Za večino stvari v življenju, ki se ti pač zgodijo, velja, da pridejo povsem nepričakovano. Kot meteor. Ali cunami. Če preživiš, te najhujše šele čaka. Sicer pa, kaj bi dolgovezil… Zgodilo se mi je prav to. Padel sem z oblakov in pogorel na treh frontah hkrati. Za kaj gre? Hm, za nekaj, s čimer se težko pohvalim. Udarilo me je v najbolj občutljive strune in mi sesulo ego. Ki se še vedno rehabilitira. Tudi zato, ker znam biti hudo trmast. Škoda, da gre zdaj to izključno na moj račun. Očitno mi je življenje izstavilo fakturo, ki jo moram lastnoročno odslužiti. Toda dokazal jim bom, vražjim babnicam, kaj zmore pravi dedec. Vse štiri vogale lahko podpiram. In to popolnoma sam! Ampak gremo lepo po vrsti!
Sem natreniran in nabildan štiridesetletnik v odlični formi, »ex-freestyler« in do nedavnega samozavesten plemenski žrebec, salonski lev, skratka alfa samec. In kot se za moške mojega kova spodobi, sloves med kolegi in sodelavci je treba vzdrževati. Dokler gre, seveda. Tudi najmočnejšega leva v krdelu nekega dne spodrine mlajši, lepši, bolj potenten naslednik. Zato je treba zajemati življenje z veliko žlico. No, tega sem se dosledno držal. Življenje v dvoje sem delil (ja, prav berete, to je že preteklik) s partnerko Romano, ki sem jo spoznal v študentskih letih. Imela sva se prav fino. No, videti je bilo tako. Vsaj meni ni nič manjkalo. Morda sem si nekoliko preveč privoščil. Moje življenje se je skrivaj konstantno pretvarjalo še v druge oblike. Matematika in moška logika, saj veste. Pojav trikotnikov, štirikotnikov in podobnih likov, ki jih povzroča testosteron. No, ko je moja izvedela, ji je odneslo pokrov. Morda ji ga ne bi, če ne bi nevede osvajal njene nadrejene, Brigite, ki je bila za povrh vsega še soseda moje matere. Ko bi le bil vedel! Priznam, da sem na skrivaj pogledoval še po mični študentki, ki je poleti preko študentskega servisa delala v sprejemni pisarni našega podjetja in je po ne vem katerem naključju nečakinja ženske, ki sem jo osvajal, Brigite. Na žalost tudi tega nisem vedel! Kjer pa ženske skupaj poprimejo, se moškim hudič na kup userje.
Z Romano sva živela tako, starci bi rekli, po sodobno. Na koruzi. Čeprav sem jaz še vedno deloma bivakiral doma pri moji mami. Kadar sva se z Romano sporekla, sem pač spokal in se narisal doma pri moji stari. Ni ga čez Mama Hotel *****! Roko na srce, vedno sem imel vse »spedenano v nulo«. Moja zlata roditeljica mi je, sinu edincu, stregla kot bi bil najmanj brunejski sultan. Kraljevsko. Svetovna gastronoma Ferran Adriá in Heston Blumenthal se lahko skrijeta pred njo! Toda izgleda, da je moji materi starost udarila na psiho in to ravno takrat, ko je tudi Romani dokončno prekipelo. Za »češnjo na tortici« me je še Brigita, ki sem jo imel v obdelavi, dala na čevelj. Kot bi se vse babnice zmenile in se istočasno zarotile proti meni! Ste že kdaj videli ribo na suhem? To ni nič, morali bi videti mene…
Kaj se je pravzaprav zgodilo? Sinteza analize je sledeča: mama je spoznala dvajset let starejšega frajerja, ki ima osem križev in nesramno veliko pod palcem, prodala stanovanje, se nemudoma izselila in se nepreklicno izjasnila, da je pa zdaj čas za uživanje. Da sem dovolj star, da končno zlezem iz plenic. Naj že vendar odrastem in se osamosvojim. Da si še jajca ne znam sam skuhati, jaz, štiridesetletni negodni puhasti mladič. Da bi se je že prej lahko nehal držati za krilo in iskati pri njej potuho. Da bi kratko malo krepnil, če ne bi bilo nje in Romane. WTF??? Zagovarja Romano, s katero sta se dotlej gledali kot mačka in pes?! Mater, sem ji zameril!!! Škoda, da je Titanik že potonil! Trenutno je namreč s svojim seniorjem na križarjenju nekje na Karibih s prekooceanko Celebrity Solstice.
Tudi jaz sem na križarjenju. Nujno iščem novo stanovanje. In to vse zaradi moje neumestne pripombe, da je že precej v letih in da ni šans, da se je bo kdo usmilil, kaj šele, da bi živel z njo. O, kako sem lahko bil tako hudičevo nepremišljen!? Užalil sem jo, to mi je zdaj kristalno jasno. Kot tudi to, da očitno še zdaleč ni prestara za posvetne užitke. Še več, zadela je terno!
Če povzamem še preostala dejstva in strnem na kratko: Romana je izvedela za Brigito in obratno. Moja zdaj že bivša draga noče biti druga violina, služkinja in gospodinjski servis za notoričnega kur***** (beri ženskarja), Brigiti pa se zdi zamalo biti drugorazredna rezerva. In tako sem sladko izvisel in sem, kjer sem. Ker sem, kar sem. Oziroma, ker nisem, kar bi moral biti…
Tako kot moja mama tudi Romana ni skoparila z besedami. Ko je histerično in sovražno tulila name, sem samo debelo gledal in nisem ničesar razumel. Da me je sita, da hoče tudi ona še kaj od življenja, da noče vegetirati in životariti, temveč živeti. Še večer prej sva se strastno ljubila, dan zatem pa vesoljni potop?! Kdo bi razumel?
»Nič ti ne pomenim! Vse moram sama! Še za sabo ne znaš pospraviti! Slabši si kot otrok! Prevaral si me! Povej, kolikokrat, če si upaš… Sita sem te!« Ko sem po moško komentiral, le kaj mora vse sama, da ji je še dva krožnika pretežko splakniti, sem se moral skloniti. V istem hipu sta dva primerka omenjenega samostalnika iz belega porcelana prosto leteče švistnila tik mimo moje glave in se razletela na steni za mano. Ostal sem brez besed. Končno sem dojel, da je vrag odnesel šalo. Ves register prepričevanja, sladkih besed in obljub potem ni več zalegel. »Spokaj kufre in pojdi,« je zasikala. »Nočem te več videti. In če se bom kdaj zaljubila, se hočem zaljubiti v pravega moškega. Takega, ki razume žensko, ki je sočuten in zvest. Ki zna tudi kdaj sam pomiti dva krožnika, in kaj poprijeti v skupnem gospodinjstvu.« Ker jaz sem brezupen primerek, starajoči se bimbo, notorični babjak in lenuh na kvadrat. Skratka, totalni nesposobnež, egoistični parazit oziroma pijavka ali nekaj sličnega, šovinistični neandertalec in še kaj…
Kot bi me kdo s kladivom po glavi. »Mar sem res tak?« Že drugo izvedensko mnenje v razmiku dveh dni. Iz prve roke… Se pravi, da bo nekaj res na tem. Toda zakaj ni nikoli nič rekla? Nikoli ni nič rekla, samo v nedogled je tečnarila zaradi pregorelih žarnic, razrahljanih tečajev na omaricah in zaradi oblačil, ki sem jih puščal - kje že? Aha, povsod. Pa kakih petkrat je težila zaradi odtoka v kuhinji in kopalnici, češ da ne požirata vode. Dokler se ni kar sama lotila dela in odmontirala ter očistila oba sifona. Zakaj pa ne zna pomivati, kot je treba? Vedno je pretiravala pri nakupih v trgovini, pa je kljub temu enkrat zmanjkalo gorčice, drugič sladkorja, tretjič kave, četrtič denarja… Da ne omenjam tistih njenih dni, PMS-a in posledične ihtavosti, kar se pospravljanja in čiščenja tiče. Ne z enim in ne z drugim se v svojem življenju nisem še nikoli intenzivno ukvarjal. Tega doslej tega niti v sanjah nisem nameraval.
Ob odhodu, med vrati, sloneč ob treh kovčkih, dveh potovalkah in štirih plastičnih vrečkah sem ji v slovo jezno zabrusil, da ji lahko dokažem, da je pa to res mala malica in da sem sposoben živeti sam, brez ženske vsaj eno leto, če ne celo več.« Posmehljivo me je pogledala. Rekla ni nič. Ta pogled! Kristus!!! Eden tistih, ki ubija. Nobenega usmiljenja ali ljubezni več v njem. Namesto tega sarkazem, prezir, hlad… Ne verjame mi! No, tu je se je moj ego zamajal, vendar se je še obdržal. Komajda. Zdaj končno razumem, zakaj se največ umorov zgodi ravno v družinskih krogih.
Zapeljal sem se do najbližjega motela in najel sobo. Ne vdam se kar tako. Saj tudi nisem smrtno resno mislil tisto o samskem življenju. Ha! Konec koncev imam še enega asa v rokavu! Brigita me bo sprejela z odprtimi rokami! Tudi nog ne bo držala križem, kolikor jo poznam. Dobra mrha je. Edino to me je motilo, da mi je čedalje bolj najedala, naj se že vendar odločim med Romano in njo. No, zdaj odločitev ne bo težka…
Že kličem! »Halo? Brigita, Boris tu…« »Tutututu…« Zveza prekinjena. Ponovim klic in doživim še tretjo ledeno prho ta teden. »Nočem te več videti, prasec! Vse vem. Ne kliči me več, lažnivec sluzasti! Da te ni sram! Bednik!« Niti do besed mi ni pustila. Še ena travmatična epizoda mojega življenja, ki se je ne bom rad spominjal.
Moj ego je v tem trenutku strmoglavil in se usodno poškodoval. Vsa življenjska moč je odtekla v neznano. Kar sedel sem tam, v tisti pusti, prazni sobi. Počasi sem dojel, da sem prestopil Rubikon. Ženske so mi napovedale vojno. Vojna pa je posledica taktičnih spodrsljajev, ki jih sem vede ali nevede zagrešil. »Alea iacta est«, kocka je padla… Kaže, da je udarila recesija tudi na tem področju. Prav! Dokažem vam, da me ne poznate! Še žal vam bo, kure zmešane. Feministke nesramne! Jaz neandertalec? Pa kaj še! Prvovrstni homo sapiens sem in ta trenutek grem na lov za stanovanjem. Tisto, od koder sem sem na vrat na nos moral izseliti, je žal Romanino. Še preden sva začela hoditi, ga je podedovala od pokojne none. Torej, čas je za akcijo!!!
***
Dober teden je trajalo, da sem po ogledu kakih dvajsetih dragih lukenj našel primerno velik, že opremljen brlog za solidno ceno. Najemnine nisem še nikoli v življenju plačeval. Tudi tu sem moral odkrivati toplo vodo. Oprema je predpotopna, iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »Flat« ima identičen imidž kot stanovanje iz nanizanke Samo bedaki in konji. No, bom že potrpel, bom pač prihranil na ta račun.
»Operacija selitev« je potekala inkognito, v največji tajnosti. Svojega slovesa v firmi, kjer delam, ne bom ogrozil. Saj nisem nor! Sploh, ker se prvič v življenju počutim kot popolni bebec. Začelo se je že v trgovini, kamor sem šel po zavese in po par prevlek za posteljnino. Da bi bilo dobro vse skupaj prej izmeriti, sem se spomnil šele takrat, ko me je prodajalka vprašala, kakšne dimenzije potrebujem. »Dimenzije??? Aaa? Ja, za okna, in za posteljo, običajne dimenzije pač!« Kdo bi le vedel, da imajo velike, male, ozke, široke, kvadratne, pravokotne prevleke za navadne, malo širše, srednje široke, francoske in za zakonske postelje. Prvi mrk.
Kaj pa okna? Kljub temu, da imam dober spomin in krasen občutek za mere, tisti trenutek nisem imel niti najmanjšega pojma, kakšna okna sploh ima moje novo stanovanje. In če so na njih že karnise. Na obročke ali na kljukice, z enojno ali dvojno zarezo…. Mrk številka dve. »Gospa, kar eno odejo bom vzel.« »Bombažno, volneno ali viskozno?« me prijazno pobara, in ker me je sram, da ne vem, v čem se razlikujejo, bleknem, da volneno. Volna je pač topla in ta me bo zagotovo grela… Ker je, kar se tiče drugačnega gretja, trenutno popolna suša.
Prvih štirinajst dni sem tako urejal svojo jazbino. »Kuhal« sem tudi že. »Gotova jela« - konzerve, zmrznjeno hrano, paradižnikovo, gobjo, fižolovo, zelenjavno, brokolijevo, česnovo, čebulno in še kakšno Maggi in Knorr juho iz vrečke; potem hrenovke, kranjske klobase... Kot bi bil znova pri tabornikih! Ali na kampiranju. Kadar seveda nisem šel jest ven. Pizze mi že pri ušesih ven silijo in nekako ta hrana ni nekaj, v čimer bi človek na dolgi rok užival. Trebuh se mi sumljivo napihuje in začeli so se mi pojavljati vetrovi. Nerodna reč. Kruh kupim, vendar ga ne znam racionalno porabiti. Ker kruh sam od sebe neracionalno splesni ali pa postane trd. Baje ga je treba dati v vrečko, da se ne izsuši.
Kupil sem tudi prvi karton z desetimi jajci iz baterijske reje. Ga ne bi bil, vendar se mi je v mislih odvrtel prizor z zadnjega snidenja z mamo. Še vedno odzvanja: »Še jajca ne znaš skuhati…« Pa ja! Sem ga. V mikrovalovni. In je eksplodiralo. Ko sem ga dal na mizo. Jajce. Itak je bilo treba kuhinjo prebeliti.
Posebno poglavje so gospodinjska opravila. Imam privilegij, da je v kuhinji pomivalni stroj. Proučil sem navodila, in se naučil uporabljati ga. Čeprav traja kar nekaj časa, da se nabere dovolj posode za pranje. Prejšnjemu najemniku je ostalo še nekaj tablet za pranje; sol in tekočino za izpiranje sem dodal sam. Dva dni nazaj je tablet zmanjkalo. Inovativen kot sem, sem potuhtal, da bodo črepinje zagotovo enako dobro oprane, če v stroj vlijem kar detergent za ročno pomivanje posode. Med nogometno tekmo naj stroj pere, jaz pa si malo odpočijem. Hudiča, kako utrujajoče so te kuhinjske malenkosti. Zoprno je, da ne morem nikogar vprašati za nasvet. Moški bi se mi režali, z ženskami pa sem na bojni nogi. Torej sem prepuščen sam sebi na milost in nemilost.
Med prvim in drugim polčasom me je zažejalo. »Grem po pivo in čips,« toda na pol poti do kuhinje nenadoma otrpnem in lasje se mi naježijo. Poleg hladilnika, v polmraku, se kopiči ogromna bela gmota. Tam nekje bi moral biti pomivalni stroj… V trenutku se mi zjasni: »Detergent! Pena! Naj gre vse skupaj v tri krasne!« Adijo, drugi polčas. Na kolenih odstranjujem peno in brišem tla. Prvič v življenju. Medtem zamudim usodni odločujoči gol med Milanom in United Manchestrom.
Teden dni kasneje ležim v postelji in srkam kakav. Berem. Noč se preveša v jutro. Na nočni omarici poleg mene leži cela skladovnica najrazličnejših knjižnih edicij na temo razlik med moškim in žensko, kako razumeti ženske; skratka priročniki za telebane, kakršen sem. Priznam, branje me je zazibalo v spanec. Zjutraj sem se zbudil neprespan in slabe volje. Medtem, ko sem spal, se je polil preostanek kakava po odeji.
Tudi pranje v pralnem stroju sem že osvojil. Vsaj mislil sem tako. No, na začetku sem malo zamenjeval, kam je potrebno vsuti detergent za pranje in v kateri predalček sodi mehčalec. Kak teden sem imel na perilu lise od praška, tudi izpuščaji na koži so se pojavili, vendar ni hudega. So že izginili, odkar sem ugotovil, v čem je poanta. No, pri sortiranju perila se še vedno lovim, in razrešujem skrivnostne označbe na etiketah oblačil. Dva puloverja sta se mi skrčila, pri trenirki mi je potegnilo šive skupaj in v njej zdaj izgledam kot harlekin, en jopič se mi je pa nekam čudno razpotegnil. Tu bom očitno svoje neznanje drago plačeval. Uničene cunje moram nadomestiti z novimi. S takšnimi z znamko, se razume! Lacostejev krokodilček na polo majicah, fensi trenirke, casual hlače… Če že izgubljam osebnost, moram ohraniti vsaj stil oblačenja na nivoju! Še posebej zaradi tega, ker mlad nisem več, star pa tudi še ne.
Ne vem, ali bi vam zaupal, da sem uničil tudi drago športno uro? No ja, naj bo. Ker sem umival okna, ja, prav berete, sem jo shranil v žep brezrokavnika. Ter pozabil nanjo. Se spomnil nanjo, ko je pri zlaganju v sušilec padla iz žepa mokrega brezrokavnika. Oprana in v stanju, da kaže pravi čas zgolj dvakrat na dan. Kazalci se namreč ne vrtijo več.
No, pranje rdeče volnene odeje je zgodba zase. Prav nemarno se je skrčila, razbarvala in zabarvala na rožnato tri nove svetle majice in športne nogavice, ki sem jih dal v tisto pranje. Zdaj so majice roza barve! Groza, bo še kdo mislil, da sem gej! V službi so se muzali in si mežikali, zaradi majice, jasno. Nič drugega nisem imel tisti dan za obleči. Kot zakleto, tudi temnih nogavic ne. Ko sem se usedel, je izpod hlačnic udarila roza barva. Moje nogavice! Oni vitki mladec s falzetom iz komerciale se mi je začel sramežljivo nasmihati. Se mi zdi, da mi je celo pomežiknil. Sranje!
Potem sem izvedel za varikino. Mislil sem rešiti, kar bi se rešiti dalo, toda stvari sem do konca zaj****. Zdaj so oblačila podobna tistim vojaškim lisastim, le da so moja v rožnatih odtenkih. Za Barbie vojakinje.
Odkar sem gospodinjec, sploh ne hodim več ven. Postal sem podoben jamskemu trogloditu, ki je fiksiran na svoj biotop in ne mrdne nikamor. Kolesarjenje? Jogging? Fitnes? Veslanje? Noben šport me še ni nikdar tako utrudil kot kruto življenje hrabrega samca, ki se muči s samooskrbo. Sodelavci in znanci in prijatelji se že sprašujejo, kaj je z mano narobe. Zdi se mi tudi, da dobivam ženske oblike in da so mi začele rasti prsi. Minila sta komaj dva meseca in jaz sem na robu obupa! Iz nemarnega flegmatika se spreminjam v pikolovskega perfekcionista. Srajce morajo biti brezhibno zlikane. Oblačila pa sistematično in po barvah natančno zložena v omari. Da bi kaj viselo čez stol? Ali ležalo na tleh? Ni šans! Časopis je poravnan vštric s polico, vsaka stvar je na svojem mestu. Ne prepoznam se več.
Po treh mesecih me je prijelo, da bi imel v domu kakšno živo bitje. Ne, ne ženske, hvala lepa! Eno leto bom stiskal zobe. Ena četrtina neskončnosti je že za mano, tri četrtine večnosti pa še pred mano. Zdaj moram požreti, kar sem zakuhal. Zdržal bom, da dokažem sebi in drugim, da se motijo. Zdržati moram, ker bom le na ta način pokrpal svoj ego. Seveda jih pogrešam, ženske. Prav meša se mi že na trenutke. Pomaga mrzel tuš ali pa klasično ročno delo »Sam svoj mojster«. Uporabljam izmenjaje levico in desnico. Tako imam manj možnosti, da me prime krč. Testosteroni so še vedno v akciji. In jaz sem še vedno moški. Kaj pa naj?!? Od zlate dobe hedonizma preskok na špartansko askezo. To je ubijalsko!
Bi imel hišnega ljubljenčka? Mačko? Ptiča? Psa? Zlato ribico? Morda želvo? Hrčka? Potem bi moral v bloku najti tudi nekoga, ki bi skrbel za živalco v času dopusta. Eh, čistiti je treba kakce, ali pa menjavati vodo. Morda kdaj pozneje. Pes! Toda ne zdaj. Stanovanje je premajhno in ni pravi čas za to. Poleg tega je blok, v katerem živim, naseljen pretežno z ženskami, ki imajo v njem svoj Press center. Upokojene gospe maminih let se sestajajo, sestankujejo, kofetkajo, premlevajo novice, gledajo skozi okno in vedo vse. Oni dan sem zalotil gospo, ki stanuje nasproti mene, kako brska po kontejnerju, kamor sem pred petimi minutami stresel smeti iz koša. Niti pod razno mi ne bo nobena od teh žensk svetila po stanovanju, hišni ljubljenčki in dopust gor ali dol.
Lončnice! Kako da nisem prej pomislil nanje? Privlekel sem torej kake pol ducata rastlinja, ga znosil v peti štuk in stoično prenašal poglede firbčnih žensk, ki jih je očitno srbel jezik, da bi me temeljito zaslišale. Toda prekrižal sem njihove namere. Nadel sem si nadvse mrk videz in pri tem je ostalo. Izpadel sem nekulturen, toda imam vsaj mir.
Rastlinje sem izdatno zalival. Očitno preveč. Vendar nisem razumel, zakaj rastlina začne veneti, čeprav jo temeljito in skrbno zalivaš. Tudi to sem čez čas ugotovil. Pravzaprav sem jih skoraj utopil. Lahko bi bile dobile delfinčkovo priznanje, saj so dobesedno plavale v okrasnih loncih. Če dobim še kdaj kakšen podoben preblisk za gojenje rastlin, se bom najbrž odločil za lokvanje. No, rastline sem še pravočasno rešil. Žensk iz bloka pa se v širokem loku izogibam.
Vsak mesec doživim kakšno mini katastrofo. Ampak se učim. No, mogoče zdaj le malo bolj razumem ženske. Toda ne toliko zaradi knjig kot zaradi neprostovoljne pokore, ki sem si jo bil nakopal. Hm, naučil sem se reda, discipline in neštetih hišnih opravil. Čeprav se testosteroni niso prav nič potuhnili. Mislim, da sem celo pridobil tisti manjkajoči čustveni naboj, ki se po C. G. Jungu imenuje anima. Torej sem se kultiviral in z gospodinjenjem obudil žensko energijo v moškem v prvi osebi ednine. Kako se bo to ujelo z mojimi hormoni, še ne vem. Pustimo se presenetiti!
Izvedel sem, da so se moja mama, Romana in Brigita dobile na pijači. Nobena nič ne ve in vsaka od njih bi rada vedela vse! Ne privoščim jim veselja, da bi se naslajale ob podrobnostih moje preobrazbe! Baje na veliko poizvedujejo, kako je z menoj. Ni treba, da vedo! Čez tri dni se bo dopolnilo leto mojega samskega življenja, in potem adijo, recesija!
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar