Sem že. Pogosto. Celo zelo pogosto. Ne glede na vreme, ne glede na čas dneva. Pri tem letni čas ne igra nobene omembe vredne vloge. Pregrade v glavi so se že zdavnaj podrle. Spontano se odločim - večer prej naravnam budilko in to je to. Simpl kot pasulj.
Že vnaprej se veselim jutranje hoje skozi bližnji gozd. Enostavno vstanem ob štirih zjutraj, da sem ob šestih že nazaj, se stuširam in sem ob sedmih že available in na razpolago v službi.
Je vstati tako zgodaj napor? No, vsekakor sta topla postelja in zunaj skoraj še tema definitivno dva faktorja, od katerih mi oči kar same lezejo skupaj, še preden se zmuvam pokonci. Toda ker sem se že temeljito strenirala v odločnem Grem!, se vržem pokonci in se spravim v pogon. Jutra so tega vredna!
Kako krasen je gozd, ko se prebuja! Ptice prav zjutraj pojejo najglasneje in najlepše. Skozi poltemo in meglice se sramežljivo prebijjajo sončni žarki. Rosne kapljice in pajčevine se iskrijo v njih in ozračje je sveže kot jutranja rosa... "There is a blessing in the air," pravi misel Williama Wordswortha. Res, nekaj mora biti v zraku, da pridem nazaj vsa prerojena in spočita.
Enako čudovito je, kadar je oblačno in vetrovno.Tudi rahel dež ima svoj čar. Especially singing in the rain :)
Že vnaprej se veselim tudi sobotnih ali nedeljskih juter. Najraje jo švrknem na Kunigundo, ko je še tema. Na vrhu sem, ko se ravno zdani in se vračam, ko se je že naredil dan. Kako se lahko veselim napora? Preprosto...
Prepustim se. Vetru, rosenju, naletavanju snega, megli, mesečini, oblakom, svetlobi, mraku... Pomladi, poletju, jeseni, zimi... Razkošju barv, raznoliki pokrajini, dnevom, ki so mi dani... Prepuščam se valovom in obožujem veter, ki jih kodra, medtem ko veslam po gladini jezera.
Pokrajine, ki bežijo mimo mene, me spominjajo na pokrajino moje duše. Lahko je vsa obsijana s soncem. Pogosto je v megli. Skoraj vedno se nadnjo podijo izmenjaje beli in temni oblaki. Fascinira me igra svetlobe in sence. Enkrat je osvetljen en del, drugič nekaj čisto drugega. Nikoli se nič ne ponovi dvakrat. Je dinamičnost. Je dramatičnost. Je paleta odtenkov med upanjem in resignacijo.
Ne le pokrajine, tudi menjave letnih časov mi dajejo na znanje, da pridejo težki dnevi, ki minejo.
Da pridejo povprečni dnevi, ki minejo.
Da pridejo lepi dnevi, ki minejo.
Da pridejo nepozabni, posebni dnevi, ki tudi minejo.
Zato se tako rada prepustim. Oziroma se učim prepuščati.
Malidoma Patrice Somé: "Veter ve. Ko ne veste, kdo ste, sledite védenju vetra."
Poseben prostor v mojem srcu imajo široke, peščene sipine Atlantika. Zakaj? Tistih nekajkrat, ko mi je bilo dano zaiti tja, se je tam prav zame vedno ustavil čas. In sem začutila: vez s prostranostjo, željo po pustolovščinah in nekakšen nedoločen klic. Slednjega lahko opišem kot nekakšno prebujanje, ki se je nezavedno zdramilo v meni. Še zdaj si lahko prikličem v spomin vonj slanega zraka od takrat. Veter ga je prinesel. Pomešanega s plivkanjem galebov in z neskončnim hrepenenjem po tem, da bi ostala tamkaj za daljši čas. Vidim se v preprosti kamniti ribiški hiški med šopi ostre trave, kjer v samoti ustvarjam. Pišem, slikam, razmišljam... Leto, dve leti, morda manj, morda več?
Toda zdaj sem čisto nekje drugje. Vse to počnem. Na žalost ne nekje ob samotnem, mogočnem Atlantiku, ampak doma v dolini Šentflorjanski. V džumbusu, nemirna, razpeta med dolžnosti, službo in številne obveznosti. V kroničnem pomanjkanju tiste prepotrebne samote in miru, ki bi ju tako zelo potrebovala. Ni še prišel moj čas. Še ne...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar