijetno za kaj prositi. Imam občutek, da gnjavim ljudi. Nisem se še naučila odkrito, jasno in glasno prositi za pomoč. Kaj to pove o meni? Mi kaj odkrije? Najbrž ja. To, da hočem biti čimbolj neodvisna. Da nerada pokažem svojo nemoč. Hkrati pa običajno zapadem v pričakovanje, da mi bodo mi ljudje brali želje iz oči. Da bi si kdo sam od sebe "zrajtal" in mi kaj pomagal. Ja, pa kaj še! Hecno, ali ne?
Kaj pa ko kdo drug za karkoli prosi mene? Bom odkrita: različno in odvisno od tega, kdo me za kaj prosi in za kakšno stvar me rabi. Lahko celo, da sama zaznam stisko in stopim v akcijo. Seveda prej premislim, preden se odločim.
So namreč tudi ljudje, ki hočejo pod moj dežnik, tudi ko ne dežuje :)
Prosijo za pomoč, ko je ne rabijo ali pa se jim preprosto kaj ne ljubi in čisto simpl, po liniji najmanjšega odpora, stvar enostavno prevalijo na nekoga drugega. Če mi alarmni zvonci ne zazvonijo pravi čas, me hitro prepalamudijo. Včasih je najboljša pomoč komu beseda Ne.
Mešane občutke imam tudi, ko se med reklamami in računi za elektriko, komunalo, vodo in še kaj pojavijo položnice za Unicef, za Rdeči križ in za razna druga dobrodelna društva. Po eni strani me spreten marketinški prijem, ki igra na strune človečnosti, vseeno presune. Zlasti, če kak sestradan, od muh prekrit otrok z gnojnimi očmi žalostno in temno strmi vame. Kakorkoli, del zahodne družbe, kjer se cedita mleko in med, sem. Toda hudiča, po drugi strani pa me spravlja do vrelišča besa dejstvo, da veletrgovine, bencinske postaje, živilske trgovine vsak dan, dan na dan v smeti odvržejo na tone hrane - en dan starih sendvičev, jogurtov, sadja, zelenjave... Potem prepadena slišim in berem o pokvarjenosti taistih dobrodelnih organizacij, katerih položnice se največkrat znajdejo v mojem nabiralniku. O, fuj! Rdeči križ ob tem za piko na i celo sprenevedavo brenka na strune usmiljenja, koliko lačnih družin in otrok je v naši preljubi dolini Šentflorjanski. Ob kontejnerjih in smetiščih, polnih hrane!?!! Naša družba je že zdavnaj izgubila moralni kompas:(
Toda ni treba, da ga izgubim tudi sama, čeprav sem del te družbe. Na srečo še vedno obstaja zdrava kmečka pamet. Ni vedno materialna ali denarna pomoč tista, ki je najbolj učinkovita. Včasih naredi več škode kot koristi! Zlahka koga navadim na to, da mu bom jaz dnevno lovila ribe, namesto da bi ga naučila, kako si jo sam ulovi.
So celo ljudje, ki hote vsak dan drugim lovijo ribe. S tem nekako nadvladujejo tiste, ki sprejemajo pomoč. Hop, in že imamo dve vrsti odvisnikov. To so recimo starši, ki ne dojamejo, da so njihovi otroci odrasli in da morajo najti svojo samostojnost. Pretiravajo pri skrbi zanje, jih preko razumnih meja "pedenajo", in so zaradi tega posesivni; na koncu pa so oboji zagrenjeni in frustrirani. Starši so razočarani v smislu češ, preko svojih moči smo pomagalil iin prav nič niso hvaležni... Veliki otroci, ki se niso nikoli osvobodili in odrasli, pa staršem njihovo pretirano skrb in pomoč celo zamerijo. Slednji so v paketu "Dear child, I help you" poleg pomoči prejeli izrazite občutke ujetosti in krivde. Adijo, zdrav, trden in svoboden odnos med generacijami. Na račun pomoči, ki to ni.
Alergična sem na stavek: "Samo dobro ti hočem." Zlasti če je v navezavi z vsiljenim "pomagati" ali s poskusom mentalne prevlade. S tem imam slabe izkušnje iz preteklosti. Bila so leta, ko sem bila morda malo preveč poslušna in se ravnala skoraj izključno po taktirki drugih. Plesala sem, kot so drugi godli. Proti svoji volji. To ni bila moja melodija. Danes to vem. Ampak takrat se še nisem znala in tudi ne zmogla upreti. Ceno, da sem ugajala, da bi me imeli radi, sem drago plačala. "Samo dobro ti hočem" me je pripeljalo na samo dno. Tam se je vse sesulo. Pa tudi izkristaliziralo. "Dobro, hočeš samo dobro! Samo, da ti še zase ne veš, kaj je dobro, kaj boš šele zame?!" In to, kar je dobro zate, ni nujno dobro tudi zame. Velja obratno v enaki meri.
Zato sem pri tem, kako in v kakšni meri pomagati drugim, previdna in taktična. Ne morem pomagati vsem, ne morem rešiti celega sveta. Če imam vklopljen razum, odprto srce in roke na razpolago, in to vsak dan vsaj malo, vsaj občasno, zadostuje. That´s just the way it is!
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar