Nikoli nisem verjel v posmrtno življenje. Vse dokler nisem pristal onkraj. In bil za kazen določen za angela varuha še živečemu lokalnemu pijančku, mestnemu pogrebniku, Gomilarjevemu Frančku. Moje prvo novo delovno mesto, ki mi ga je določil sveti Peter. Za nebesa nisem bil dovolj priden, za pekel pa sem nabral premalo kazenskih točk. Zaradi trenutne prezasedenosti vic sem bil dodeljen pod sektor začasna javna dobra dela in tako sem se kot duh bil prisiljen preseliti nazaj na Modri Planet, točneje na mestno pokopališče Večna pot v mestu Šentflorjan. Dobil sem hudirjevo zahtevno zadolžitev. Frančku, pogrebniku, moram biti mentor in poskrbeti, da pride vsaj do vic. Če se izogne peklu, se mu izognem tudi jaz, v obratnem primeru se bova oba znašla tam. Tristo kosmatih, težka bo! Na vprašanje, kako sploh se naj lotim tega, se je sveti Peter nejevoljno in naveličano obregnil vame z besedo: »Improviziraj!« Res izčrpen odgovor, ni kaj!
Vendar sem imel srečo v nesreči. Oziroma nesrečo v sreči. S podobne misije sta se tisti hip skoraj sočasno nadvse slabe volje vrnila dva sotrpina z zlatim tatoojem na čelu. Pisalo je: »angel varuh na začasnem delu«. Oba z neuspešno opravljeno nalogo. Prvi je imel zadolžitev, da za časa življenja spametuje uspešnega odvetnika, drugi pa da spreobrne lokalnega politika. Kolikor mi je uspelo razbrati iz njunega zagovora, sta imela na voljo samo miselne prebliske, ideje in navdihe. Njuna naloga je bila, da sta jih morala lansirati ob pravem času v pravem trenutku. Saj poznate reklo, duh je voljan, toda meso je šibko. No pri odvetniku in pri politiku poslancu je bilo že itak meso šibko, duh pa praktično nikoli prav voljan. Pomanjkanje namreč okrepi duha, tadva pa sta bila kot dva debela rejena krapa v blatnem ribniku. Tolsta, premožna, lenobna in vajena lagodnosti. Neuspeh je bil torej takorekoč že vnaprej sprogramiran. Nista se spreobrnila.
Varuha sta izgledala pregorelo. Izmozgano. Preden sem se spet znašel na Zemlji, mi je s kotičkom duhovnega očesa še uspelo ujeti, da sta lahko izbirala med potjo v pekel in med novo nalogo. Enemu je bil dodeljen mafijec v najboljših letih, drugemu pa nogometni sodnik dvomljivega slovesa. No, nekoliko mi je le odleglo. Mogoče bo pa pri Frančku kaj lažje. Čeprav je redko trezen, v stanju alkoholne blaženosti pa bo škoda vsakega mojega truda. No, kakorkoli, tudi meni ne bo prav lahko…
Pšššiiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvv… In že sem tu, pod temnozelenimi cipresami med marmornatimi nagrobniki samih bolj ali manj dragih pokojnikov. Franček dremlje v lopi z orodjem. Pogreb pokojnika, ki leži v bližnji mrliški vežici, bo šele čez dva dni. Poleg spečega Frančka sta na zabojčku v zamračenem prostoru v porumenel časopis zavit načet sendvič, ki ga obletavajo tolste mesarske muhe ter skoraj prazna steklenica domačega šnopčka. »Ta tip ima nebesa že zdaj,« sem nejevoljno pomislil in se skušal prebiti v njegovo zavest ali vsaj podzavest s sanjami. Ni mi uspelo. Niti pod razno. »Spi kot ubit, koma!« sem zgrožen pomislil in se vznejevoljil, ko sem pomislil, kaj me utegne čakati, če ne izpolnim naloge in se bo model stegnil, preden dosežem kakšen napredek. Nekaj časa sem čemel med orodjem in s pajčevino prepredenimi deskami in starim pokopališkim inventarjem, in čakal, potem pa sem se tega naveličal in me je zvabilo ven. Toda moj teritorij je sveti Peter omejil. Na razpolago sem imel mestno pokopališče in prav nič več. »Tu se bom na smrt dolgočasil,« me je začel grabiti obup. Skoraj nevoščljiv sem postal svojima predhodnikoma. Lahko bi bil zraven pri vseh podkupljenih in nepodkupljenih nogometnih tekmah, ali pa bi delil užitke v mafijskem miljeju in se valjal v adrenalinu in denarju, se prevažal poleg v najboljših avtomobilih in svetil zraven v svilenih rjuhah med bohotnimi oblinami platinastih kešbejb. Tako pa – za Boga milega, Bogu za hrbtom, del svoje pokore opravljam na mestnem pokopališču! Bolano! Toda kar je, je.
»Saj res, lahko grem pogledat svoj grob in se malo razgledam naokrog. Nenavsezadnje se še zemlja ni posedla in moji svojci zagotovo žalujejo in se veselijo zajetne dediščine hkrati. Med obhodom, pravzaprav bi to lahko opisal kot premikajoče se lebdenje, sem šele opazil stvari, ki jih za časa življenja ne bi bil nikoli uzrl. Oziroma ozavestil. Bral sem imena in napise, letnice, vklesane zlate črke, napise, opazoval velikost in izvirnost nagrobnikov, nagrobni kič in štel sveče. Zraven vpadljivega stavka »Ohranili te bomo v večnem spominu, žalujoči vsi tvoji« se bohoti metrski plevel in ikebana iz lanskega prvega novembra s krizantemami, ki bi jih lahko uvrstil med fosile. »Haha, tole pa postaja zanimivo,« si rečem in se pomikam naprej. Naslednje večno počivališče je pravcati mavzolej, ves v marmorju in pozlati. Naj se vidi razkošje na blizu in daleč. Mavzolej je prav priročen za mestne golobe, ki imajo tu eno od svojih postojank in tako je posmrtni statusni simbol okrašen z belo sivkastimi iztrebki. Sodobna umetnost, pomislim, tako imenovana umetniška instalacija! Spoj žlahtnih materialov in oblik s povsem kontrastnimi. In oboje šele prikaže čisto novo sliko nečesa realnega. Živela umetnost,« vzkliknem očaran in se premaknem dalje.
Naslednji grob. Plošče se ne vidi. Skoraj, no, malo res pretiravam. Toda na njej stoji, čakaj, da preštejem… sedemindvajset, osemindvajset, dvaintrideset rdečih, dve modri, ena zelena, in tri vijolične sveče iz parafina ter ena bela, utripajoča z led-lučko. Pa dva kičasta angelčka iz mavca, vmes pa so stisnjeni še ena vaza in dve različni ikebani. Moram ponoči nazaj, grob najverjetneje izgleda kot zabaviščna razsvetljava v Las Vegasu. Hm, živela svoboda izražanja! Britof je izredno hvaležen poligon za manifestacijo izražanja različnih okusov.«
Naslednje počivališče je kot slika iz reklame za Bakker cvetje. Enoletnice, dvoletnice in trajnice v raznih barvnih kombinacijah. Zadaj za zidec je prislonjena plastenka trilitrskega mehčalca za zalivanje cvetja in v polivinilasti vrečki za dve pesti umetnega gnoja.
Pri moji parceli pa me je zvilo. Lesen križ, par sveč, vencev in to je to. Pri grobu ni bilo nikogar. Ne vem, kako bi prenesel srečanje s svojci. Toda vse ob svojem času. Čas teče naprej in vsi pridejo za mano.
Dva dni sem lebdel med grobovi in vmes neumorno šibal do Frančka in nazaj, se do onemoglosti trudil z navdihi, toda Franček se ni dal premakniti niti za milimeter. Dobričina, toda nedovzetna za kljuvanje po vesti, pa še lena in površna za povrh. Grobove je kopal plitko, tu in tam je kakšnemu pokojniku snel prstan ali uhane brez slabe vesti. »Saj jih ne bo več rabil!« Če sem iskren, je imel prav, čeprav je skregano s pieteto in vsemi napisanimi in nenapisanimi pravili, ki veljajo na božji njivi. »Je torej to greh ali ni? Dobi za to dodatne kazenske točke?« tudi sam nisem imel razčiščenih pojmov o tem. Kjer pa slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Oziroma za oba Lucifer greje po en kotel. Misel na to me je navdajala s paniko, zato sem delal in se trudil kot še nikdar. Streljal sem miselne prebliske kot nor, toda Franček je bil dobesedno imun nanje. Kadar je bil trezen, seveda. Vest je hudimano zagonetna zadeva. Prej, za časa življenja se nisem nikoli poglabljal v to. Ateist ravno nisem bil, vernik pa tudi ne. Nekaj vmes, pravzaprav se mi je rahlo dozdevalo, da mogoče pa nekaj je nad nami. V smisel življenja sem nehal vrtati kmalu po puberteti. Potem sem pač živel, kakor je naneslo. Po svoji vesti, hm, no, mogoče bolj po prepričanju. No, ni bilo ravno kakšno trdno prepričanje. Mi ga žena ni pustila. Še manj tašča. To je sveti Peter štel pod olajševalne okoliščine. On že ve, je bil tudi poročen.
»Improviziraj, ja,« sem prhnil in preplašil ptiča v bližini, ki je začudeno gledal, od kod nenavaden, komaj zaznaven leden piš v toplem, lenobnem poletnem popoldnevu. »S čim si pa lahko sploh pomagam? Z ropotom? Kot poltergeist? Ali se naj prikažem kot duh? Naj strašim opolnoči, morda ob polni luni, da se me bo bolj videlo?« Slabe volje sem čemel pod visoko cipreso in iskal oprijemljive rešitve.
»Moji gredo,« sem nenadoma zapazil svojo ženo, pravzaprav vdovo v družbi sina in snahe, hčere in zeta, zadaj pa je skakljal štiriletni vnuk. Šli so proti mojemu grobu. Kar odstrelilo me je k njim in sama ušesa so me bila. Opazil sem, da se barvna karma počutja ne ujema z navideznim razpoloženjem bližajočih se svojcev. Ujemala se je samo pri vnučku, ki je neobremenjen letal med grobovi, kot bi bil na otroškem igrišču. Snaha in sin sta se držala bolj zase, zet in hči pa kislega obraza tudi. Moja nekdanja boljša polovica je iz torbice potegnila štiri rdeče sveče in jih razvrstila ob rob groba. Površno so se pokrižali in se na videz zatopili v globoko žalovanje. »O ti hinavci,« me je pogrelo. Videl sem namreč skoznje, zdaj v posmrtnem življenju mi je bilo dano brati misli. Tako sem lahko videl, da me Julčka, moja še živeča žena nič kaj ne pogreša in da si je z mojo smrtjo pravzaprav šele malo oddahnila. Roko na srce, nisem ji bil v kakšno veliko pomoč. Pravzaprav naju je zadnja desetletja družila zgolj navada, ljubezen je že zdavnaj šla v maloro. Je pa vseeno zmogla potočiti solzico, dve in zavzdihniti, kako je zdaj vse drugače. »Bi rekel,« me je pogrelo. »Vidiš, Jurček, tu pa leži in počiva tvoj dedek,« je snaha, fantkova mati, otožno zategnila besede in Jurček se je zastrmel v gomilo pred sabo. »Nič ne leži,« sem bil čedalje bolj jezen. »Živ je, in to še kako. Pa tudi počiva bolj malo.« »Dedi, dedi,« je žalostno, toda iskreno zajokal Jurček, se spotaknil ob venec in telebnil na grob. »Zdaj daj pa mir,« je siknil moj sin in potegnil fanta za ušesa ter ga za vsak slučaj še plosknil po riti. Svakinja in svak sta ga pisano pogledala spod čela. V mislih sta bila že na zapuščinski razpravi in tuhtala, kolikšen kos dediščinske pogače bosta uspela pograbiti zase. Ali jima bo uspelo dobiti vikend na morju in če si bosta s sorazmernim deležem mojih prihrankov lahko privoščila boljši avto. »To bo še cirkus,« me je grenko stisnilo tam, kjer sem nekoč imel srce. Zdaj mi je bilo žal, da sem spravljal skupaj in varčeval. Mar bi si bil za časa življenja več privoščil, pa tudi Julčka je bila zaradi moje trmoglavosti in varčnosti za marsikaj prikrajšana. Zdaj se bodo pa na razpravi na smrt skregali…!«
Potem so se vsi skupaj, razen Jurčka, ki je tri grobove naprej lovil pisanega metulja, složno potopili v pogovor o napisu na mojem nagrobniku, pa o tem, kakšne rože bodo posadili in kolikokrat na teden jih bo treba zalivati. Pa o tem, ali naj bodo črke napisa velike ali male, srebrne ali zlate. »Kakšnega goloba ali zlomljeno vrtnico lahko podjetje za pogrebne storitve vgravira v marmor,« je predlagala Fani, moja hči. »Meni dol visi, kaj bo na grobu, me itak ni tam, kjer vsi mislite da sem. Pa tudi ne ležim in ne počivam,« sem bil še vedno besen. »Večno lučko bi bilo treba namontirati, pa kakšno vazo za rože,« se ji je pridružila Dragica, moja snaha. »Črn ali siv marmor?« je zaskrbelo mojega sina Janeza. »A bomo dali še sliko, barvno ali črnobelo zraven napisa?« je zanimalo Mirča. »Bomo dali tisto, kar je cenejše,« je bila praktična snaha in predlagala, da gredo vsi skupaj na kavo v bližnji bife. In so šli.
»To je to?« nisem mogel dojeti. Vtem je na grob še enkrat pritekel Jurček, za hipec obstal in zaklical: »Adijo, dedi!« V naslednjem hipu tudi njega ni bilo več. Milo se mi je storilo. Toda za časa življenja nisem bil sam prav nič drugačen. Ozrl sem se na Frančka, ki je z lopato in samokolnico počasi in vdano ter rahlo vijugasto drsal odkopat nov grob. Novo brezno pozabe... Tokrat sem ga pustil pri miru. Žalosten sem bil. Odraščanje svojih otrok sem tudi nekako zamudil, zdaj ko bi lahko razvajal in vzgajal vnuka, je pa že prepozno. Koliko stvari je v življenju šlo tako mimo mene! Desetletja službe, ki sem jo pač opravljal podobno kot jo zdaj pogrebnik Franček, tisoče drobnih malenkosti, ki jih nisem nikoli prav začutil… Mrtev sem bil pravzaprav za časa življenja, me je preblisnilo Res sem nekako prazen umrl. Takrat nisem pravzaprav ničesar obžaloval, zdaj pa vidim, da so v življenju pravzaprav najbolj pomembne stvari, ki se zdijo najbolj postranske.
Dvignil sem se in se pridružil Frančku. Sedel sem na rob bližnjega spomenika. Tudi Franček se je usedel. Tik poleg mene in si obrisal pót. Tiho sem ga opazoval. Gledal sem njegove grčaste roke, čokato zgrbljeno postavo, obraz, videl in občutil njegovo življenjsko zgodbo in se naenkrat spojil z njegovim duhom. Postal je zamišljen, otožen in se zastrmel v izkopano jamo.
No, Frančka je še v tistem tednu pobralo. Zadela ga je kap. Pri svetem Petru sem si izboril še toliko časa, da sem lahko prisostvoval njegovemu pogrebu. Skoraj nikogar ni bilo na pogrebu. Kar je v bistvu enako kot pogreb, kjer se tare truma ljudi, ki ne vedo, čemu so tam. Žvečijo žvečilne gume, govorijo po mobitelu, si pripovedujejo vice, glasno govorijo, se smejijo… Kakšna je razlika?
Tako sem se ponovno znašel pred nebeškimi vrati. Tam sem srečal Frančka. Tudi on je dobil zadolžitev kot začasni angel varuh. Na škofijski sedež gre, hahaha.« Smeh pa mi je v trenutku zamrl. Strogi sveti Peter me strogo ošinil s pogledom in me pustil čakati. Nervozno sem se prestopal in se spraševal, ali sem opravil nalogo ali ne. »Ti!« je končno uperil roko, v kateri je držal ključ, vame. »Vidim, da si se trudil. Iztržek je bolj jalov. Ne vem, ali te naj spustim naprej ali ne. Bom premislil,« Spet sem čakal in večnost se je raztegnila v nedogled. Po izčrpnem posvetu z nekaterimi člani nebeškega senata, med katerimi ni bilo nobenega nostrificiranega odvetnika ali sodnika, se je vrnil. »Nisi še čisto zrel za nebesa, Lucifer te prav tako še ni odpisal, vice so še zmerom prepolne. Sklenili smo, da se še enkrat vrneš na zemljo. Kot duh. Tokrat te pošiljamo v uredništvo za kulturo programa. To je tvoja zadnja šansa. Glej, da se izkažeš!« Še preden mi je uspelo karkoli reči, me je že potegnilo skozi vsemir. »Pšššiiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvv«…
Deluje! Pred vami spisana humoreska je izbrana, angel na začasnem delu pa razrešen nadležnih dolžnosti in zdaj v nebesih končno uživa večni mir in pokoj. Večna luč naj mu sveti.
Sabina Majcen
