Kaj se nahaja na sličici št. 5? Napol odprto okno, na polico pa se s hrbtom naslanja (najbrž) ženski osebek, ki kuka skozi okno. Opazuje - hm, morda dežne kaplje. Ali ples prvih snežink v decembru. Krogci bi lahko pomenili tudi zrna toče. Ali pa je kdo iz zgornjega štuka vrgel skozi okno pest evrskih kovancev :) Ja, najbrž je slednje :), saj kam pa pridemo brez domišljija?
Mar ni čudež že spoznanje, kam me zmore ponesti domišjija? Strašljivo, kaj se skriva v njeni brezmejnosti...
Nešteto prebliskov, zamisli, navdiihov, ja, tudi zametkov novih perspektiv se v tej neotipljivi nevidnosti neprenehoma pretaka navzven. Zdrami jih vse, kar se skozi vtise, skozi čudenje in hvaležnost pretaka navznoter. Če jih oblečem v delovna oblačila vsakdanjega ustvarjanja, lahko delam čudeže. Metaforično lahko spremenim celo vodo v vino. Kot nekdaj Jezus v Kani Galilejski. Iz meglenega navdiha ustvarim pesem. Napišem zgodbo. Skuham kaj posebnega. Razveselim koga z drobno pozornostjo. Se lotim nečesa novega ali pa si vzamem čas za razvajanje. Karkoli. Anytime.
Jep, pravi filozof sem že postala!
Skozi zamrežena okna moje duše, če se potrudim vsaj malo poškiliti skoznje, se lahko nalezem veselja, ki ga pogosto vidim pri otrocih. Ko majhen otrok zagleda mavrico, obstane. Pusti vse in jo občuduje. Kadar pa je človek star po duši in po srcu, mavrico pogleda, a je ne vidi.
Blizu mojega doma je gozd. Vedno, ko me pot vodi skozenj, pridem do svojega tolmuna. No, ni moj, ampak za tisti čas to postane. Zdi se mi, da ima magično moč. Poimenovala sem ga My witchcraft fountain :)
Tam se ustavim. Čas postane nepomemben. Zdi se celo, kot da se talrat prav zame zaustavi. Vedno je tam nadvse mirno, spokojno. Dotaknem se temne vode. Začutim neznansko silo v sebi. Kot bi se nekaj v meni trgalo, sproščalo in drugače razporejalo. Ne znam opisati. Počutim se, kot bi imela srce otroka, strast zrele ženske in modrost starke. Scary! Če bi se to dogajalo v 15. stoletju in bi me kdo videl, bi bila zagotovo ožigosana kot coprnica in temu primerno sežgana na grmadi. Ampak srečo imam, da sem v 21. stoletlju. Sem sodobni heretik. A o tem kdaj drugič.
Res pa je, da sem se prav pri tem vodnjaku nekoč v veliki osebni stiski ustavila. Vse v meni je bilo razbolelo in ranjeno in je kričalo po ne vem več čem. Prekleto, sem pomislila. Prekleto! Če že mora tako biti, pa hočem v zameno za to sranje od življenja neizživeti potencial teh žensk. Védenja in znanja, zaradi katerih sta jih po krivici doletela mučenje in smrt. To vendar ni moglo iti v nič! Ali pač? Kakorkoli, dobrodošli: trdoživost, razgledanost, spretnost, iznajdljivost, neizprosnost, borbenost, odločnost, uvid, pogum, ženstvenost in po možnosti čim manjša srčna občutljivost... Kadarkoli. Vrata uma so odprta.Tu sem.
Mislim, da v domišljiji pritajeno čaka sreča. Kot surovina, kot ruda, ki jo je treba izkopati in obdelati. Za srečo se ve, da je neobvladljiva in nepredvidljiva gospa. Z mojega vidika - je blago rečeno celo - neprištevna...
Toda če imam srce otroka, tudi vidim z očmi otroka. Delam z ljudmi, ki imajo srce in oči otroka. Pri tem me ne moti menjavanje plenic, brisanje smrkljev ali čiščenje bruhcev. To ni ista nesnaga kot tista, ki lahko pride iz človeškega srca. Slednja je hujša, ne spere se zlahka.
Tretje leto teče, odkar mi je usoda namenila preživljati delovne dneve z ljudmi s posebnimi potrebami. Ko sem nastopila službo, sem se počutila kot Marsovec, ki je z Marsa priletel direktno na nov, povsem neodkrit planet. Great! Torej gremo raziskovat in se učit!
Varovanci pa - kaj naj zapišem - vsak je unikum zase. Jaz, Marsovka, sem dobila priložnost odkrivati nove, povsem različne "države" ter različne kontinente. Imenujejo se Downov sindrom, avtizem, cerebralna paraliza...
Nisem in nisem se mogla nehati čuditi in še zdaj po treh letih sem pogosto presunjena, koliko so me naučili. Opažam, da zmorem bolj spontano pokazati čustva, da se zdaj pogosto nasmejim, da se znam pošaliti, če je treba, tudi na svoj račun.
Kar kmalu, nekaj dni zatem, ko sem nastopila službo, me je en odrasel "downovček" objel in rekel: "Jaz te imam rad!" Plenk, pa so začeli pokati ledeni obroči okrog mojega srca. In še vedno se lomijo. Najboljši učitelji so, kar sem jih imela v življenju.
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar