29. dan. Predzadnji dan. Na ploščadi vrh nebotičnika se je nekdo dal na off. Očitno koristi letni dopust. Uživa na ležalniku in bere. Nedaleč proč se v napihljivem bazenčku z jadrnico igra fantiček. Mama najbrž prestavlja lonce in tačas kuha ali pa pospravlja za enim od oken na pročelju. Who knows... Ker je nikjer ne vidim! Lahko pa da je ta možakar tudi oče samohranilec. Pustimo podrobnosti...
Want what you have... Želi si tisto, kar imaš!?! Malce nelogična miselna povezava. Če nekaj že imaš, ali si to potem še vedno želiš? Mislim, da gre tu bolj za zadovoljstvo, kot za željo. Morda malo premečem vrstni red, potem je že bolj smiselno: "super, imam tisto, kar si želim, in v tem uživam."
Ravno danes sem imela o tem čas za premislek. Ne bom vam izdala, kako dolgo sem po tleh brisala vodo, ker sem pozabila, da sem pustila pipo odprto. Treba je bilo oprati pregrinjalo.... Potem pa pobrisati vso spodnjo etažo. Merde!
Če se ustavim pri "Ljubo doma, kdor ga ima," se včasih vprašam, ali sem si res tega želela. Seveda sem si želela. Pa še kako! Ob vsaki selitvi v podnajemniško ali najemniško stanovanje se mi je prikazovala fatamorgana idiličnega "home, sweet home," v podobi hišice na podeželju. Kdo bi si bil takrat mislil, da se bom nekoč resignirano utapljala v osnovnem higienskem vzdrževanju doma?! Sploh si nisem nič predstavljala...
Zdaj pa me jezijo pajčevine po kotih, prah po vseh površinah, predali, ki bi jih morala sproti prazniti in pospravljati, oblačila, ki bi jih morala sproti sortirati in dajati stran od hiše, odtisi po ploskvah pohištva, neoprana posoda, neumita okna, plevel v vrtu in po tlakovcih, eh, bom raje nehala naštevat, da ne bom spet padla v depro :(
Čedalje bolj razmišljam o tem, da poiščem gospodinjsko pomočnico. Ker ne plavam več, ampak tonem!! Počutim se kot Sizif, vržen v Tartar. Moja kazen, moja skala je gospodinjenje. Pospravim en konec hiše, je že drug v razsulu. Zlikam goro perila, se pred pralnim strojem nagrmadi nov kup. Živi obup! Me včasih ima, da bi kar ušla. Za par dni taborit pod pohorske smreke. Alone! Aj, preljubo veselje, oj kje si doma? Kje je zdaj tisto blaženo tihožitje, ki sem si ga nekoč slikala? Po drugi strani pa sem pozimi na toplem, zjutraj priteče iz pipe topla voda, streha nad glavo je, čeprav se vedno kje kaj pokvari, ampak je in ostaja - bivališče, ki je moj dom, moje zavetje.
Imeti avto? Super. Sploh ne veš, da ga imaš - dokler ni pred vrati redni servis, tehnični pregled ali registracija. Ali pa kratkomalo kaj crkne. Včeraj mi je pred Sparom zatajil. Ni hotel vžgati. V neudobnih natikačih sem jo z vrečko v roki lepo čedno peš mahnila proti domu. 45 minut hoje po žgočem soncu. Niti mobitela nisem imela zraven. Dobro, da nisem kupila sladoleda! O, kako sem si želela tisto, kar imam, samo v voznem stanju!
Kjer je hiša, je zraven običajno tudi vrt! Sistem samooskrbe. Le da se v mojem vrtu nadvse radi samooskrbujejo rdeči polži, ki jih je nagnusno veliko. Požro ali pa se zavlečejo skoraj v vsako solato. Fuj! Listno zeleno, špinačo in blitvo okupirajo celi bataljoni uši, v por se zavrtajo majhni rumenkasti črvički, čebula in korenje ne zrasteta, peteršilj včasih sejem po trikrat, paradižnik prej ko slej napade rja... Par let sem kljubovala in vztrajala. Sploh spomladi sem imela prebliske, kakšno botanično čudo bom naredila iz vrta, zato sem vedno pretiravala pri nakupu semen. Tako sem med drugim vsejala momordiko, bamijo in tolščak, a je od vsega naštetega zrasel samo - plevel :(
Edino trpežno čudo so bile bučke, ki pa se jih hitro prenaješ. Veselo sem jih talala okrog, saj so rasle kot za stavo. Ja, imeti vrt je pravi podvig. Meni zadnji dve leti krepko primanjkuje volje in navdušenja zanj. Se pozna. Sicer pa če bo kako leto ali dve malo bolj zaplevljen, ne bo nobene škode. Saj tudi kmetje pri kolobarjenju uporabljajo načelo, da se mora zemlja odpočiti od intenzivne pridelave. Intenzivne pridelave, hehehe...
Ta teden imam dopust. Želim si mir, ki ga lahko imam. Danes in jutri sem sama doma. Želim napraviti malo reda v hiši, kar sem deloma že naredila. Želim si prebrati par knjig. Eno sem že, drugo napol. Želim si preživeti nekaj časa s prijatelji. Konec tedna je namenjen temu. Želim dokončati tale projekt s pisanjem. Jutri zaključim. Želim si dobrega počutja in zaenkrat mi gre dobro. Želim si gibanja, zjutraj grem teč. So far ~ so good.
Toda želim si tudi kaj, česar (še) nimam. In imam tudi kaj, česar si ne želim. Ampak o tem kdaj drugič.
Nikoli ne bom pozabila prizora iz filma Preden se stegneva, v katerem Morgan Freeman in Jack Nicholson sedita na vrhu ene od egiptovskih piramid in se pogovarjata o odhodu onkraj. V onostranstvo. In o tem, da po enem izmed verovanj o prehodu odloča to, kako boš odgovoril na sledeče: "Have you found joy in your life? Has your life brought joy to others?" V prevodu: "Si našel radost v svojem življenju? Je tvoje življenje prinašalo radost drugim?"
Mislim, da vem, kaj si želim in kaj že imam.
It´s joy!
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar