nedelja, 31. julij 2011

25. MAKE TIME JUST TO HAVE FUN ~ NEKAJ ČASA NAMENI IZKLJUČNO ZABAVI


Danes, petindvajsetega dne, je na vrsti 25. sličica. Prikazuje tipa, ki izvaja vragolijie. Z nogami se drži za lestenec, se ziblje z njim vred in uživa. Blagor mu! Jaz nimam lestenca in na višini se mi vrti. Ugotavljam, da jemljem življenje čisto preresno. De facto, res se premalo zabavam :(
Kaj pa zdaj? Naj najamem dvornega norčka, da me bo zabaval? Hm, ne. Ni dobra ideja. Spet bi se rada elegantno izognila delu na sami sebi. Ubrati moram drugo pot. Have to change my point of view!

Moj primanjkljaj v tej smeri me spominja na prikupno karikaturo, sestavljeno iz treh skic eno pod drugo. Pred več desetletji sem jo bežno videla v nekem časopisu. Ne vem zakaj, a vtisnila sem si jo v spomin in zdajle sem se spomnila nanjo.
Prva skica: prikazovala je pogrebce, ki smrtno resno hodijo za krsto. Druga skica: mimo prideta dva vajenca, ki nosita veliko stekleno šipo, se spotakneta in se zložita po tleh s šipo vred, ves pogrebni sprevod z župnikom vred se jima krohota. Tretja skica: identična prvi.
Me simbolično spominja name. Zdajle ugotavljam, kako smrtno resno hodim skozi življenje. Kot bi bila ves čas na pogrebu. Ma ne morem verjeti, da sem lahko tako zadrta. Pa sem. O fak!

Zdaj vem, zakaj si zadnje čase pogosto zavrtim videospot "No shoes, no shirt, no problems." Kenny Chesney, country pevec iz zvezne države Tennessee, mi z njim krepko dvigne raven dobre volje. Ob gledanju postanem prav razposajena. Vsak dan sproti bi se lahko takole ležerno, nagajivo in sproščeno dala na off. Vsaj malo. Tu in tam.
Ni potrebe, da grem v Mehiko na plažo ali nekam ob Jadran na dopust in potem tam malo takole zaživim.
Hahaha, Samuel Langhorne Clemens, saj vem... Spet sem pametna. Spet delam načrte za jutri.
Ga poznate? Ameriškega pisatelja in humorista? Njegov psevdonim: Mark Twain :) Car...

Njegov aksiom, ki velja za večino mojih trdnih sklepov: "Jutri bom spremenil življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes."
Obožujem njegov humor. Prav zabaven je.
"Poletje je čas, ko je prevroče, da bi opravili stvari, za katere je bilo pozimi premrzlo."
"Če ne berete časopisov, ste neobveščeni. Če jih berete, ste narobe obveščeni."
"Večino življenja sem si delal skrbi zaradi stvari, ki se niso nikoli zgodile."
"Prvi april je dan, ko se spomnimo, kaj smo ostalih 364 dni v letu.”
"Bog je ustvaril človeka, ker je bil razočaran nad opico. Potem se je nadaljnjim poskusom odpovedal."
"Ne motijo me tisti deli Svetega Pisma, ki jih ne razumem, ampak tisti, ki jih."

Še njegov stavek, kako napraviti življenje nekoliko bolj znosno: " Vsak dan naredite nekaj, kar vam je pravzaprav zoprno - potem boste z lahkoto opravili tudi bolj odgovorne stvari." No, to pa ni več humor, ampak višja modrost :)
To itak že delam. Zato sem tolikokrat tako zoprno dolgočasna. Meni manjka drugi pol. Tisti zabavni, ležerni, sproščeni...
Sem se danes kaj zabavala? Ne. Še kar sem v pogrebnem sprevodu :(

Kaj pa za nazaj? Jep. Na vajah za lutkovno predstavo. Zakon! Pa v Bistri pri Vrhniki, kamor sva se šli s prijateljico učit plest košare. Iz moje je nastala ptičja kletka. Živela ustvarjalnost! Naj kipi iz veselja od življenja, ne iz zamorjenosti!
In za naprej? Se pa veselim meseca septembra. Upam, da me v konjeniškem klubu v Škofji vasi čaka kak trpežen in potrpežljiv konj, ker me bo v času začetnega jahalnega tečaja moral prenašati s sedlom vred :) Jeeeeehaaaaaaaaa....

Sem mislila, da bom lahko napisala kaj več. Žal - takle mamo! Shoes, shirts and problems :)

Sabina Majcen

sobota, 30. julij 2011

24. FOCUS ON CREATING WHAT YOU DESIRE ~ OSREDOTOČI SE NA USTVARJANJE TEGA, PO ČEMER HREPENIŠ


24. dan. Danes je na vrsti nekakšen kontrapunkt včerajšnji temi. Temen nevihtni oblak zamenjam. Nadomestim ga z mavrico. Kjer je mavrica, je tudi sonce. Lahko posnemam slikarja na lestvi, ki na današnji sličici riše na zid lok mavrice. Vidim delo, ustvarjanje in veselje. Vidim barve, slikarsko paleto, lestev in čopič. Občudujem roko, ki jo vodi navdih. Kaj pa je navdih? Misel. Domišljijski utrinek.

Mar ni mavrica na sliki več kot simbolična? Pojavi se v trenutku, ko se deževni oblaki z deževjem vred začnejo umikati, vanje pa uperi svoje žarke - sonce. Mar ne začutim tudi sama v sebi nekakšno mavrico, ki se pojavi, ko začne upanje preraščati stanje brezupa?

Po čem hrepenim? Kaj si zaslužim? Na kakšen način lahko ustvarim tisto, h čemur me vodi moja mavrica? Piše, da se moram osredotočiti. To pomeni, da delo, veselje in ustvarjalnost usmerim v tisto, za kar mi notranji glas pravi: "To je to!" Potem se zgodi, da mi je delo v veselje, poleg vsega pa sem zraven še ustvarjalna. Ja, to je to!
Če sem, recimo, nadarjena za risanje in hočem biti kot tale slikar, se moram za slikanje usposobiti. Vaditi, risati, se izpopolnjevati, preizkušati nove tehnike, iskati nove perspektive.
Obkrožim se z barvami, priskrbim si čopiče, lestev, paleto in vprežem domišljijo. Bom dosegla občutek blaženosti, ko bom ustvarila svojo prvo sliko? Najbrž ne. Kot tudi ne, ko bom postavila prvo, dvajseto ali stoto razstavo. Zadovoljstvo ja, toda občutek sreče in občutek, da sem na cilju, se mi bosta bržkone izmaknila. Toda ko bom stara, ko se bom ozirala nazaj, takrat si bom rekla: "To je bila sreča."

Če hočem biti pesnica ali pisateljica, se bom intenzivno posvetila pisanju, raziskovanju, snovanju, izpopolnjevanju. Se prebijala skozi ciklična rodovitna in sušna obdobja. Pisala bom ne glede na to, ali bodo moja dela kje objavljena ali ne. Če bodo, da se ne bom prevzela in odnehala. Kljub negativni kritiki, da ne bom obupala in odnehala.
Bom v stanju blaženosti, ko bom izdala svojo prvo knjigo? Dvomim. Tudi če jih bo več, ne bo občutek sreče nič večji ali nič manjši. Bo samo potrditev, da je moj cilj potovanje samo.

Ne vem, kaj mi bo jutrišnji dan prinesel. Današnjega se veselim. Zjutraj sem vstala, ko je bila še tema in opravila svoj jutranji tek. Zdajle dopoldne pišem. Sinoči sem bila z Bredo v Doliču na neki kmetiji, kamor sva se zapeljali po starinska oblačila. Prejle sem jih spoštljivo zlikala. Danes popoldne jih bom nosila na snemanju partizanskega filma Stari pisker, ki se snema v Celju. Nastopala bom v vlogi statista. Zadostuje. Mnogo bolj bom najbrž uživala ob gledanju, kako nastaja film. Priložnost je tako nanesla in bom lahko to doživela iz prve roke. Iz neposredne bližine. Great!

Ste že slišali za misel: "Pomnite, da ste samo statisti v dramah drugih ljudi"?

V življenju vsakega od nas se odvija drama. Toda v filmu svojega življenja MORAM igrati glavno vlogo. Najbolj bedno je, če privolim v vlogo statista v njem in prepustim drugim glavno vlogo. Jaz sem tista, ki moram ugotoviti, po čem hrepenim in kako to doseči. Se pravi, da prevzamem tudi vlogo režiserja. Scenarista. Kostumografa :)))
Ne morem in tudi ne smem prevzemati te odgovornosti v življenju kogarkoli drugega.
Lahko samo pomagam. Prižgem kak ogenj. Pustim prosto pot. Delim navdušenje. Spodbujam. V filmih drugih ljudi sem lahko kvečjemu statist.

Toda vedno znova ugotavljam, kakšna množica ljudi hoče igrati glavno vlogo povsod drugje, le v svojem filmu ne. Peščica ljudi, ki jih zelo spoštujem, ima dovolj dela s samim sabo in ohranja spoštljivo distanco do ostalih. Ne vrta v druge, ne pametuje vsepovprek, ne obsoja in ne kleveta. Običajno so redkobesedni in se raje držijo bolj v ozadju. Rada sem v njihovi družbi. Znajo zadržati skrivnosti. Imajo redko lastnost, da o kom tretjem, ki ga tisti hip ni v bližini, povedo kaj lepega. Pohvalnega. Vredni so zaupanja in ob njih se počutim varno.
Česar žal ne morem trditi za psihoparazite. Ti hočejo vedeti vse. Za vsak zakaj imajo svoj zato. O vsakomur vedo vse. Od prvih se ločijo po tem, da o kom tretjem, ki ga tisti hip ni v bližini, ne povedo nič lepega. To pove vse. Ne toliko o kosti, ki jo obirajo, temveč o njih samih. Okrog takih je najbolje narediti čim večji ovinek, slab priokus pa že kar v štartu zavrniti z oznako "Return to sender".

Po čem torej že hrepenim?
Po tem, da razvijem svoje talente v največji možni meri in po dovolj sredstvih za nadaljnje šolanje.
Po tem, da sledim temu, v čemer sem dobra.
Po dinamičnem in razgibanem življenju.
Po globokem notranjem miru in čustvenem ravnovesju.
Po tem, da me trpljenje čimvečkrat zgreši.
Po blagostanju na vseh ravneh.
Po (pustimo to, naj ostane skrivnost)
Po sposobnosti sproti odpravljati težave.
Po tem, da imam bolj proste roke in manj ovir kot doslej...

Jeah. Zdaj pa veselo na delo!



Sabina Majcen, 30. julij 2011

petek, 29. julij 2011

23. DON´T FOCUS ON NEGATIVE THOUGHTS ~ NE OSREDOTOČAJ SE NA NEGATIVNE MISLI


Številka 23. "Don´t focus on negative thoughts." Če poenostavim: stop, črnoglednost!" Sporočilo spominja na sorodno, že obdelano temo z naslovom "Don´t beat yourself up."
Danes torej pišem o tem, kako razgnati težek, črn oblak pesimizma. Ki ni nič drugega kot koncentrat vseh možnih slabih scenarijev, ki jih lahko porodi samo domišljija. To so strahovi, ki se množijo hitreje kot zajci. Vrastejo se v vsako poro življenja in pogojujejo sleherno odločitev.
Stop! Stop them!
How?
Fight! Fight them!
By?
Recognising! Recognise them!

Zakaj je to tako pomembno?
That´s why:
Pazite na svoje misli, ker postanejo besede.
Pazite na svoje besede, ker postanejo dejanja.
Pazite na svoja dejanja, ker postanejo navade.
Pazite na svoje navade, ker postanejo značaj.
Pazite na svoj značaj, ker postane vaša usoda.
- Moto, Metropolitan Milwaukee YMCA

Ker moje misli določajo mojo usodo. Zato!
Karkoli vprogramiram v svoje misli, se odraža na mojem počutju. Na moji dnevni naravnanosti. Na energiji, ki jo oddajam. Pri delu, ki ga opravljam. Če je bil dan dober ali ne, je odvisno od mojega počutja. Že, že... Toda moje razpoloženje je lahko zelo spremenljivo. V enem dnevu se lahko spremeni večkrat kot vreme v aprilu.

Od česa je torej odvisno, kako se čez dan počutim? Od vremena? Od drugih ljudi? Od telefonskega klica? Od cifre na plačilni listi? Od količine dela in obveznosti čez dan? Od voznika, ki mi spelje zadnji prosti parkirni prostor? Od štiriperesne deteljice na travniku? Od črne mačke, ki leti čez cesto? Od vedeževalke in od dnevnega horoskopa?
Mah, misli so tiste, ki uravnavajo moj čustveni barometer.
Ste vedeli, da povprečnega človeka v štiriindvajsetih urah prešine okrog 60.000 misli? Đžizus! Kakšna impozantna cifra! In če si zamislim, da ves dan pestujem in redim črne misli, ni čudno, da se mi zamrači kompleten lajf!
Če pa vstanem dobre volje, ki je preostala še od prejšnjega dne, in pustim dnevu njegovo lastno težo, ter ga po svojih najboljših močeh kreativno sooblikujem, bo zvečer za mano najbrž zelo dober dan. In to celo kljub temu, da mi je čez dan kdo najedal, da so se pojavljali problemi, ali pa - kakšna tragedija, da se dnevni scenarij ni odvijal po mojih pričakovanjih. Saj, kdaj se je pa že?

Toda, kaj pa je tisto, kar določa barvo mojih misli? Kako sploh prodreti v samo srž razumevanja? Zgolj z bojevanjem in zaustavljanjem? Da bom na smrt izčrpana, pa sploh ne bom dojela bistva? V čem je poanta?
Kako naj osvobodim svojo miselnost?
S čim sem najbolj miselno zvezana?
Kaj hrani mojo misel?
Moje navade. Lahko sem njihov zvesti suženj, lahko pa upravljam z njimi.
Moje navezanosti. Sprva so kot pajčevine, a se zlahka spremenijo v utesnjujoče jeklene žice.
Moji strahovi. Ščepec strahu spodbuja, preveč strahu povsem ohromi.
Moja prepričanja. Nekje med toleranco in nepopustljivostjo moram zarisatii črto in obenem ostati človeška.

Recimo, da imam slab dan. Vstanem nerazpoložena, nenaspana, kasneje kot sem nameravala (navada poznega odhajanja v posteljo). Ne najdem ključev (navada, da ne pospravljam sproti stvari). Zato zamujam. Posledica...
Še več nejevolje (dodatna zoprna navada stopnjevanja) ... Pred mano je počasen šofer. Pred mestom naletim na rdeči val semaforjev. Preklinjam (stara grda navada, vem). Nervozna sem, ne morem se umiriti. V službi je kot zakleto težek dan in nekako na silo poskušam umirjati situacijo (navezanost na to, da mora biti vse b.p., navezanost na mišljenje, da lahko vse obvladam, če hočem), a ne gre. Strahu, da sem nesposobna, se pridruži še prepričanje, da sem največja zguba, kar jih je. Pridem domov in je štala. Tudi drugi so slabe volje. Kratek stik je neizogiben. Trk svetov: navad, navezanosti, strahov in prepričanj... Depresivni pesimizem. Se dogaja. Toda nočem ga na dnevnem meniju. Kaj torej?

Odmik in opazovanje. Raziskovanje. Potovanje vase, ki ga lahko poimenujem moja dnevna osebna "speleološka"ekspedicija. Spust v notranjost. V globine in temine, kjer se porajajo misli, ki določajo mojo usodo.
Nujno potrebujem tišino in mir, da lahko nekoliko od strani ocenim situacijo. Rešitev?
Ključ do spremembe leži v besedi Spoznanje. Ko pridem do tja, se lahko začnem zdraviti od nezdravih navad. Razrahljam vezi pretirane navezanosti na karkoli. Zmanjšam strahove in spremenim prepričanje.
Ni prijetno. Pogosto je boleče. Zareže do same srži. Je pa zdravilno.
Ker uspešno prežene temne oblake nad glavo :)

Always look on the brihgt side of life, fjuuu, fjuuuu....

Sabina Majcen

četrtek, 28. julij 2011

22. BE OPEN TO NEW IDEAS ~ BODI ODPRT ZA NOVE ZAMISLI



22. dan in dvaindvajseta prikupna sličica. Be open to new ideas - bodi dovzeten za nove ideje. Juhu! Ta sličica je že ena izmed tistih, ki so mi najbolj pisane na kožo. Zelo sem naklonjena novim zamislim, zato mi je izredno všeč tale  ilustracija, na kateri je odprtih najmanj dvoje stvari.
Prvič: vrata hiše ali stanovanja, in drugič: široko odprte roke, ki bodo vsak hip objele in sprejele veliko hodečo žarnico. Kaj pa tretja stvar? Je tisto, kar je očem nevidno. Za tega imenitnega gosta je treba odpreti tudi um, da ga lahko pozdravim z "Enlighten me, please!"

Sem bila danes kaj dovzetna za kakšno zamisel? Ja. Kupila sem si rdeč dežnik. Celo v treh rdečih odtenkih je bil na izbiro. Izbrala sem prav takega, kot je dežnik iz osmega zapiska. Pa še predrag ni bil.
Zakaj sem ga kupila? Ker je stari pokvarjen, ker je padla ideja in ker je danes deževalo. In ker je bil rdeči dežnik hvaležna tema za par pogovorov po objavi zapiska številka 8. Ker se bom vsakič, ko ga bom odpirala, s hudomušnim nasmehom spomnila na to, da pod njim obstaja prostor še za nekoga.
Ker bom nekega dne morda napisala pesem o rdečem dežniku... Naslikala sliko, na kateri bo rdeč dežnik...
Ker bom pod tem dežnikom vedno dobre volje. That´s why:)
Bo to postal moj nov osebni kultni predmet?

Letos sem na Irskem pobrala in vsrkala nekaj dobrih idej. To pomeni, da sem fotografirala - in si delala zapiske. Pogosto si načečkam vrstico ali dve, ko se mi utrne kakšna ideja. Nikoli se ne ve, kdaj bo prišlo kaj prav. Saj je sicer v mojem spominu uskladiščeno nešteto vsega, toda kaj lahko se zgodi, da prekrije pozaba prav tiste stvari, ki bi jih bilo škoda pozabiti. Zato imam vedno pri sebi pisalo, počečkan zvežčič in kakšno knjigo, če je treba kje čakati.
Upoštevam zlati nasvet Alberta von Szent-Györgyija: "Pojdite si kupit poceni svinčnik in blok papirja in si začnite zapisovati ideje, vredne milijon dolarjev:" :)))
Nimam (še) milijona dolarjev, sem pa zato uresničila že zajetno število idej. Odlično se obnese.
Lahko bi bila slovenska Martha Stewart, ker če kaj premorem, so to ideje. Tisti, ki me poznajo, to dobro vedo. In imajo pogosto korist od tega ;)
Poznate Bette Nesmith? Tajnico, ki ji je prijazen delodajalec kupil nov pisalni stroj, na katerega se je dalo mehkeje tipkati, kot na starega mehanskega, a je bilo zaradi tega tudi več napak? Zaradi težav pri tipkanju se je spomnila, da se je na enem od slikarskih tečajev naučila prekrivati risarske napake s posebno barvo Gesso. Uporabila jo je. In evo - izum - korekturna tekočina Liquid Paper, pri nas poznamo znamko Edigs. Bette Nesmith je ustanovila svoje podjetje in ga leta 1972 prodala korporaciji Gillette za kar 50 milijonov dolarjev!
Leo Gerstenzang je izumil bombažne paličice za čiščenje ušes. Zamisel se mu je utrnila, ko je gledal ženo, ki je čistila dojenčkova ušesa z zobotrebcem, ki ga je predtem ovila v vato. Sveta genialna preproščina!


Dva meseca nazaj sem na sestanku v službi izstrelila predlog, da prostor za tradicionalno srečanje in piknik okrasimo z zastavicami na trakovih, ki bi jih razobesili med veje dreves okrog prireditvenega prostora. Videla sem jih - na Irskem. To je pa tudi vse. Dobila sem zeleno luč, potem pa je bilo treba stopiti v akcijo. O kriza, tega nikjer ne prodajajo. Kaj pa zdaj? Se bo treba znajti sam. Sodelavka mi je priskrbela vrvico, sama pa sem šla v akcijo po prodajalnah z metražnim blagom. Nikjer ni bilo nič primernega. Naj odneham? O, to pa ne! Pobrskala sem po netu, in en popoldan naredila turnejo po mestu. Edina prodajalna, ki je preostala, je bila zadetek v polno. Skoraj bi že bila odšla iz trgovine, pa sva se s prijazno prodajalko zapletli v pogovor. Pravzaprav sem pojamrala, da sem v stiski (ki sem jo btw. sama zakuhala), in ji obrazložila, kakšno blago potrebujem. Poslušala je in se spomnila, da ima zadaj v skladišču od pusta še nekaj bal raznobarvnega blaga. Prinesla jih je - in blago je bilo prav takšno, kot sem si ga predstavljala. Belo, rumeno, oranžno, roza, modro, zeleno, rdeče. Na obeh straneh barvno in takšno, da se ne viha.
Toda - koliko ga pa naj vzamem? Nobenih izmer nisem naredila... Ojoj... Skoncentrirala sem se za kakšno minuto, dve, in potem vklopila šesti čut, intuicijo ali karkoli že in po svoji presoji odločila.
Blago smo potem razrezovali v službi. "S spenjačem bomo speli trikotnike na vrvico," sem bila pametna. Ni šlo. Pismo rosno. Spet nov problem! " Bomo poskusili z lepilno pištolo! Upam, da se blago ne bo scvrknilo skupaj, ker potem smo v temi!" In je šlo. Hitro in tekoče. Po občutku smo razporedili barve in porabili vso blago.
Na dan prireditve sem bila srečna. Ker je bilo ravno dovolj traku z zastavicami, ker je prišlo fensi in - ker je zamisel uspela!

Letos sem sodelovala v tekmovanju za Zeleni izziv. Urejanje bivalnega vrta v izmeri 5 krat 5 metrov. Spet je bilo treba uporabiti domišljijo. In je prišla zamisel: vrtni šah in vse ostalo v belo črni kombinaciji. Po lastni izbiri zasaditi rastline, ki jih je v določeni vrednosti prispeval sponzor. Ne bom opisovala podrobnosti, koliko truda in dela je bilo potrebno vložiti, ampak rezultat je bil pa dober. Spet področje, kjer se do takrat še nisem preizkusila. New experience.

Tri leta nazaj sem iz Nizozemske uvozila idejo, da bi veslala. Zdaj imam svoj kanu in vsaj trikrat na teden si grem nabirat kondicijo na bližnje jezero. Poleg tega, da se temeljito razgibam, se naužijem miru in tišine. V miru in v tišini se porajajo najboljši prebliski. Morda imam v sebi nekaj indijanskega :) Oni težko razumejo natrpano gostoto kaotične družbe. Prav ta naj bi bila poglavitni vzrok za duhovno šibkost. Izguba duhovne moči ali z drugimi besedami - modrosti, naj bi bila posledica prepogostih stikov z ljudmi. Verjamem. Zato izredno cenim samoto, ki ni nujno ekvivalent osamljenosti. V samoti najdem mir, mir pa poraja dobre misli in izvirne zamisli.
Spet pesnim :)

Pogosto imam prebliske, kako kaj poenostaviti ali drugače izpeljati. Kulinarika je že takšno področje, ki dovoljuje precej eksperimentiranja. No, ne samo moja kuha, še kaj drugega je, kjer je vselej prostor za pretočnost svežih in novih idej. Saj tudi tradicije ne zanemarjam, vendar ne prenesem toge vpetosti vanjo.
Kar delam, opravim v slogu: naredi s tistim kar imaš, tisto kar moreš, tam kjer si.
Celo pri najbolj drobnih malenkostih lahko vprežem čarobno moč domišljije in dodam osebno noto. Se zelo dobro obnese. Ne le doma, tudi v službi. It´s what I am :)

Naslednji teden me čaka pospravljanje večnamenske štale. To je moj prostor za ustvarjanje, kjer se je nakopičilo čuda revij in časopisov. Preden gredo med star papir, jih bom pregledala in si na veliko staro platno nalepila izrezke in slike, ki me bodo nagovorile. Se že veselim. Pregledovanja, miselnih povezav, snovanja - potem pa hop, v nov projekt.

Mary Lou Cock: "Ustvarjati pomeni izumljati, eksperimentirati, rasti, tvegati, kršiti pravila, delati napake in se zabavati..."

Let´s have some fun :)

Sabina Majcen

sreda, 27. julij 2011

21. DON´T BEAT YOURSELF UP ~ NE ZADAJAJ SAM SEBI UDARCEV


21. dan. Tretji teden. Enaindvajseti zapisek. Današnja sličica kaže reveža, ki se je znašel na tleh. S podplutbo pod levim očesom. Na rokah ima ta možiček boksarske rokavice. Najbrž se mu vrti in se še ni skuliral, zvezde namreč še vedno plešejo nad njim. Po naslovu sodeč sklepam, da se je butnil kar sam in da bo rabil še kar nekaj časa, da se bo spravil k sebi.

Si je zadal kroše, direkt ali aperkat? Doesn´t matter... Ko si na tleh, si na tleh. Lahko se ti odpre - nova perspektiva. Žabja. Low angle view :)

Če potegnem par vzporednic iz sveta boksa - življenjski prostor, moj osebni biotop, je moj boksarski ring. Kako se znajdem v njem, o tem soodločam vsak dan. Vsaka runda šteje. Na svoje lastne odločitve lahko vplivam in tudi moram vplivati. Biti moram skoncentrirana, v dobri formi, imeti bliskovite reflekse, biti spretna pri zamahih in prestreganju nasprotnika. Bitii hkrati dober psiholog in taktik, ter imeti svoj stil bojevanja. Kje sem že brala o železni roki v mehki rokavici?

Se, recimo v službi, pojavi kakšen problem, kaj bom uporabila? Blokado, ustavljanje, izmik ali eskivažo? Vidite, povsod me čaka izpeljava dvoboja. Celo v stanju klinča, ko je nasprotnik preblizu in klasičen dvoboj ni mogoč (klinč je nekakšna forma prijema, pri katerem sta si dva bližje kot je dolžina iztegnjene roke; pri tem pa se nasprotnika onemogoči tako, da se ga objame in se s tem njegove roke pritisne ob njegov trup, da ne more zadajati udarcev). Ha, pravi boksarski ekspert sem ;)

Kaj je knock-down, tudi vem. Ko se te sodnik zaradi oslabelosti za manj kot deset sekund usmili, da si opomoreš.
Največkrat moram biti sama sebi sodnik. Je težko. Do drugih sem bolj usmiljena.
Kdaj si moram prisoditi knock-down? Vsake toliko časa. Skrajni čas pa je trenutek, ko se zasveti kontrolna lučka, ki nakaže, da je moj rezervoar moči prazen.
Kako ga prepoznam? O, zlahka. To je takrat, ko postrgam zadnji kanček potrpljenja iz petnih žil in se mi začne dvigati pokrov. Znervirana sem, poln kufer vsega imam in najraje bi koga ugriznila. Ali pa zadala kak krepek udarec pod pasom. Kar pa ne bi bilo fer. Tudi jaz bi bila užaljena, če bi ga fasala :(
V takem primeru je zelo dobrodošel, pravzaprav celo nujen, začasen odklop."Dost mam! Pustite me malo pri miru!" Naj si opomorem, da se ne sesujem. Ali eksplodiram.
Sledi menjava scene. Umik v samoto. Kadar je možno. Če pa ni, in sem recimo v službi, se poslužim skrajnega izhoda v sili. V največji gneči se za kratek čas nekam usedem (največkrat v tisto cesarstvo, kamor gre še cesar peš - in kjer je mir!), se skoncentriram in si rečem: "Zdaj se pa skuliraj in lepo na izi dalje." In gre... Bolj ali manj...

Knock out - je pa tista sekunda več, ki pomeni poraz. Tudi znano. Iz prakse.
Če te drugi sesujejo, ajde, je hudo. Najtežje je, ko obupam sama nad sabo.
Lani sem napisala pesem o tem. Knock-down & knock-out iz žabje perspektive. From low angle view:)
Seveda sem se vmes že zdavnaj pobrala pokonci in se hrabro borim naprej.
Ker paše v kontekst, jo dodajam.

ČISTO NA DNU

 Naj vstanem? Čeprav ne želim?
Vstati!?
Ko pa je tako udobno na tleh…

Saj sem že vstala. Stotisočkrat znova in znova.
Popade me žalost.
Popade nor smeh.
Ne vstanem. Pač obsedim.
Udobno je tod. Udobno na tleh.

Saj sem že tolikokrat vstala. Stotisočkrat znova in znova.
Naj vstanem? Ali naj obsedim?
To bom storila, ko bom hotela.
Vstala takrat, ko bom sama želela.
Prav zdaj se o tem ne bom spraševala,
ali karkoli obžalovala…

Običajno sem močna,
Kar moram, pač naredim.
Toda zdaj sem na tleh.
Šibka sem in ranljiva,
do smrti utrujena in popadljiva.

Ne drezajte vame.
Pustite, da zberem moči.
Pustite, da še nekaj časa sedim,
da vegetiram in v prazno strmim.
Vstala bom, ko bom hotela,
nadaljevala, ko bom sama želela.

Vse do takrat pa udobno na tleh – čisto na dnu, prav tiho bom ždela…


Sabina Majcen

torek, 26. julij 2011

20. DON´T COMPARE YOURSELF WITH OTHERS ~ NE PRIMERJAJ SE Z DRUGIMI


20. dan. Dvajseta ilustracija. Dvoje klopi... Na eni sedi oranžna pomaranča, na drugi poseda rdeče jabolko. Sadeža očitno nista najboj zadovoljna sama s sabo. Pomaranča ima v roki časopis, prav tako ima tudi jabolko svojega, vendar ne bereta. Njuna drža nakazuje, da si obračata hrbet, čeprav škilita drug na drugega. Kaže, da se primerjata...
Kaj ima pomaranča, kar jaz jabolko nimam?
Kaj ima jabolko, kar jaz pomaranča nimam?

Ne primerjaj se z drugimi... Ne me basat! Že celo življenje to počnem. Primerjam se z drugimi. Če se sama ne, pa že kdo drug poskrbi za to. Mar nisem bila že od najnežnejšega otroštva sprogramirana na kronično nezadovoljstvo s samo seboj in v isti navezi hkrati na neprenehno primerjanje z drugimi?

"Poglej Jurčka, sam gre na kahlico, ti pa še kar v pleničke lulaš," Jaka si zna že sam čevlje zavezati, le kdaj se boš ti tega naučil!a?" "Poglej, kako je tvoj brat priden! Pomil je posodo, ti si pa tako lena! Sram te naj bo!" "A vidiš, Majda ima same petice, bo odlična; ti pa takole... še prav dobra ne boš!" " Ja kako si pa oblečena? Kot bi iz cirkusa ušla! Sosedovo Milenco si vzemi za zgled..." "Ko sem bila jaz toliko stara kot ti, tudi nisem smela nikamor!" In tako naprej, in tako naprej...
Vrag naj vzame tako vzgojo, ki ni nič drugega kot iskanje črnih pik! Kako naj ob taki vzgoji otrok zraste v mentalno zdravo samozavestno osebnost s trdno samopodobo? Ne more!
Ste že kdaj videli woodoo lutko, vso prešpikano z bucikami? Potem približno veste, kako se počuti otrok, "ki ni za nobeno rabo..."

S samozavestjo na nuli, oziroma pod njo, otrok z bolečino in zavistjo poganja v mladost. Grize nohte, je žalosten, otožen, brezvoljen. Umika se sam vase, si gradi svoj svet in postane za okolico - čuden. Pri sebi ne vidi prav nič lepega. V resnici je zares izpraznjen in brez vsebine. Ne verjame vase. Vsi nastavki rasti za nekaj več so potlačeni. Osebnost otroka poteptana. Ne premore je, ker se v ničimer ne izkaže. Ne izkaže se, ker ne ustreza pričakovanjem svojih staršev. Če pa jim njim na ljubo ustreže, in ponavadi se za vsaj malo pozornosti in naklonjenosti potrudi preko svojih meja, gre to krepko v njegov minus. Kako kontradiktorno: starši si to štejejo v svoj plus in so na pirovo zmago celo zelo ponosni. Kakopak!
Drugačen je, to pa je treba v kali zatreti. Zdresirati ga je treba, da bo tak kot se spodobi! Da bo normalen, da bo tak, kot so drugi. Priden, poslušen, prilagodljiv! Potem bo v življenju veliko dosegel! Pa ja!
Poznate občutek brezizhodne zabitosti v apatično otopelost? Jaz ga. Predobro!

Ne bi rada bila še enkrat najstnica. Ker se svoje mladosti spominjam z grenkobo. Bila sem siva miš s tatoojem "outsider" na čelu. Poznate bolečino soočanja z lastno podobo v ogledalu, ki iz dneva v dan neizprosno in kruto udarja nazaj v oči z resnico: "Se vidiš? Nezanimiva, dolgočasna, pusta, debelušna in grda si... Saj se vidiš, mar ne?" Seveda, zato sem vedno vedrila neopazna nekje na obrobju, a zelo dovzetna za opazovanje lepote tam, kjer je sama nisem premogla.

Kako rada sem opazovala lepe, postavne ljudi in jim zavidala njihove poteze! "Kako srečni so lahko!" Občudovala sem sošolce, ki so z lahkoto obvladovali matematiko in druge računske predmete. Sama sem bila zelo dobra pri risanju. Pri angleščini, nemščini, slovenščini tudi. Toda to ni štelo. Občutek lastne nevrednosti je bil pregloboko vsajen, da bi se bila takrat zmogla veseliti svojih prednosti. Sploh jih nisem smatrala kot prednosti, ker jaz sem vendar nula. Moram biti uspešna tam, kjer so uspešni drugi! Fokusirala sem se zgolj na področja lastnih deficitov. Kot bi se učila plavanja v živem pesku. Fiasko!
Rezultat? Kronično nezadovoljstvo. Zavist. Neuspeh na vseh frontah. Nemoč... Še bi lahko naštevala. Za kake pol strani bi se našlo tega s*****, ki se je usmrdelo iz pridnosti, poslušnosti in prilagodljivosti.
Takrat tako...


Nowadays...
Ja, uprla sem se. Brez tega se ne bi nikoli pobrala in bi še danes krožila po starih tirnicah.
Nisem popolna, še zdaleč ne. Seveda tudi dandanes komu kaj zavidam. Kdo pa ne?
Zdaj se razvijam tam, kjer sem dobra. Za svoje življenje imam še velike načrte. Zdaj sem močna. Upam si. Kot bi zdaj dohitevala, ne, prehitevala tisti vlak, ki mi je v mladih letih vedno uhajal.

Danes sem se spet preizkusila v nečem novem. Nečakinji sem na steno otroške sobe naslikala njenega najljubšega otroškega junaka. Nodija. Krasno je uspel in zato sem vesela.

Iščem pozitivne ljudi, ki me navdihujejo. Jih tudi najdem. Okrog mene so, doponjujemo se. Oni imajo nekaj, česar jaz nimam in obratno. Čas, preživet v njihovi družbi, je dragocen. Prav tako kot čas, preživet v samoti.
Sprijaznila sem se s svojo osebnostjo. Saj sem še kar v redu :) Še naprej bom delala na svoji osebnosti. Tudi karizma nekaj šteje. Če poskrbim za svoj karakter, bo le-ta poskrbel za moj outlook.
Malce k temu pripomore z belim flomastrom na ogledalo spodnje kopalnice napisan stavek: "Tudi v ponedeljek zjutraj si lepa!" Loesje.

Saj ne gre toliko za lepoto, ampak za to, da takrat pomežiknem sama sebi in si rečem: "Pogum, stara. Today is a brand new day! Izkaži se!"

Sabina Majcen

ponedeljek, 25. julij 2011

19. BUY YOURSELF FLOWERS ~ KUPI SI ROŽE

Danes je na sporedu 18. ilustracija. Osemnajsti dan je. Ilustracija, ki se je bom lotila zdajle, je prav romantična. Sicer za okroglo mizico, kjer bi se prav lahko našel prostor še za nekoga, sedi ena sama oseba, vendar je prav zadovoljna. Srka mogoče kak fensi koktajl in gleda v tri napol razcvetele vrtnice. Si jih je sama kupila? Jaz si jih že ne bi! Oziroma si jih do zdaj nisem. No way! Da bi sama sebi kupila šopek? Ni variante.

Neeee!?!
...

Think again?!?

Kaj pa če je nastopil čas, da spet opravim s kakim iz pamtiveka zacementiranim prepričanjem? Poiščem novo perspektivo? Poskusim, ker baje poskusiti ni greh? Še vedno mi je tale ideja malo neumna, no! Sem bila danes v cvetličarni in tudi sem kupila oranžno gerbero z nekaj zelenja. Ter oranžnega metuljčka zraven, za dekoracijo. Toda ne zase, ampak za sestrično. Ki zame hranjuje nemške revije.

Cvet kot znak pozornosti... A se moram res držati vseh teh 30 navodil, tako kot piše?
Dvomim, da si bom kdaj z užitkom kupovala rože. Jaz, ki sem se hinavsko izneverila slovenski podeželski folklori in že tri leta zapored nimam rož na oknih. Čeprav imam krasne glinaste tegelce zanje. Niti nimam pretiranega filinga za zelene lončnice v hiši. Najdlje, kake štiri leta, je v naši hiši preživel en zelo trpežen bonsai, pa v kotu predsobe se hrabro bori za obstanek neka visoka trdoživa zelena lončnica, ki ji ne vem imena. Kaj pa rože v vrtu? Premorem rože v vrtu? Če izvzamem vsepovsod razrasel belo cvetoč slak in ostali plevel, resnici na ljubo, ni praktično nikjer nobene...   Krompir je pa tudi že zdavnaj odcvetel. Saj so bilii časi, ko sem imela prebliske in veselje do tega. Toda zdaj pač ne, so me druge stvari preokupirale. Čast mi rešujejo štirje trpežni oleandri pred garažo.
Cvetje mi je najbolj všeč, če je tam, kjer mora biti. V naravi. Na travniku. Na polju. Resnično uživam ob pogledu na njivo, polno sončnic. Na valujoča polja zelenega žitnega klasja, kjer je polno živordečih makovih cvetov. Na cvetoč poletni travnik. Na močvirje, kjer poganjajo zlatorumene kalužnice. Ciklame v gozdu so tudi zakon!

"Buy yourself flowers" si bom raje raztolmačila kot prispodobo. Običaj je, da se cvetje kupuje kot darilo. Kot pozornost. Kot izraz ljubeznive naklonjenosti. In ja, kot opravičilo. Velja tudi kot izraz zahvale.
Se pravi, da lahko to uporabim tudi pri sebi. V enake namene. Hm, še vedno mi je to strange :(
Ne rečem, če je v špilu kakšna vlažilna krema za fris, kakšna kvalitetna revija ali knjiga, ne predrag parfum po mojem izboru (expensive Chanelov Chance še vedno čaka na nakup... že leto in pol šparam zanj in ne prišparam), kakšna unikatna ročno izdelana zapestnica, ki mi je všeč, šal ali majica, in of course, shoes!, toda rože...
Kaj naj z rožami? Nič kaj uporabne niso. Vrtnice so domena zaljubljenih. Nageljne videvam pretežno v pogrebnih vencih in ikebanah, šopek travniškega cvetja sicer smatram kot izraz spontanosti, sončnica je izrazito sezonski cvet in mi je všeč, gerbere se mi tudi še kar dopadejo...
Hmmmmm. Bi si izbrala kaj od tega? Če bi mi kaj pomenilo, mogoče.
Zdaj sem pa postala radovedna. Obstaja govorica cvetja? Obstaja!

Avtorica Beverly Seaton, profesorica na Ohio State University v Newarku, ZDA, je avtorica knjige The language of flowers - a history (Govorica cvetja - zgodovina). Raziskovala je zgodovino govorice cvetja, prav kakor italijanski avtor F. Gelsimino z Il linguaggio dei fiori (Govorica cvetja) iz leta 1899. Kaj kakšno cvetje pomeni, je razvidno iz razpredelnice, ki je kar zajetna. Preveč je obsežna, da bi spravila vse semle gor.
Tule je link, če utegne koga zanimati :http://www.cvetlicarnagea.si/trgovina/index.php/pomen-cvetja/.

Vzela sem si čas, in preštudirala razpredelnico. Iz enega razloga. Če si bom kupila cvetje, si ga bom zaradi simbolike in vzpodbude. Pa tudi zato, da zlomim lastni predsodek. Mogoče mi bo pa nakup cvetja sami sebi celo všeč?
Well, we´ll see.
V primeru, da bom v bližnji bodočnosti vsa radostna, zadovoljna in naravnana na relax, v solo izvedbi sedla za okroglo mizico (ki je še nimam), v kakšno lastnoročno kupljeno botanično zvrst rastlinja bi rada uprla svoj pogled?

Let´s have a look!
Preštudirala sem tabelo. V ožji izbor pridejo:
- astra navadna (raznolikost je šarmantna)
- bela omela (premagali bomo ovire)
- inkovska lilija (skrivnostna misel)
- krizantema, ojoj (prikrito veselje)
- bel mak (flegmatičnost)   
- pušpan (ravnodušje)
- snežena kepa (dobre novice)   
- svilnica (vnema)
- šmarnica (veselje se je vrnilo, nežnost)
in dva venčka, s katerima bi se rada tudi kdaj, seveda upravičeno, okitila:
- venček iz akanta (za talent)
- venček iz lovorja (za hrabrost)

Joj, kako neromantičen izbor!!! Ajej... Od vseh teh rož se da v cvetličarni najlažje dobiti - krizantemo! Hehehehe. Ampak veste kaj, da prikrito veselje tudi ni od muh?!
Do sezone krizantem je še kar daleč. Bom pa do takrat s prikritim veseljem brez krizanteme spila kak fensi koktajl.
Rožo si bom pa kupila. Brez skrbi, obljubim!

Sabina Majcen

nedelja, 24. julij 2011

18. READ BOOKS ~ BERI KNJIGE

17. dan. Read books. Beri knjige. Ilustracija prikazuje odprto knjigo. Lestev, na kateri ždi ena persona in bere. Kaj bi ta lestev lahko pomenila? Hm. Da se nekam vzpneš, kjer imaš boljši razgled? Vsekakor je znanje temelj razgledanosti. Učenje pa lestev, ki do tja pripelje.
Sem pred časom razmišljala, katera od vseh zgradb, ki jih poznam, bi lahko bila zame najbolj mikavna, najbolj čarobna. Kam bi lahko z neskaljenim navdušenjem zahajala leta in leta dolgo? Bi to lahko bil kakšen razkošen grad s čudovitimi freskami, preprogami in pohištvom? Videla sem jih že kar nekaj, toda... "Déja vu"...Navdušenje na dolgi rok bi hitro uplahnilo.
Katedrale? Celo rimski božji hrami so me pustili ravnodušno. Noben bog se me tam v njih ni dotaknil.
Draguljarne? Ne maram zlatnine! Zlasti zlate verižice mi zbujajo nelagodje. Tudi prstani. No, thanks. Oboje mi zbuja nekakšen odpor, občutek kupljivosti, odvisnosti, podrejenosti. Ne vem zakaj...
Nakupovalni centri? Ajej...
Ali sploh obstaja čaroben prostor, ki presega razkošje gradov, muzejev, svetišč in drugih arhitekturnih umetnin?

Kaj če vam prišepnem, da obstaja? Ne verjamete? O ja! Zame obstaja! Celo čisto blizu, na dosegu roke. Odkrila sem ga še kot čisto majhna deklica. Plašno sem stopila čez prag na zunaj neugledne zgradbe in se kot Alica znašla v čudežni deželi. Kamorkoli sem se ozrla, povsod so bile police. Na njih pa razvrščene knjige. Desetine, stotine knjig. Še vedno se spomnim tistega značilnega vonja po nekoliko zatohlem; po preležanih knjigah, ki tako rad požgečka po nosu.»Aaaapčiiiih.«
Police s pravljicami so čakale prav name. Spoprijateljila sem se z Ostržkom, s Pepelko, Sneguljčico, Trnuljčico, Snežico in Rožico, Rdečo kapico, ter spoznala velikane, kozličke, volkove, lovce, babice, kraljične, kraljeviče, prince, princese, vile, čarovnice, škrate in druga pravljična bitja. Postali so moji najbolj zvesti sopotniki skozi otroška leta. Z njimi sem spoznavala, kaj je dobro in kaj ni.
Takrat je bil svet črno-bel. Dober ali hudoben. To, da so se pravljični junaki dobro odrezali in je bil konec zgodbe praviloma vselej srečen, se mi je vcepilo globoko v srce. Hudobneži so bili kaznovani in svet je bil slej ko prej spet lep in srečen. Pravičen. No, takrat sem bila še otrok. Plašen, občutljiv, vase zaprt otrok.

Potem so prišla najstniška leta. Na vrsto so prišle druge poličke, drugi avtorji, drug žanr. Mladinske knjige, pustolovske zgodbe, zgodovinski romani, detektivke… Zgodbe o odraščanju, zgodbe o pogumu, srčnosti, drznosti, prve ljubezenske zgodbe. Črno beli svet, ki sem si ga predstavljala kot otrok, je začel dobivati druge odtenke. Z drugimi knjigami so se odstirale nove razsežnosti. Več ko sem brala, več sem vedela. Bilo je, kot da je vsaka knjiga odprla novo okno. Za vsakim oknom pa se je razprostrla drugačna pokrajina. Knjige so bile moje tihe spremljevalke tudi skozi leta odraščanja. Včasih sem skrivaj polistala po kakšni takšni »prepovedani«, rdeča v ušesa sem se pred tem trikrat ozrla na vsako stran, če me slučajno kdo ne vidi. Ter na hitrico pridobila kakšno informacijo v zvezi s tistimi stvarmi, za katere bi bila kot najstnica raje umrla, kot pa da bi zanje vprašala. No, vsaj takrat se ni spodobilo, računalnikov pa tudi še ni bilo.

Potem sem odrasla. Spet so bile knjige tiste, ki so bile moje tihe pomočnice in zaveznice v malih in velikih življenjskih prelomnicah. Še vedno so.
Kdo bi mogel prešteti vse knjige, ki so gostovale pri meni doma? Kdo bi mogel izmeriti, koliko znanja in védenja sem vsrkala z njimi? Kolikokrat sem se nasmejala in kolikokrat so solze razočaranja in žalosti nad usodo literarnih junakov, pa tudi nad lastnim življenjem, kapljale na orumenele platnice. Kdove?

Kdo ve, kdaj sem spoznala, da je vse v življenju minljivo, da ničesar ne morem zadržati? Morda nevede prav s knjigami. Neštetokrat sem zavila v knjižnico. Se zadržala tam kratek čas ali pa dolge ure. Knjige sem prinašala domov in odnašala nazaj. Poseben draž je v tem, da knjige ne obdržiš. Vedno jo je treba vrniti. Ker jo bodo brali tudi drugi. Lahko pa obdržim v sebi nekaj tistega, kar se me je v njej dotaknilo.
Čeprav sem sčasoma pozabila imena in dela mnogih pisateljev in pesnikov, razen seveda tistih najljubših, se strast do branja ni prav nič zmanjšala. Prav nasprotno.

Več ko tri desetletja že hodim v literarno zakladnico po bisere literature. Nikoli se ne naveličam. Ker je branje knjig isto kot sveža studenčnica žejnemu popotniku. Odžeja in okrepča. Knjiga je kot studenec, ki ne teče sam zase. Res je sicer, da vsaka knjiga ne »odžeja«, kakšna je lahko sila dolgočasna. Toda vedno imam možnost izbire. Imam čas, namenjen temu, da knjigo izberem in imam čas, namenjen temu, da jo preberem. Kakšno misel, citat, kakšen verz ali odlomek, ki mi je posebno drag, lahko zapišem.

Zrela leta prinesejo tudi drugačen pogled na čas. Postane bolj dragocen. Vedno se mi je kam mudilo. Prehitevala sem sebe in dogodki so prehitevali mene. Časa je vedno zmanjkovalo. V knjižnici je bilo treba običajno hitro opraviti. Že iz navade. Zdaj pa je kakšen deževen popoldan kot nalašč za prijetno ždenje v mestni knjižnici. Stoli so udobni, mize dovolj velike in ravno prav postavljene, prostori so zračni, svetli, z velikimi okni. Mimo teče Savinja, za njo se košati zelen mestni park in dežne kaplje se lepijo na šipo. Počasi polzijo navzdol in rišejo mokre črte. Znotraj je prijetno toplo. Prijetno in domače je.
Pred mano je sveženj knjig, pisalo in beležka. Pišem zapiske. Razmišljam ob pisanju. Lepo mi je v tej moji samoti. Potopim se v svet, v katerega sem se že kot otrok rada potapljala. V svet domišljije, v svet zgodb, v svet ustvarjalnosti; v svet lepote, ki ga v knjigah odstirajo fotografije. Brskam za zgodbami, ki navdihujejo. Ki povedo, da je svet kljub temu, da je lahko tako grd, obenem prav čudovit. Ki razodenejo, da nas družijo podobne usode, da nas mučijo enaka vprašanja in da iščemo enake odgovore.

Zdi se mi, da spet iščem tisto pravljičnost, v katero sem nekoč verjela kot otrok...

Sabina Majcen

sobota, 23. julij 2011

17. GET A GOOD NIGHT´S SLEEP ~ PRIVOŠČI SI DOBER NOČNI SPANEC

16. dan. Danes sem pa res podaljšala noč skoraj v dopoldne. Sicer sem vmes parkrat vstala, ampak sem kar hitro smuknila nazaj med tople rjuhe in tam podremala kot kakšen scartljan maček. Ker je zunaj krasno deževalo. Ker je prosta sobota, ker je pač priložnost tako nanesla.
Rada spim, ampak včasih je dober spanec zadnja stvar, na katero pomislim, ko me zgrabi ustvarjalna žilica. Zgodi se, da od same nestrpnosti ne morem dočakati novega dne. Moje ure so nočne ure. Takrat imam najbolj mir, a se potem rado zgodi, da se mi podre bioritem. Ne morem peljatii dva povsem nasprotujoča si life-styla. V meni tiči bohemski tip človeka, ki niha med ležernim chill-outom in med kampanjskim delom, kar strastno ustvarjanje je. Po drugi strani pa sem po sili razmer, in ja, posledično tudi zaradi svojih odločitev, vprežena v zoprno obvladovanje vsakdanjika. Temu se ne da izogniti.

Get a good night´s sleep! Privoščiti si trden in miren spanec... Se lepo sliši. Toda poznam tudi druge različice. Pogosto si nakopljem veliko obveznosti. Ker me do zdaj še ni izučilo, da jih je najboljše narediti čim prej, ko je še dovolj časa in to sproti, se mi to maščuje v nemirnem spancu in nervozi tik pred zdajci.
"Saj je še čas. Cel teden je še pred mano..." "Ah, šele torek je, danes še ni treba." "Še tri dni časa imam!" "Pojutrišnjem bi šlo." "Jutri bom pa res!" Poznate to? Odlaganje iz dneva v dan?
Saj naredim, toda zakaj hudiča se nikoli ne spravim stvari narediti TAKOJ??? Kaj me bremza, ko pa vem že vnaprej, da si z vsakim dnem odloga nakopljem zgolj to, da se jezim sama nase. In adijo, dober nočni spanec! Prvo kot prvo, sploh zaspati ne morem, za povrh pa me preganja strah pred tem, da mi bo zmanjkalo časa in da ne bo v redu narejeno. V takem stanju pa dober spanec?!? Premetavam se z leve na desno in z desne na levo. Kot bi ležala na žerjavici. Saj to je neke vrste žerjavica. Stanje, od katerega glava peče :)
Le kdaj me bo izučilo? Od kod imam to navado odlaganja? Zakaj se je še ne morem znebiti?
Se pravi, da če hočem več dobrega spanca, se moram potruditi za več zmernosti. In za bolj sprotno delo!
Well, I´ll try! Again. And again!

No, so tudi dnevi, ko naredim čuda stvari. Ko se počutim prav adrenalinsko, ko je za mano izziv, ki sem ga sprejela in obvladala. Takrat tudi ne morem spati. Tudi utrujena nisem. Zaman "štejem ovčke" in tiščim veke skupaj. Spanec noče in noče priti. Pa nič! Čas do jutra pokrpam z branjem kakšne knjige ali s poslušanjem glasbe. Morda se čez dan najde priložnost za kakšen kratek krepčilni spanec. Samo kaj, ko se čez dan najde tista priložnost, zbudi bohem v meni moralnega mačka. Druga, racionalna plat mene mu ga po mačehovsko prav težko privošči. Je namreč treba postoriti še to in ono...

Velik, če ne največji sovražnik mirnega spanca je zaskrbljenost. Saj pridejo situacije, ko ne gre drugače. Sprememba službe, zdravniški pregledi, resna bolezen ali kakšna druga nesreča so upravičen vzrok za velike skrbi. Takrat se spanec tudi noče pripeljati od nikoder. V mislih razvijem vse mogoče scenarije in eden je slabši od drugega! Zjutraj sem neprespana, kot bi me povozil tank. Od samih skrbi imam votlo glavo in ne počutim se dobro. Spanec, kolikor ga je že bilo, je bil pretrgan in nemiren, poln čudnih sanj. Od vseh zvrsti nespečnosti mi je tovrstna najmanj všeč. Ona najbolj zgornja je sicer podobna tejle, ampak jo lahko spremenim. In jo tudi bom! Jutri ali pojutrišnjem :)))), če verjamete :))))
Tole me pa presega in največ, kar lahko storim je, da stisnem zobe in preživim. Tako noči brez spanca kot dnevne krizne situacije. Ter jih, kakor hitro je možno, tudi pustim za seboj.
Saj ste že slišali za ljudi, ki niso srečni, če niso vsaj malo nesrečni. Od neprenehnega negovanja in ohranjanja skrbi ali pesimistične naravnanosti postanejo odvisniki. Tega pa nočem. Saj si ne delam utvar, da obstaja življenje brez skrbi. Niti v Republiki Palma de coco ne :) Ne bi pa rada, da skrbi obvladujejo moje življenje.
Na eno od slik, ki sem jo nekoč narisala, sem zapisala: "Obstaja eno samo zdravilo zoper velike skrbi: drobne radosti." Karl Heinrich Waggerl je to pogruntal. Bo kar držalo.

V deželi, kjer živim, se pozdravljamo z besedo "Dober dan". kako čudovit pomen imata ti dve kratki besedi! Thanks god! Ugotovila sem, da imam najboljši spanec, kadar je za mano tak dan. Dober, izpolnjen, prijeten dan. V katerem je bilo dovolj prostora in časa za dobro opravljeno delo. Za drobne geste prijaznosti in naklonjenost med vsemi, ki smo se med dnevom srečali in srečevali. Dan, v katerega lahko umestim veliko vsega, kar je dobro.
Dober dan se podvoji, če koga razveselim. Enako, če kdo nepričakovano razveseli mene. Ta teden je bilo nekaj takih dni :) Se še priporočam zanje...
V ponedeljek sem prejela čudovito pismo z naslovom "Pod mojim drobnogledom" Jaz v očeh nekoga drugega tako kot se doslej (še) nisem videla. Hvala, odprla si mi nove perspektive!
Sreda popoldne:  ženski "izlet" v Maribor, kjer se zlahka izgubiš, oziroma na parkirišču ne najdeš avta in se narežiš še za kup drugih stvar; vse to ob prijetnem druženju, pohajkovanju, ter manj resnim in bolj resnim pogovorom.
V petek sem dobila CD s prekrasno glasbo. Za negovanje inspiracije! Kar tako... Rain of blessing...
Straight to the heart... Thank you!

Če je za mano dober dan, mu sledi lahka noč. Ej, saj se tudi v deželo spanca pospremimo z dvema besedama: "Lahko noč!" Za miren spanec torej: drobne radosti čez dan. Jaz sem za! Pa vi? Je bil dober dan?

Če je bil: "Lahko noč."

Sabina Majcen

petek, 22. julij 2011

16. LIGHTEN UP ~ OLAJŠAJ SI ZADEVE

Sem že na polovici ali sem šele na polovici, to je zdaj vprašanje. Kakorkoli, danes se bom lotila petnajstega zapiska in sem nadvse dobre volje. Positive approach! So far, so good :) Se pravi, da sem ŽE na polovici. Juhu!
Kaj je na sličici danes? Možiček, ki ga teža bremena upogiba k tlom, a vseeno hrabro drži ves svet na svojem ramenu. Je nasmejan ta možiček? Neeee. Sproščen? Tudi nee.
Se tudi vam dozdeva, da si je malo preveč naložil?

Se mi zdi, da tale krogla v obliki zemlje pooseblja skupek skrbi in dolžnosti, ki jh moram prenesti iz enega dne v drugega. Ko moram kot vsi drugi okrog mene poštukati čas med včeraj in jutri. Na plečih znositi skozi dan težo vsega, kar sem si naložila in kar sem sprejela, da so mi naložili drugi.
Sem že hotela napisati zgolj "kar so mi naložili drugi", vendar se moram pohvaliti z osebnim napredkom, da ne sprejemam več nepremišljeno vsega, kar hoče kdo navesiti name (običajno se dodatna bremena naložijo tistemu oslu, ki je bolj pohleven in ne tistemu, ki je bolj močan in sposoben. Slednji so bolj trmasti, bolj samosvoji in pridejo boljše skozi :))
Se pravi - kar sprejmem, da mi naložijo; kar je po mojih merilih še dopustno, to nosim. Lahko tudi odklonim. Vso pravico imam do tega. Oh, kakšna svoboda se skriva v dejstvu, da imam moč in pravico premisliti, argumentirati in - odkloniti. Ni mi treba pretiravati. Ni mi treba biti vsak hip popolna.
Ni mi treba skrbeti za stvari, na katere nimam vpliva in za katere nisem odgovorna. Eeee, pa sem se že zravnala :) Breme sem zmanjšala za najmanj tričetrt prejšnje teže. Odlično!

V življenju - če hočem biti zadovoljna - gre za ravnovesje. Pravzaprav gre za vsoto neštetih ravnovesij med nasprotji.
Življenje si namreč otežim vedno, kadar me (od)nese v levo ali desno skrajnost. Ker si s tem preveč naložim. Nobena skrajnost ni dobra.
Da ne bom preveč filozofirala, bom malce poenostavila. Se pravi, da moram najti zdravo, zlato sredino:
- med delom in med počitkom
- med imeti rad druge in imeti rad samo sebe
- med skrbeti zase in skrbeti za druge
- med družabnostjo in med samoto
- med navezanostjo in nenavezanostjo
- med imeti in ne imeti
- med skrbjo in med sproščenostjo
- med spontanostjo in med premišljenostjo
- med pogovorom in med molčanjem
- med statičnostjo in med gibanjem
- med čustvi in med razumom
- med redom in med neredom
- med besedama Da in Ne
- med prizemljenostjo in med sanjavostjo
- med odrekanjem in med uživanjem
- med veseljem in med žalostjo
- med "prav" in med "narobe"
- med bližino in med oddaljenostjo
- med utečenostjo in med novimi perspektivami
- med dvomom in med prepričanjem
- med strahom in med pogumom

Ampak tudi tu je skrit "hakeljc". Prav krč, da spravim čim več stvari v ravnovesje, me lahko pošteno iztiri. Težko si dopovem: "Mrs. Wannabe Perfect, you are not perfect!" Pogosto me zanese, priznam, a me hkrati prizemlji. Čisto OK tudi tako. Morda pa niti ni tako zelo narobe, da občasno gostujem v eni ali drugi ekstremiteti. Šele tako pridem na okus in se naučim krmariti med njimi. Ker, kako bi sicer vedela?
Pa vendar, ko izkusim skrajnosti, težim k umirjeni zlati sredini.

Komplicirano? Morda. Ali pa tudi ne. Je pa življenje dosti lepše, če hodim skozenj zravnana in nasmejana.

Sabina Majcen

četrtek, 21. julij 2011

15. GET IN TOUCH WITH NATURE ~ OHRANJAJ STIK Z NARAVO

Dva tedna sta že naokrog, odkar sem se lotila tega pisanja. Uživam vsakič, ko zapičim novo zastavico - naredim zadnjo piko ali klicaj in na hitro preletim tekst, ki sem ga pravkar končala. Danes je dan številka štirinajst in simpatična risbica prikazuje kopalko v azurno modrih valovih, medtem ko v ozadju sonce razpošilja žarke v zrak. Get in touch with nature!
Sem že. Pogosto. Celo zelo pogosto. Ne glede na vreme, ne glede na čas dneva. Pri tem letni čas ne igra nobene omembe vredne vloge. Pregrade v glavi so se že zdavnaj podrle. Spontano se odločim - večer prej naravnam budilko in to je to. Simpl kot pasulj.
Že vnaprej se veselim jutranje hoje skozi bližnji gozd. Enostavno vstanem ob štirih zjutraj, da sem ob šestih že nazaj, se stuširam in sem ob sedmih že available in na razpolago v službi.
Je vstati tako zgodaj napor? No, vsekakor sta topla postelja in zunaj skoraj še tema definitivno dva faktorja, od katerih mi oči kar same lezejo skupaj, še preden se zmuvam pokonci. Toda ker sem se že temeljito strenirala v odločnem Grem!, se vržem pokonci in se spravim v pogon. Jutra so tega vredna!

Kako krasen je gozd, ko se prebuja! Ptice prav zjutraj pojejo najglasneje in najlepše. Skozi poltemo in meglice se sramežljivo prebijjajo sončni žarki. Rosne kapljice in pajčevine se iskrijo v njih in ozračje je sveže kot jutranja rosa...  "There is a blessing in the air," pravi misel Williama Wordswortha. Res, nekaj mora biti v zraku, da pridem nazaj vsa prerojena in spočita.
Enako čudovito je, kadar je oblačno in vetrovno.Tudi rahel dež ima svoj čar. Especially singing in the rain :)
Že vnaprej se veselim tudi sobotnih ali nedeljskih juter. Najraje jo švrknem na Kunigundo, ko je še tema. Na vrhu sem, ko se ravno zdani in se vračam, ko se je že naredil dan. Kako se lahko veselim napora? Preprosto...
Prepustim se. Vetru, rosenju, naletavanju snega, megli, mesečini, oblakom, svetlobi, mraku... Pomladi, poletju, jeseni, zimi... Razkošju barv, raznoliki pokrajini, dnevom, ki so mi dani... Prepuščam se valovom in obožujem veter, ki jih kodra, medtem ko veslam po gladini jezera.

Pokrajine, ki bežijo mimo mene, me spominjajo na pokrajino moje duše. Lahko je vsa obsijana s soncem.  Pogosto je v megli. Skoraj vedno se nadnjo podijo izmenjaje beli in temni oblaki. Fascinira me igra svetlobe in sence. Enkrat je osvetljen en del, drugič nekaj čisto drugega. Nikoli se nič ne ponovi dvakrat. Je dinamičnost. Je dramatičnost. Je paleta odtenkov med upanjem in resignacijo.

Ne le pokrajine, tudi menjave letnih časov mi dajejo na znanje, da pridejo težki dnevi, ki minejo.
Da pridejo povprečni dnevi, ki minejo.
Da pridejo lepi dnevi, ki minejo.
Da pridejo nepozabni, posebni dnevi, ki tudi minejo.
Zato se tako rada prepustim. Oziroma se učim prepuščati.
Malidoma Patrice Somé: "Veter ve. Ko ne veste, kdo ste, sledite védenju vetra."

Poseben prostor v mojem srcu imajo široke, peščene sipine Atlantika. Zakaj? Tistih nekajkrat, ko mi je bilo dano zaiti tja, se je tam prav zame vedno ustavil čas. In sem začutila: vez s prostranostjo, željo po pustolovščinah in nekakšen nedoločen klic. Slednjega lahko opišem kot nekakšno prebujanje, ki se je nezavedno zdramilo v meni. Še zdaj si lahko prikličem v spomin vonj slanega zraka od takrat. Veter ga je prinesel. Pomešanega s plivkanjem galebov in z neskončnim hrepenenjem po tem, da bi ostala tamkaj za daljši čas. Vidim se v preprosti kamniti ribiški hiški med šopi ostre trave, kjer v samoti ustvarjam. Pišem, slikam, razmišljam... Leto, dve leti, morda manj, morda več?
Toda zdaj sem čisto nekje drugje. Vse to počnem. Na žalost ne nekje ob samotnem, mogočnem Atlantiku, ampak doma v dolini Šentflorjanski. V džumbusu, nemirna, razpeta med dolžnosti, službo in številne obveznosti. V kroničnem pomanjkanju tiste prepotrebne samote in miru, ki bi ju tako zelo potrebovala. Ni še prišel moj čas. Še ne...

Sabina Majcen

sreda, 20. julij 2011

14. LIMIT TELEVISION ~ NE GLEJ TOLIKO TELEVIZIJE


Štirinajsti dan in štirinajsta ilustracija. Limit television! Omejiti ali kar črtati gledanje televizorja. Morda bi se bilo tega tatu časa in pozornosti res najboljše kar znebiti. Figurica na sliki je to ravnokar storila. Ups, naredila je napako - tv je odvrgla v naravo, to mi pa ni všeč!
Mar ni gledanje televizije sprostitev? Priložnost za druženje in izmenjavo mnenj? Ni to nekakšno okno v svet, ki mi lahko kar na kavču postreže z ... milijon podatki, z aktualnimi novicami, dokumentarci, reklamami, pa z nadaljevankami, nanizankami; dalje, z izobraževalnimi oddajami, s športnimi prenosi, z resničnostnimi showi, s komedijami, z dramami, s kriminalkami, z ljubezenskimi filmi, z MTV glasbo,...?
Ah, še in še stvari je na ogled v tej čarobni škatli. Ni da ni! Kot nekakšna Aladinova svetilka je. Ali pa Pandorina skrinjica iluzij in domišljije.
V sebi ima nekaj, kar me lahko uroči. Ne le uroči, ampak tudi - zasvoji! Premore 1001 program, in en sam gumb za izklop, ki ga lahko vsak trenutek ugasnem. Pa ga res lahko?

Me mika, da bi vam danes prodala mačka v žaklju in kar tjavendan nasplošno nekaj napletla. Pa ne bom!
Opišem sebe? OK. "Oll correct!"
Abstiniram od televizije. Sem bivši teve-holik. Zdaj sem že leto in pol čista in še nisem zapadla v recidiv. Ta zahrbtni opiat ima kar precej stranskih učinkov, ki se v vsej razsežnost pokažejo šele na dolgi rok. Naštejem?

Fizična neaktivnost. Kaj je bolj udobnega kot zlekniti se pred ekran in se zastrmeti vanj? Ni treba nič migati, največji napor je - držati oči odprte. Sploh v zgodnjih jutranjih urah. Kljub poležavanju in statičnem mirovanju se nov dan začne s hudo utrujenostjo. Možgani pa so še vsi naspidirani od vsega mogočega... Čeprav sem se sama sebi sveto zaobljubila: "Samo do polnoči bom gledala." Toda kaj, ko je od polnoči do dveh na sporedu krasna kriminalka. Potem drama, ki je ne smem zamuditi. Sledi reportaža o deželi - in to ob pol štirih zjutraj - ki je tako hudimano interesantna, da jo moram obvezno videti. In to do konca! Tam proti jutru, ko se že dani in ko me oči že pošteno skelijo; pravzaprav pečejo, kot bi mi kdo vanje nasul puščavskega peska, bi na hitrico malo zaspala, a ne gre... Ćez dan sem kot zombi. Vsa moja energija je v leru. Nobenega zagona od nikoder, glava pa je vsa "razštelana". Da bi se s športom ukvarjala? Lepo vas prosim! Ni časa. Pa preutrujena sem.

Zdolgočasenost. V mojem lajfu se nič ne dogaja. Le kako se bi naj? Saj se na televizorju 300 na uro. Vsako minuto je petinšestdeset ljudi ustreljenih, devetnajst zadavljenih, štirindvajset utopljenih, dvesto se jih poljublja, trinajst jih seksa, devetindvajset se jih preganja okrog s policijskimi avtomobili, pet helikopterjev bo poslednji hip rešilo svet pred napadom teroristov; izza lune se v vesoljskem plovilu z leve strani naši materi Zemlji bližajo Marsovci, tri grozeče asteroide na desni pa bo vsak čas v zadnji sekundi zaustavil Chuck Norris.
Noro, kajne?

Apatičnost. Trenutek, ki ga čakam cel dan, je, da utrujena zasedem "Stammplatz" (stalno mesto) pred televizorjem in da se malo sprostim. Kaj pa rabim drugega, kot malo miru z možgani na off?

Zanemarjanje. V prvi vrsti sebe. Kako je fajn biti pasiven, pa se vseeno ful dogaja. Na dosegu roke, a tako daleč, da jaz nisem udeležena. Podirajo se svetovi, vse se ruši, jaz imam pa ljubi mir doma. Mir pred sabo, mir celo pred tistimi, ki mi delajo družbo pred televizorjem in s katerimi stopim v aktiven odnos šele takrat, ko se verbalno sporazumevanje okrog daljinca in izbire programa sprevrže v užaljenost, prepir in kuhanje rilca. Mir, ja. Toda za kakšno ceno?!
Be quiet, plis! Ne slišim filma...

Nezdrava prehrana. Ni se še zgodilo, da bi pred ekranom grickala korenček in kisle kumare ob vodi. Ne. Kulinarična bratovščina čips & pivo & slani prigrizki so tv-stalnica, ki je nekako svetovno uzakonjena. Če ni slanega, so piškoti ali pa kakšna večja lešnikova čokolada alternativa številka dve. Hip hip hura, supersize me! Bom preklopila na Topshop, fantastične naprave za hujšanje prodajajo :)

Nedisciplina. No comment!

Vražja zadeva je tale televizor...
Ko ga kupiš, se ne zavedaš, koliko ur ti bo "ukradel", za koliko zdravega spanca prikrajšal, za koliko druženj s prijatelji in ljudmi, s katerimi bi lahko doživljal resnične zgodbe, ne bo ne volje, ne časa...
Tako pa ga pač nabaviš, ker ga imajo vsi in si to kukavičje jajce postaviš celo na častno mesto v dnevni sobi :(

Saj ne rečem, če bi znala gledanje teveja ravno prav dozirati in pametno presojati izbiro in količino gledanega, bi bilo OK. "Oll correct!" Podobno kot pri farmacevtskih izdelkih gre to. V zmerni količini koristi, pri pretiravanju škoduje. In stranske učinke ima...

Ko ti prodajo televizor, je poleg garancije običajno priložen zajeten kup navodil za nastavitve vseh mogočih funkcij in to v vseh mogočih jezikih. Nikjer pa ne piše:
Pred uporabo natančno preberite navodilo o doziranju , ker vsebuje za vas pomembne podatke!
Televizor je na voljo brez recepta. Kljub temu ga morate gledati pazljivo in skrbno, da vam bo kar najbolje koristilo.
-        Navodilo shranite. Morda ga boste želeli ponovno prebrati.
-        Posvetujte se s svojo lastno razsodnostjo, če potrebujete dodatne informacije ali nasvet.
-        Če se znaki vaše zasvojenosti ne izboljšajo v doglednem času, se posvetujte z RTV službo, ki lahko televizor zapečati ali pa ga lastnoročno odnesite na najbližji odpad.
-        Če katerikoli neželeni učinek postane resen ali če opazite katerikoli neželeni učinek, ki ni omenjen v tem navodilu, se za kak teden dni odselite v najbolj oddaljeno brunarico brez elektrike kam v visokogorju, hkrati pa upoštevajte vse dobronamerne predhodne nasvete :)

Klik! In lahko noč...

Sabina Majcen

torek, 19. julij 2011

13. EXERCISE ~ VADI, TELOVADI, TRENIRAJ

Trinajstica. Dan in sličica. Nisem vraževerna. A vseeno utrgam štiriperesno deteljico, če jo zagledam :) Danes je na vrsti zapoved Exercise. Vadi! Telovadi! Vežbaj! Treniraj pravzaprav.
Kolesarjenje? Na sličici je biciklist, ki se dobre volje nekam pelje. Precej hitro najbrž, ker ima lase vodoravno ;)
Kaj več bi o kolesarjenju in treningih lahko povedal baron in belgijski plemič alias kolesarska legenda Eddy Merckx, najboljši kolesar vseh časov. Ki si je leta 1969 v eni sezoni prikolesaril nekaj, kar prej in tudi potem ni uspelo še nobenemu drugemu vrhunskemu kolesarju. Kot zmagovalec po točkah je dobil zeleno majico, kot skupni zmagovalec še rumeno in ker bi naj bile vse dobre stvari tri (hudimana, sem ja že napisala, da nisem vraževerna!) - je sezono kronal še s pikčasto majico kot kralj gora!
Najbrž ni bil samo vražje talentiran, ampak je moral vaditi kot utrgan. Prvič je dirkal pri osmih letih, vzor mu je bil kolesar Stan Ockers. Šport je oboževal, šolo je sovražil. Obesil jo je na klin kakor hitro je to lahko storil. Najbrž je to povzročilo kar nekaj hude krvi in napetosti med njim in očetom, vendar je oče spoštoval njegovo odločitev.
Bravo, ata Merckx! Toliko bolj, ker je prepoznal sinovo nadarjenost in vnemo za kolesarjenje ter ga pri njegovem razvoju podpiral po svojih najboljših močeh.
Še enkrat Bravo, ata Merckx!!!

Veliko sinov in hčera je, ki jih očetje žal ne ne podpirajo in ki v življenju od njih niso slišali kaj prida besed spodbude :(
Kritiko - o to pa ja! Every single day jim jo cepijo v glavo. Vsajajo nezavedne miselne in psihične toksine. Očetje in matere ob pretirani skrbi, kaj bo otrok postal, ko bo odrastel, spregledajo, da je ta otrok že danes nekdo!! In ga lahko totalno zafrustrirajo. V otroka se ravno za časa otroštva lahko najbolj trdovratno vraste nemalokrat doživljenjsko prepričanje: "Prav imajo! Nisem dober, iz mene nikoli nič ne bo. Zanič sem..." Kako izgleda zastrupljena otroška duša? Nemočna in ranjena!
Saj eni potem vseeno uspejo... Ko prehodijo pekel.
Toda mnogo mnogo lažje je, če te starš že v samem predštartu - v otroštvu - "prečita" v tistem, v čemer si dober in te tam 100% podpre. Ali pa vsaj 51%! In te namesto z negativno kritiko pita s pozitivno spodbudo. Seveda, tudi kritika mora biti, toda konstruktivna in ne destruktivna!

Vadi, treniraj... Kaj pa? Karkoli, v čemer sem dobra. Če ni ob meni "očeta", najdem novo perspektivo, ga odkljukam in go on! Če ne bova skupaj postavljala cilja, ga bom pač sama. Če ne bo z mano delil navdušenja, se bo morda našel kdo drug, ali pa bom sama sebi prižigala ognje. Bom morala biti pač bolj močna, bolj zagrizena, bolj odločna. Se zanesti na nekoga, ki me ne bo pustil na cedilu. Sama nase! Začeti spod ničle in pustiti pekel in preteklost za sabo. Zlesti iz vseh možnih primanjkljajev na prvo tanko zeleno vejo in tam razširiti krila. Še prej pa ugotoviti, da sem orel, ne kokoš! From zero to hero!
Ljudje, ki naj bi nam stali ob strani, so nam dani ali pa tudi ne. Ja, često smo med ljudmi, ki nam zadeve zelo otežijo. Včasih nam jih celo hote onemogočajo. F*** them! Was done to me. Have been there :(

Vaja, telovadba ali trening... Povečajo moje sposobnosti. Kondicijo. Toda najučinkovitejši trening - iz lastnega izkustva - je trening volje! Če hočem drugim reči Ne, je osnovni predpogoj, da znam tudi sama sebi reči Ne. Preklemansko zahtevno. Ni pa nemogoče. Vsak trening se najprej začne v glavi. Pri dilemi "Zmorem ali ne?" ima glavno besedo glava, šele potem telo.

Naslednje leto ali najkasneje leta 2013 nameravam na 800- kilometrsko pešpot v Camino de Santiago. Že par let pridno tečem, hodim v hribe in se razgibavam. Zato sem pripravljena. Psihično in fizično. Seveda moram poleg poguma, volje in odločnosti računati še na to, da bom spraskala vkup keš, potreben za ta podvig in da mi bo odobren pettedenski dopust.
Vidite? Če bi imela na razpolago samo dvoje: denar in čas; poguma, kondicije in volje pa ne, ne bi o tem niti razmišljala. Tako pa... Santiago de Compostela... z vsakim dnem si bližje:)
Mar ni čudno naključje, da je na vrhu Kunigunde nad Šmartnim, kamor si hodim nabirat kondicijo, na stranskih cerkvenih vratih vrezljana školjka? Jakobova pokrovača, simbol romarjev in popotnikov? Taista školjka označuje celotno pot v Camino de Santiago.

Tihi klic in znamenje? Maybe :)
Ampak, kot že rečeno - nisem vraževerna...

Sabina Majcen

ponedeljek, 18. julij 2011

12. GO TO A MUSEUM ~ OBIŠČI KAKŠEN MUZEJ


Dospeli smo do dvanajstice. Dvanajsti dan je. Pravkar sem si malo bolj natančno ogledala dvanajsto ilustracijo. Vzradoščen možiček uživa ob razgledu na bržkone antični kip kakšne boginje. Ženska nima rok, ima pa druge naravne atribute, vredne občudovanja, zlasti od pasu navzgor. Navzdol je namreč oblečena, oziroma zavita in zakrita.
Najbrž bi tudi jaz na podoben način občudovala kakšnega bolj ali manj razgaljenega Adonisa :) Živela domišljija! Vive l´égalité!

Pojdi v kak muzej!
Sem bila letos. Vsega skupaj petkrat. Je to malo ali veliko? Odvisno. Če se tam dolgočasim in površno prodajam zijala, je boljše, da se muzeja izognem v širokem loku. Če pa grem, grem zato, ker me zanima, ker je tam notri nekaj, kar lahko nahrani mojo dušo. Nekakšna raziskovalna radovednost in zvedavost me zvabita tja. Lahko me pritegne en sam predmet, en podatek, vsekakor pa muzej zapuščam bogatejša kot takrat, ko sem vstopila vanj.
Marca: dublinski Guiness, zgodovina in razvoj pivovarstva omenjene pivovarne. Še mene, ki sem bolj zmerno tehnični tip, je prevzelo navdušeno občudovanje. Na Irskem sem si ogledala tudi en lokalni krajevni in en grajski muzej. S tem sem si omogočila vpogled v zapuščino nekih davnih časov. V nekaj, kar je nepreklicno minilo. To so zame prostori za spominjanje. Svetišča zgodovine.
Razstavljeni kipi, predmeti in razne umetnine niso samo mrtvi relikti. So spomin in opomin, da so bili nekoč drugačni časi. Da so vladale drugačne navade. Da se je drugače delalo, živelo, ustvarjalo. Toda človeški duh je ostal najbrž isti. Nemiren, neukrotljiv, neulovljiv. "Princip je isti, sve su ostalo nianse," bi lahko povzela z besedami iz pesmi, ki jo poje Đorđe Balašević. Ljudje se rojevamo in umiramo, ljubimo in sovražimo prav tako kot pred sto, sedemsto ali tisoč leti. Iščemo lepoto, ustvarjamo, izražamo lepoto. Smo del nje, lepota je del nas.

Dano nam je življenje, vendar v drugačnih razmerah, v drugačnih pogojih, v drugačni politični, pravni, ekonomski in še kakšni ureditvi. Živimo v fragmentu zgodovine, ki ga je po svoje zaznamoval razvoj in ki se venomer spreminja. Današnji dan bo že jutri pokril prah pozabe. Minljivi smo. A še smo živi!
V muzejih in na pokopališčih se vedno nekako dokončno zavem spremenljivosti in minljivosti življenja in časa. Vedno, kadar me pot zanese po svetu, me zanese tudi na tamkajšnja pokopališča.

Bolj po naključju sem se letos znašla tudi Tehniškem muzeju Bistra na Vrhniki. Je kaj videti!Toda prav poseben, lahko celo zapišem, da nadvse imenten dan sva si zrežirali s sestrično iz Maribora. Obe sva namreč zapriseženi občudovalki svetovne popotnice Alme Karlin, zato sva si neko majsko sobotno dopoldne privoščili - Almin dan. Pred hotelom Evropa stoji krasen bronast kip umetnika Vasilija Ćetkovića, zato sva se dobili tam in v miru poklepetali ob dišeči jutranji kavi. Zatem sva se podali na Muzejski trg in za dobri dve uri "padli noter" . Padli kam? Direktno v življenjski opus Alme Karlin. V vsa njena popotovanja, v vse, kar je prinesla z njih in je tam razstavljeno, v fotografije, zapiske, oblačila, predmete, v njene risbe... V samo skrivnost njene neizprosne in jeklene volje do raziskovanja sveta. "Saj nočem, toda moram," se je Alma nekoč z besedami branila na očitke svoje matere glede popotovanj.

Na pot v negotovost je odšlla opremljena z znanjem jezikov, s pisateljskim talentom, v roki držeč zguljen kovček s pisalnim strojem, ki ga je ljubkovalno imenovala Erika, z nekaj prtljage ter z neizprosno odločnostjo. Njen cilj je bila - pot, ki se je odvijala čisto drugače od načrtovanega. Začela se je 24.11.1919 s 130 dolarji in 950 markami, ki so hitro skopneli. Celje, Trst, potem pa je bil njen ves širni svet... Ni ji bilo lahko. Pravzaprav je bila to zelo trnova pot, prepredena z odrekanji, s pomanjkanjem denarja, s priložnostnim delom, z neprestanim spreminjanjem načrtov. Njeno trpljenje se je zgostilo v substrat, od koder so poganjale njene knjige in potopisii, od katerih veliko (še) ni objavljenih.
Kljub temu je ohranila jedek smisel za humor. Stavek iz njenih zapisov s popotovanj: "Na Kitajskem sem jedla "račje" meso v srečni nevednosti, da raca mogoče ni bila pes, mačka ali podgana..."

Ni umrla na Formozi (današnji Tajvan) med ljudožerskimi Tajali, ampak v domovini. Obubožana in bolna. Ob prijateljici Thei Gammelin, s katero sta nazadnje stanovali v skromni koči na Pečovniku.
Almin grob je na Svetini. Zato sva se zapeljali tja in v tišini postali ob njenem grobu. Obnovljena koča na Pečovniku pa še čaka, da si jo nekega dne prideva ogledat.

Še bom šla v kakšen muzej. Tudi v galerije. Pa na koncerte in na kulturne prireditve. Ampak ne kot nekakšen kulturni "Kringhäusler", kot je Alma z nemško besedo opisala malomeščana, ampak iz spoštovanja in pristnega zanimanja za tisto nekaj več... s čimer se nahrani duša :)

Sabina Majcen

nedelja, 17. julij 2011

11. FACE YOUR FEARS ~ SOOČI SE S SVOJIMI STRAHOVI

Enajsti dan. Danes je na vrsti soočenje s strahovi. Buuuuuuu! Mene je npr. vsak dan malo strah, da ne bom imela inspiracije za pisanje ;)

Na slikci, ki je na vrsti danes, je narisana odskočna deska, na kateri se nekdo z zračnim obročem pripravlja na skok v globino. V valove. Ja, saj! Treba se je odločiti, se odgnati, se prepustiti - in kar bo, bo... Ko se enkrat odženem, se strah umakne.
Odgnati se v globino pomeni odločiti se. Za karkoli. Med dvema ali več možnostmi. Vsak dan sem postavljena pred dejstvo, da moram izbirati. Ne gre drugače.

Ne izberem vedno najboljšega. Pravzaprav se moram pogosto odločati med večjim in manjšim zlom. Saj poznate tisti strah ali neprijeten filing, da karkoli narediš, bo narobe. In ponavadi tudi je.

Ne vem več kje, toda nekoč sem nekje prebrala, da je strah tista temnica, kjer se razvijajo negativi. Drži.
Bolj, ko me prevevajo negativne misli, bolj me je strah. Mislim celo, da se strah hrani z njimi. V življenju sem imela priložnost spoznati kar nekaj kroničnih pesimistov. Življenja niso oteževali samo sebi, ampak tudi vsem okrog sebe. Njihovo živo nasprotje so optimisti, nekateri od njih so ultra-flegmatiki. Ampak zanimivo, tudi ti znajo pošteno zakomplicirati življenje vsem okrog sebe :)

Strah se zna spretno zamaskirati v skrb. Kaj bo, če bo; kaj bo, če ne bo, itd... Ko se enkrat strahovi vselijo v glavo, začnejo tam svoj maraton. Ure in ure se lahko preganjajo po njej. Človek zaradi njih niti zaspati ne more. Če pa že, ponoči slabo spi ali pa se zaradi njih prebuja. Izčrpan, izmozgan, še bolj zaskrbljen. Maraton postane ultramaraton...

Dobro, zmerna in upravičena skrb je na mestu. Pretirana skrb pa, bog se je usmili, ima za pete vselej prilepljeni dve tesni prijateljici: paniko in histerijo, ter dva kompanjona: stres in pesimizem. Nerazdružljivi so. Petperesna deteljica.


Vedno sem imela strahove. Nekatere sem premagala, drugi še vedno premagujejo mene.
Recimo strah pred zavrnitvijo. Pogosto sem bila zavrnjena. Že kot otrok. Torej bi morale zavrnitve pomeniti domač teren, ker sem jih že tolikokrat izkusila. Toda ne. Zdi, se mi, da se jih zdaj še bolj bojim. Pravzaprav niti ne toliko zavrnitve same, kot občutkov, ki se pripeljejo za njo. Cela jata jih je. So kot jastrebi. Zapodijo se kljuvat moje že tako scefrano srce in zlepa ne odnehajo. Jih poznate? Občutke nevrednosti, zavrženosti, žalosti, bolečine, dvomov, krivde, zapuščenosti, zafrustriranosti, obupa, nesposobnosti, neljubljenosti, nesprejetosti, izobčenosti... Štejem dalje?

Strah me je tega, da bom zavozila svoje življenje. Že tako nimam kaj posebnega pokazati. Daleč sem od svojih sanj in ciljev in zdi se, da gre vse skupaj nekam, kamor si ne želim, da gre. Sanje se kar naprej odmikajo. Realnost me kar naprej buta v glavo in me "trezni". Tako da se mi krila za nedoločen čas, za kratke večnosti vedno znova povešajo :(
Ne gre mi in mi ne gre :(

Strah me je negotovosti. Tistega zoprnega, neudobnega občutka stanja ali padanja v neoprijemljivem, ko ne vem, kam me bo treščilo. Ko ne vem, kaj se bo zgodilo. Ko nič več ne vem. Pogosto sem zelo negotova. Pogosto zelo besna. Če je bog kje zgoraj, ali kjerkoli vleče niti in siplje milost ali pa tudi ne - mi bo moral tudi on dati kakšen odgovor, ne samo jaz njemu. V kolikor bom nekoč nekje na štiri oči morala polagati račune glede svojega življenja. Resno mislim!

Kaj pa smrti ? Ne, smrti me ni strah. Pravzaprav ne želim živeti niti trenutek dlje, kot mi je namenjeno. Raje odidem prej kot pozneje! Toda umrla bi rada z zavestjo, da mi je v življenju uspelo. Da sem ljubila in da sem bila ljubljena. Da sem v življenju okusila in spoznala strast in z njo ustvarjalnost; čeprav je oboje povezano z nebesi in peklom že za časa življenja.
Strah me je tega, da bom takrat morda obžalovala, da nisem živela, ampak da sem zgolj životarila. Da sem živela življenje nekoga drugega, ki ni (bil) moj jaz...


Kaj pa moj zračni obroč? Kaj bi lahko bil moj zračni obroč? Karkoli oprijemljivega? Česa se pri soočenju s svojimi strahovi sploh lahko oprimem? Preteklih izkušenj? Nasvetov? Intuicije? Ne vem. Še ugotavljam.
Vseeno je treba vedno znova skočiti. Za kratek čas izgubiti tla pod nogami. Izkusiti zoprni, neudobni občutek, ko se ni česa oprijeti. In hkrati ne vedeti, kje in kakšen bo pristanek.

Čof! Ko končno padem v vodo, zaplavam na kopno. Tam me že čaka naslednja odskočna deska...

Sabina Majcen

sobota, 16. julij 2011

10. PAMPER YOURSELF ~ RAZVAJAJ SE


Pa smo prispeli do številke deset. Deseti dan. Deseta ilustracija. Kaže žensko osebo, ki blaženo uživa v peneči kopeli. Pamper yourself. Razvajaj se. Rečeno storjeno!
Sobota je. Prost dan. Pravzaprav sem hotela vstati tam okrog štirih zjutraj in jo mahniti na Kunigundo ob svitu, pa sem se zbudila že ob pol treh, ko je še bila tema. Too soon. Opa, to je pa prezgodaj. Četrto uro sem žal prespala in se zbudila šele ob šestih. Pozna sem, fak! Kaj zdaj, naj vseeno grem? Seveda, drugače mi bo cel dan žal, da nisem šla. Oblačno je. Škoda, da ni vreme tudi danes takšno kot je bilo včeraj. Sveže, hladno in vetrovno bi moralo biti - v takem najraje tečem. Vseeno grem!
Vzpenjam se po tolikokrat prehojeni in pretečeni poti. Srečam stare znance. Vračajo se že. V avtu so. Anko z ženo. Malo za njim se pripelje Lojze. Pomahamo si, nasmejani smo. Prav taki zanesenjaki so kot sem jaz. Oni so še bolj pridni. Na Kunigundo gredo skoraj vsak dan. To sem prakticirala tudi jaz, ko sem imela jutra še prosta.
Ko se spuščam z vrha, zaslišim nekoga za mano. Še en stari znanec. Dohiteva me čez sedemdeset let star izjemno vitalen gospod, ki vsak dan teče. Čudovito postavo ima! Danes je oblečen v temnomoder tekaški dres. Upočasni in se ustaviva. Na kratko poklepetava. "Pogrešal sem vas," mi pove in izmenjava še par besed, preden poleti dalje v svojem res hitrem tempu. Sama sem bolj zmerna. Čaka me še dvomestno število kilometrov, da jih pretečem.
Ko sem se odločala, ali uberem krajšo, srednjo ali dolgo turo, sem se odločila za tretjo varianto. Carpe diem. Izkoristi dan! Zmorem, zato bom!
Na točki, kjer je najlepši razgled, se za petnajst minut ustavim. Tam je tudi divja češnja, na kateri je ostalo še nekaj drobnih črnih češenj. Sladko-trpke so. Kot moj jutranji tek. A so vseeno dobre. Posmukam jih z veje. Ravno dovolj, da si umažem majico, ko se stegujem za njimi.
Že me nese naprej, a se ustavim in se vrnem. Si vzamem še nekaj minut in posedim na klopci pod češnjo. Rezultat enega od prejšnih razmišljanj, mislim da pri postavljanju ciljev. "Ko prideš na vrh, se malo zaustavi. Pomeditiraj!" In sem. Je prijalo, se razume!

Ja, nekoč sem prepisala članek Notkerja Wolfa, ki je pisal o sveti Terezi Avilski. Na pamet sem si zapomnila tele besede: "Tu deinem Leib Gutes, damit deine Seele Lust hat, darin zu wohnen." Še prevod: "Dobro skrbi za svoje telo, da bo tvoja duša rada stanovala v njem." Dobrih petsto let stare, zlata vredne besede!
Če bi se danes odločila, da ostanem v postelji in nikamor ne grem, bi mi bilo sicer bolj udobno. Ne bi vsa prepotena in z naporom lovila sapo v najbolj zahtevnih klancih in premagovala samo sebe.
Seneka mlajši je že davno nazaj ugotovil, da preveč dobrega pomehkuži duha. Preveč dobre hrane celo škodi telesu. Koristi pa mu post. Preveč počitka in premalo miganja? Isto! O tem bom še pisala. V enem od naslednjih zapiskov. Besede "dobro skrbi za svoje telo" ne pomenijo tega, da mu privoščim zgolj udobje in dovolj hrane. Telo potrebuje še kaj več.

Doma sem si ob povratku privoščila kopel. Nimam sicer tako visoke banje, da bi obnjo morala postaviti lojtro:)
Moja "lestev" do kopeli je bila današnja jutranja rekreacija. Preden sem se za dobre tričetrt ure zleknila v vodo, sem vanjo nasula dve vrečici mineralne soli iz Mrtvega morja.
Za katero peneče olje se naj odločim, dragi Kneipp? Na polici imam zloženi dve steklenički koncentrata z eteričnimi olji. Za rumenozeleno "Lebensfreude", veselje do življenja z olji limonovca in mete ali za "Glückliche Auszeit" srečno brezdelje z rdečim makom in konopljo? Die Qual der Wahl :) Napor izbire... Naj obvelja Lebensfreude. Danes se bom razvajala v veselju do življenja!
Sobote so običajno rezervirane za pospravljanje. Ker pa jutri dežuram in ker imam ravno tole temo na tapeti, je za danes predviden tudi čas za razvajanje. Why not? V vodi si zmasiram noge, ki sem jim lahko hvaležna za to, da me tako dobro nosijo. Z gobico za trdo kožo si po kopanju zdrgnem podplate. Vtrem balzam z zelišči in sem spet kot nova :) Počutim se izjemno dobro. Med tekom se sproščajo hormoni endorfini in serotonini, ki dvigujejo razpoloženje in zmanjšujejo bolečine. Telo je dobro prekrvavljeno, pljuča predihana, v glavnem - dobro sem prekurjena :)

Na "kavo" danes ne grem. Sem med tednom noter spravila. Se med odmori razvajala pri nartaboljšem sosedu, v Santani. Ob srkanju zelenega čaja z mlekom in seveda ob prebiranju dnevnega časopisja. Kratko, a sladko razkošje.
Hrabro se spopadem z goro perila in uspe mi drastično zmanjšati kup. Likanje je pač še eno nujno zlo, ki se ne naredi samo od sebe.
Pospravljala bom naslednji teden. Okrog dveh si privoščim kratko popoldansko siesto. Čaka me še preostanek perila in 10. poglavje, ki ga zdajle pišem. Malo preden se bo stemnilo, skočim pa še na jezero. My second home.
Razvajanje duše? Deževni popoldanski torki so rezervirani za obisk mestne knjižnice. Tam dobesedno "padem noter". Ko se zakopljem v knjige ali delam zapiske, razvajam svojo domišljijo in željo po znanju. Pozabim na čas. Od tam odhajam med zadnjimi.
Kaj še? Tu in tam ogled kakšnega zares dobrega filma v Metropolu. Dva do trikrat na leto...
Ter občasno kak lonček orehovega sladoleda  Premium iz Interspara. Moj priljubljeni antidepresiv :) Ampak res samo občasno :)

Ne, ni zgolj udobje razvajanje. Udobje po naporu, ja, to pa ja. Definitivno!

Sabina Majcen

petek, 15. julij 2011

9. DANCE~ PLEŠI

Deveti dan. Deveta ilustracija. Na njej je narisan gibčen plesalec v fraku in v cilindru. Spominja na Fredericka Austerlitza. Who the hell is Frederick Austerlitz? Broadwayska legenda. Koreograf, pevec, igralec in čezvse izvrsten plesalec. Fred Astaire! Zvezda. Kot Ginger Rogers. Kot Isadora Duncan. Kot kontroverzna Josephine Baker...

Eno je gotovo. Za ples nimam talenta. Nikoli ne bom plesna zvezda. Zanj imam dve levi nogi in še tisti dve sta bukovi. Leseni :) Že v osnovni šoli mi je bilo pri plesnih vajah mučno. Kaj pa srednja šola? Četvorka? Ne, hvala. Prekomplicirano! Sem pa z svoje sošolke in sošolce z užitkom opazovala dol z balkona. Tam na plesišču bi se počutila na smrt nesrečno. Zato sem se plesnim vajam in plesu na maturancu elegantno izognila. Tudi redki obiski v tistih časih popularnega diska so bili polomija. Namesto usklajenega gibanja in prirojene elegance so se noge prestopale po svoje, zamujale takt; hrbet je bil element zase - prožen in gibčen kot armiran beton, roke pa običajno napoti v vsakem položaju. Vsakič me je bilo na plesišču neskončno sram same sebe. Bilo je toliko drugih, ki so blesteli... Izžarevali so samozavest, zlili so se z glasbo. Želi so občudovanje. Bili so zvezde večera.
Niti danes ne plešem rada. Migam samo, kadar sem sama doma, ko navijem ful muziko na glas in zraven čistim stanovanje. Nihče me ne gleda in nihče se mi ne smeji. Me je strah posmeha drugih? Ja.

Naj plešem, če hočem biti srečna? Jaz sem srečna, če ne plešem :) Vsaj ne v javnosti.
No, obstaja izjema.  Enkrat samkrat sem se brez odpora učila plesnih korakov. Na enem od seminarjev. Plesne korake sem seveda že pozabila, ostal pa je prijeten spomin. Predavateljica je za vsak začetek predavanja pripravila poseben ples. Preprost ples v krogu. Deset jih je bilo. Vsak je bil drugačen. Glasba tudi.

Prvi ples je ponazarjal bujenje semena. Poskočna irska glasba. Srednjeveška melodika. Držanje za roke. Šest korakov v desno, potem korak proti sredini kroga, potem z desno nogo trikrat prestop desno, levo, desno; nakar korak v prvotno obliko velikosti kroga, sledi šest korakov na levo... In že se mi fuzlja v glavi... Bolj pomembno je, da napišem, da je bil ta ples namenjen temu, da prikliče blagoslov in rast semena. Izredno lepa melodija.
Drugi ples, grška glasba. Neka zelo stara upesnjena grška molitev. Čisto drug ritem. Umirjen. Namenjen temu, da prikličemo zbranost in notranji mir.
Tretji ples. Al achat" Izraelski spoznavni ples. V besedilu se zahteva kraljevska drža. Tokrat je ples posvečen temu, da iz sredine čisto strnjenega kroga z rokami pred sabo k sebi in vase prikličemo moč. Ples spoštljivo zaključimo in si poiščemo novo soplesalko.
Četrti ples Hallelujah, Händel - Messiah. Hvaležnost, pretočnost, veličastnost.
Peti: Omonia, Mikis Theodorakis, grški ples. V nemškem jeziku ga prepeva Milva: v prevodu - povsem ženska, kljub temu povsem svobodna. Ni treba posebej karkoli tolmačiti.
Šesti ples: Zamar noded, izraelski ples. Menjava hitrih in počasnih korakov. Kot v življenju. Naglica in počasnost, prepletenost in dovršenost.
Sedmi: Ceresnicky, češka melodija. Poletje, zorenje, rodovitnost
Osmi ples: Vse smo ena, ena je vse. Arunga Heiden, Lebensfluss. Vsaka je del nečesa in vendar enkratna sama zase. Povezanost, samozavest.
Deveti ples: Divji ples žensk. Ples čarovnic, Ziriah Voigt. Glasba je ognjevita, strastna, hitra. Pokazati strast, svoj lastni ogenj, pokazati "kremplje", ne biti preveč prijazna in ustrežljiva. To! Plosk, plosk!
Deseti: Star irski blagoslov. Slovo, lepe želje, blagoslov... Ker je lepa, je tukaj njen prevod:
Tvoja pot naj ti bo lahka in prijetna,
veter naj te žene v hrbet
dokler se spet ne snidemo.
Naj bog drži dlani nad tabo in te varuje
dolker se spet ne snidemo.
Naj bo sonce na tvojem obrazu, naj te greje,
naj dež nežno rosi na tvoja polja
Dokler se spet ne snidemo.

Včasih v življenju res z veseljem plešemo samo dva dni. Zadostuje. Spominjam se tega, da smo bile povezane, da nisem bila edina nerodna tam in da je bilo pravzaprav vseeno, če sem bila nerodna. Bistvo ni bilo v dovršenosti plesnih korakov, ampak v vsebini. Lepo je bilo! Morda bi morale ženske večkrat takole skupaj zaplesati. Stoletja nazaj so bile tako pogumne in modre, da so se znale med sabo povezati in praznovati. Menjavo letnih časov, rojstvo, življenje, smrt, obrede... Me, pametne in razgledane ženske 21. stoletja pa... Kdaj smo nazadnje zaplesale kot ženske? Praznovale,  kar sem naštela zgoraj? Zaplesale ob vodi, poleti na travi, bose, v mesečini?
Ne, ženske 21. stoletja se zvirajo po tv ekranih, na veselicah, se napol pijane majejo v zakajenih klubih, izzivalno oblečene in prepleskane, predelane do neprepoznavnosti :(
Kje je pristno veselje do življenja, kam je izginila spontana lepota? Kje je lahkotnost, kje sproščenost? Kje je povezanost z drugimi ženskami, kje zdravo druženje ob glasbi in nekem čisto drugem, bolj življenjskem gibanju?
Čeprav spadam morda med najslabše plesalce, mi je vendarle bila dana priložnost zaplesti v najboljšem plesu svojega  življenja :)

Življenje je dihanje, kroženje, valovanje,
je nihanje, približevanje, oddaljevanje...

Sabina Majcen

četrtek, 14. julij 2011

8. HELP OTHERS ~ POMAGAJ DRUGIM

Osmi dan. Osma ilustracija. Prikazuje dež, razpet rdeč dežnik, in dva, ki vedrita pod njim. Pod vsakim dežnikom je namreč prostor za dva. Za tistega, ki ga premore in za nekoga, ki je brez njega. Lahko sem to jaz, lahko je to nekdo drug... Plemenito je pomagati drugim. Če se malo poigram s to besedo, pomoč lahko razdelim na po- in -moč. Grem po moč :)
Vsak od nas ima pri sebi "rdeč dežnik", ki ga razpne po potrebi in možnost, da vzame nekoga pod svoje okrilje.
Pomagati drugim pomeni zavzeti se za nekoga in to aktivno. Tako, da nekaj naredim zanj. Lahko celo nekaj žrtvujem. Svoj prosti čas, dobro voljo, morda denar, morda se znajdem v zame manj ugodni situaciji, se moram nečemu odreči...
Včeraj me je pred Intersparom ogovoril klošar. Da je lačen in da bi rad jedel. Mudilo se mi je, ampak sem se ustavila in si vzela nekaj časa zanj. Za "Kralje ulice" si ga praviloma vedno vzamem. Zanimiivi so mi, imajo svojo zgodbo in razpolagajo s svobodo, ki jo sicer odplačujejo tudi tako, da dnevno fehtajo za kako literco ali pa za kak sendvič. "Kar pridi z menoj, greva nekaj kupit!" "Ne, te bom kar tule zunaj pred vhodom počakal," je bil malo v zadregi. " V redu. Kaj bi pa rad jedel?" "Malo kruha. Pa ribe. Ribe imam rad." "Kakšne ribe pa rad ješ?" " Zelenjavne. Pa eno vodo bi prosil zraven." Spravil me je v dobro voljo. Ni "naročil" sendviča, ampak v skromni maniri par malenkosti lepo po vrsti v stilu a la carte, kot bi bil v gostilni.
Ko sem malo kasneje izbirala v trgovini stvari zanj, sem nakupila malenkost več od tistega, za kar me je prosil + sladoled. V tisti razbeljeni vročini mu bo najbrž prijal.
Čakal me je. Se zahvalil in se zarežal s širokim nasmehom in z dvignjeno desnico. Ostajajoč "na šihtu," v svoji svobodi. Njega ne priganja čas. On je tisti, ki ga - preganja :)
Jaz ne prosim tako z lahkoto. Pravzaprav težko kaj prosim, tudi ko potrebujem. Ko pa že kaj prosim, vmes že razmišljam, kako bi uslugo lahko povrnila. Pogosto mi je izrazito neprijetno za kaj prositi. Imam občutek, da gnjavim ljudi. Nisem se še naučila odkrito, jasno in glasno prositi za pomoč. Kaj to pove o meni? Mi kaj odkrije? Najbrž ja. To, da hočem biti čimbolj neodvisna. Da nerada pokažem svojo nemoč. Hkrati pa običajno zapadem v pričakovanje, da mi bodo mi ljudje brali želje iz oči. Da bi si kdo sam od sebe "zrajtal" in mi kaj pomagal. Ja, pa kaj še! Hecno, ali ne?

Kaj pa ko kdo drug za karkoli prosi mene? Bom odkrita: različno in odvisno od tega, kdo me za kaj prosi in za kakšno stvar me rabi. Lahko celo, da sama zaznam stisko in stopim v akcijo. Seveda prej premislim, preden se odločim.
So namreč tudi ljudje, ki hočejo pod moj dežnik, tudi ko ne dežuje :)
Prosijo za pomoč, ko je ne rabijo ali pa se jim preprosto kaj ne ljubi in čisto simpl, po liniji najmanjšega odpora, stvar enostavno prevalijo na nekoga drugega. Če mi alarmni zvonci ne zazvonijo pravi čas, me hitro prepalamudijo. Včasih je najboljša pomoč komu beseda Ne.

Mešane občutke imam tudi, ko se med reklamami in računi za elektriko, komunalo, vodo in še kaj pojavijo položnice za Unicef, za Rdeči križ in za razna druga dobrodelna društva. Po eni strani me spreten marketinški prijem, ki igra na strune človečnosti, vseeno presune. Zlasti, če kak sestradan, od muh prekrit otrok z gnojnimi očmi žalostno in temno strmi vame. Kakorkoli, del zahodne družbe, kjer se cedita mleko in med, sem. Toda hudiča, po drugi strani pa me spravlja do vrelišča besa dejstvo, da veletrgovine, bencinske postaje, živilske trgovine vsak dan, dan na dan v smeti odvržejo na tone hrane - en dan starih sendvičev, jogurtov, sadja, zelenjave... Potem prepadena slišim in berem o pokvarjenosti taistih dobrodelnih organizacij, katerih položnice se največkrat znajdejo v mojem nabiralniku. O, fuj! Rdeči križ ob tem za piko na i celo sprenevedavo brenka na strune usmiljenja, koliko lačnih družin in otrok je v naši preljubi dolini Šentflorjanski. Ob kontejnerjih in smetiščih, polnih hrane!?!! Naša družba je že zdavnaj izgubila moralni kompas:(
Toda ni treba, da ga izgubim tudi sama, čeprav sem del te družbe. Na srečo še vedno obstaja zdrava kmečka pamet. Ni vedno materialna ali denarna pomoč tista, ki je najbolj učinkovita. Včasih naredi več škode kot koristi! Zlahka koga navadim na to, da mu bom jaz dnevno lovila ribe, namesto da bi ga naučila, kako si jo sam ulovi.
So celo ljudje, ki hote vsak dan drugim lovijo ribe. S tem nekako nadvladujejo tiste, ki sprejemajo pomoč. Hop, in že imamo dve vrsti odvisnikov. To so recimo starši, ki ne dojamejo, da so njihovi otroci odrasli in da morajo najti svojo samostojnost. Pretiravajo pri skrbi zanje, jih preko razumnih meja "pedenajo", in so zaradi tega posesivni; na koncu pa so oboji zagrenjeni in frustrirani. Starši so razočarani v smislu češ, preko svojih moči smo pomagalil iin prav nič niso hvaležni... Veliki otroci, ki se niso nikoli osvobodili in odrasli, pa staršem njihovo pretirano skrb in pomoč celo zamerijo. Slednji so v paketu "Dear child, I help you" poleg pomoči prejeli izrazite občutke ujetosti in krivde. Adijo, zdrav, trden in svoboden odnos med generacijami. Na račun pomoči, ki to ni.

Alergična sem na stavek: "Samo dobro ti hočem." Zlasti če je v navezavi z vsiljenim "pomagati" ali s poskusom  mentalne prevlade. S tem imam slabe izkušnje iz preteklosti. Bila so leta, ko sem bila morda malo preveč poslušna in se ravnala skoraj izključno po taktirki drugih. Plesala sem, kot so drugi godli. Proti svoji volji. To ni bila moja melodija. Danes to vem. Ampak takrat se še nisem znala in tudi ne zmogla upreti. Ceno, da sem ugajala, da bi me imeli radi, sem drago plačala. "Samo dobro ti hočem" me je pripeljalo na samo dno. Tam se je vse sesulo. Pa tudi izkristaliziralo. "Dobro, hočeš samo dobro! Samo, da ti še zase ne veš, kaj je dobro, kaj boš šele zame?!" In to, kar je dobro zate, ni nujno dobro tudi zame. Velja obratno v enaki meri.
Zato sem pri tem, kako in v kakšni meri pomagati drugim, previdna in taktična. Ne morem pomagati vsem, ne morem rešiti celega sveta. Če imam vklopljen razum, odprto srce in roke na razpolago, in to vsak dan vsaj malo, vsaj občasno, zadostuje. That´s just the way it is!

Sabina Majcen