Tik pred ciljno črto... Danes zaključujem. Zadnji zapisek. Občutki? Nič posebnega, kar se tiče dosega cilja. Če pa bi vmes nekje odnehala, ja, potem bi se pa jezila in ne bi mi bilo vseeno. Počutila bi se kot luzer. Čeprav se zdajle ne počutim kot zmagovalec. Why not?
A se lahko vsaj malo poveselim? Zapičim zastavico, si oddahnem in - si nazdravim? Mislim, da imam v hladilniku eno ravno prav ohlajeno temno pivo. Grem ponj. Cheers! Mmmmmm, kako paše...
Be true to yourself. Bodi iskren sam s sabo. Zadnja sličica mi je všeč. Glavni protagonist lovi ravnotežje na desni roki, z levo vrti obroč, z nogami pa žonglira. Edini je, ki na sliki uživa. Vsi drugi gredo po uhojeni poti, zatopljeni vsak v svoje mislli.
Žongler simbolizira poigravanje. Veselje do življenja. Izvaja spretnosti, ki jih najbrž nihče drug na sliki ne zna. Ni mu nerodno v množici ljudi pokazati svojo naravo, čeprav je tako različna od ostalih. Najbrž teh vragolij ne izvaja zaradi drugih, ampak zaradi sebe. To rad počne. V tem uživa. Ne obremenjuje s tem, kaj bodo drugi rekli.
Danes sem po naključju imela čast in priložnost srečati tako "žonglerko". Pot me je zanesla k štantu v sosednji občini. Tam so bile knjige (ki me vedno pritegnejo) in z gospo, ki je njihova avtorica, sva izmenjali par besed. Mateja Reba. Pisateljuje in od tega živi. Le od kod jo poznam? Tako znano mi njeno ime odzvanja po mislih... Seveda, šele doma mi kapne, kako rada sem brala njene humoreske v Novicah. O Florjanci ali Johanci in o družinskih relacijah tipično po slovensko. Kako, da se nisem mogla prej spomniti?
Zakaj to pišem? Ker mi je všeč, če človek dela to, za kar je nadarjen in za tem stoji. Da si upa. Kul!
Jaz se še iščem. Prelagam svoje cilje nekam v nedoločljivo prihodnost in opravičujem samo sebe.
Tragično je, da so omejtve, ki jih prinaša realno življenje, tehtne. Neusmiljene. Navidez brezizhodne. Zato pogosto paraliizirajo vsakršno upanje. Če se jih oprimem in jih posvojim, ne iščem rešitev.
Ugotavljam, da lahko celo postanejo bergle, s katerimi se vedno bolj počasi šlepam skozi življenje, namesto da bi lahkotno tekla skozenj in igrivo preskakovala ovire.
Imenujejo se: "Ni še čas. Nimaš osnovnih pogojev. Razmere še niso prave. Finance ne dopuščajo. Nisi več rosno mlada. Druge obveznosti imaš. Nisi dovolj sposobna. Saj ne veš, če si to res želiš..."
Kaj pa iskrenost srca? Mar ne šepeta vseskozi, da upanje umre zadnje?
May Sarton: "Dar, ki je obrnjen navznoter, ki ga ne moremo podariti, postane težko breme, včasih celo strup. Tako je, kot bi tok življenja zastal."
Kako naj najdem ravnovesje? Da bo za vse prav?
Ali sploh obstaja možnost, da je karkoli za vse prav?
Mar nisem do zdaj izkusila zgolj tega, da kadar se pretežno trudim za druge, zanemarjam sebe; kadar pa se trudim bolj zase, so prikrajšani tisti okrog mene, za katere sem soodgovorna?
Naj ugasnem tisti notranji ogenj, ki mi ne da miru in ki me nemirno žene naprej? Potem bom mrtva že za časa življenja...
Naj ga ohranjam in mu sledim? Potem bom živa jaz, mrtvi pa bodo odnosi z mojimi najbližjimi :(
Damn it!
Ne morem ustvarjati tako, da se po službi vprežem v še eno službo doma, potem pa se šele zvečer, ko je vse postorjeno, vsa spočita in sveža lotim nečesa ustvarjalnega za dušo!
Ne morem sedeti na treh stolih naenkrat!
Služba, ki jo sicer z veseljem opravljam, je nujna - zaradi preživetja. Toda jaz potrebujem več! Mnogo več!
Hišni opravki - če nočem, da bo moj dom izgledal kot ciganski "Šanghaj" blizu Filovcev, kjer trenutno snemajo nov slovenski film - moram svoj čas in energijo krepko vpeti vanje. Poleg tega pospravljanje sovražim! Že tako v krepki meri zanemarjam potrebe družinskih članov in imam zaradi tega pogosto zelo slabo vest.
Športu in uram v naravi se nočem odreči.
Ustvarjanju tudi ne!
Kako vse skupaj prav uskladiti?
Damn it!
Naučiti se bom morala - žonglirati! Delati nemogoče! Stati na desni roki in z levo opraviti službene obveznosti. Žogice, od katerih bo imela vsaka svoj napis, pa spravljati v pogon z nogami.
Kaj bo pisalo na žogicah? Lutkarstvo, gospodinjenje, literarno ustvarjanje, slikanje, čas za družino & sorodnike, veslanje, tek, prosti čas, druženje s frendi, dodatno usposabljanje, izobraževanje...
Saj ženske menda to zmoremo, ali ne?
Damn it :)
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar