Tretji dan. Tretja sličica. Možiček gre navkreber, pred njim pa stopica veliko rdeče srce... Ga bo mož kdaj dohitel? Mislim celo, da je ilustracija nepopolna. Možička bi moral zasledovati "ratio", razum...
Kadar pogovor s kom nanese o tem, kako je treba poslušati samega sebe in temu slediti, pridem v dilemo.
Že prav, poslušati sebe, toda kaj od tega? Srce ali razum? Ker eno običajno izključuje drugo. Razum je logičen, analitičen; če bi ga merili s temperaturo, bi lahko rekli, da je hladen. Srce pa je nepredvidljivo, običanjo totalno skregano z vsako razumsko logiko, strastno, občutljivo in vse prej kot hladno... Srce je simbol ljubezni, zaljubljenosti, srčnosti, poguma (Braveheart). Bravo, heart!
V stanju čustvene treznosti, to je takrat, ko nismo zaljubljeni, ko nismo vznemirjeni, ko imamo svoj notranji svet nekako na vajetih, ko ni nič negotovo, razburkano ali razbolelo, je lahko življenje čisto O.K. Celo zelo znosno. Nadvse udobno in lahko obvladljivo. Nekako smo zleknjeni na piedestalu lastnega samozadovoljstva in navidez nam prav nič ne manjka. Toda ker se na tem piedestalu bolj malo dogaja, ostaja tem več časa za sondiranje normalnosti tistih, ki jih po domače rečeno "meče". Ki so po naši oceni izgubili razum. Ki jih trka luna, katerim se je "odpeljalo"...
Ravno danes sem na frekvencah Radia Slovenija 1 iz Celja grede ujela delček reportaže o zanesenjaškem fantu Tadeju, ki se je te dni podal peš počez čez Slovenijo, začenši v Hodošu. Radijski spiker je bil sicer impresioniran, vendar vseeno skeptičen, češ, da si fant ni izbral pravega časa za to. Morda ja, morda ne. Kljub peklenski vročini in toliko več truda je to morda zanj pravšnji trenutek... Kdo bi vedel? Poslušal je srce, se verjetno bodel tudi z razumom, in se odločiil za prvo.
Pred časom me je v nekem tekstu zelo vznemiril stavek, oziroma vprašanje: "Kaj bi izbrala, če bi imela na voljo dve izbiri - dolgočasje ali trpljenje?" Huh! Saj za to gre! Za to, da poslušam svoje srce in da malce zabremzam razum, plačam ceno. Prej ko slej. Srce je ekvivalent trpljenju. Bolj, ko odprem srce, bolj sem lahko ranjena.
Recimo, da se zaljubim. Po prvi začetni evforiji krene razum v protinapad. Z nadvse zahrbtno, učinkovito dodelano strategijo. Z argumenti, ki stojijo trdno kot stari grški Olimp. "Nisi dovolj dobra! Toliko boljših, lepših je od tebe! Dolgočasna in povprečna si, in ti to sama dobro veš! Kar poglej se v ogledalo, ne lažem..." Se pogledam in vznesenost hipoma uplahne. "Saj res. Nič posebnega nisem..." Temne lovke rahlega obupa me ovijejo in potegnejo na realna tla. Pravzaprav še globlje. V mojo osebno Mrtvo-morsko depresijo, kjer pritajeno ždijo še drugi zlobni duhcii in škodoželjno proslavljajo moj ponovni povratek.
To poteka takole: srce se najprej začne krčiti, zatem pa drobiti. Ko se čisto zdrobi, ko se povsem sesuje, se razum potuhnjeno umakne, še prej pa nabije občutek krivde: "Dal sem ti vedetii..." Kot da bi bil ljubosumen na strast, ki jo srce premore, razum pa ne. Slednji lahko premore zgolj zagrizenost, strast pa je domena srca. Sta srce in razum sploh ever lahko enotna zaveznika? Sta lahko uravnotežena, ne da bi si vsaj malo nasprotovala?
Koliko sem v svojem življenju sledila svojemu srcu? Lahko prešetejem na prste ene roke, kolikokrat? Je bilo vredno? Sem našla srečo? Če pa ne srečo, pa vsaj zadovoljstvo? Sem morda prezahtevna?
Kaj sploh pomeni slediti srcu? Mislim, da to pomeni ne prezreti nečesa, kar prihaja od mene same iz globin podzavesti. Čemur se običajno razum upira. Tisto nekaj me dregne v živo. Kot bi nekdo potegnil po najobčutljivejših strunah človeškega ustroja. Vrže me iz udobja in me hoče ponesti stran od povprečja. Včasih me to zelo preplaši. To nekaj lahko vznikne kot neznatna drobcena želja, ali pa se silovito pojavi v obliki strastnega hrepenenja.
Oboje je lahko osebna pobuda za začetek nečesa novega. Prebudi mojo čuječnost, da se povsem osredotočim navznoter in nase. Razum že tiplje po teh strunah in se pripravlja na dvoboj s srcem.
Prihaja mi na misel, da ima razum mnogo zaveznikov. Recimo, da se odločim in prižgem zeleno luč srcu... Uvodna bitka je dobljena, vojna še pa zdaleč ne. Grenke osebne izkušnje so me izučile, da moram takrat držati kljun in ne spraševati ljudi za nasvet ali za mnenje, ampak se tiho in čimbolj neopazno pripraviti na vzlet.
Zakaj? Pogosto sem bila sestreljena, ko sem ravno vzletela. In sem odnehala. Se spremenila v ptičko z zlomljenimi krili :(
Toda tako je. Na žalosti sem tudi sama komu kdaj strla krila. Bila zastrupljevalec vodnjakov in kosec trave. Da razložim: nekje stoji zapisana izjava Walta Disneya, da na svetu obstajajo tri vrste ljudi: zastrupljevalci vodnjakov, ki drugim jemljejo pogum, zatirajo njihovo ustvarjalnosti in jim govorijo, česa niso zmožni; kosci trave, sicer dobrih namenov, a prezaposleni sami s seboj, kosijo lastne livade, ne da bi drugim kaj pomagali; tretja vrsta ljudi pa so pospeševalci življenja. V to zadnjo sodijo tisti, ki so uspeli obogatiti tuja življenja, jih dvigniti in navdihniti ... Če imaš srečo, da z lučjo pri belem dnevu naletiš na kak redek primerek iz tretje vrste, si na dobri poti.
V življenju imam to smolo, da sem zgrešila pri odločitvi za šolanje. To me je drago stalo. Vrata do željenega izobraževanja so mi zaenkrat trdno zapahnjena. Znanje poskušam pridobivati po drugi poti. S samoizobraževanjem, z udeležbo na raznih tečajih, za katere se moram vedno znova pogajati in si jih dobesedno izbojevati. To me izčrpava.
Letos marca se mi je zgodilo, da sem se na potepu po Dublinu, ki ni majhno mesto, naenkrat nevede in povsem po naključju znašla v ateljejih National College of Art & Design. Čas se je ustavil. Bilo je, kot bi končno prišla nekam, kamor že celo življenje potujem. Okrog mene je kipela ustvarjalna umetnost - študentje so kiparili, tkali, snovali nove kroje in tkanine, modelirali, ustvarjali v raznih likovnih zvsteh. Sreča... Tako blizu mene, a tako nedosegljivo! Stala sem tam, pretresena in strahovito žalostna. Kot Andersenova deklica z vžigalicami, ki ji je dano zgolj skozi šipo
gledati stvari, po katerih hrepeni, preden pride odrešilna smrt :(
Ne, slediti srcu ni lahko. To so najtežje bitke, ki jih bojujem. Ni važno, ali v ljubezni, v poklicnem življenju ali kje drugje. Vedno je treba na račun nečesa žrtvovati nekaj drugega. Računam z ovirami, toda včasih te presežejo moje moči. Takrat je hudo...
Sabina Majcen
Kadar pogovor s kom nanese o tem, kako je treba poslušati samega sebe in temu slediti, pridem v dilemo.
Že prav, poslušati sebe, toda kaj od tega? Srce ali razum? Ker eno običajno izključuje drugo. Razum je logičen, analitičen; če bi ga merili s temperaturo, bi lahko rekli, da je hladen. Srce pa je nepredvidljivo, običanjo totalno skregano z vsako razumsko logiko, strastno, občutljivo in vse prej kot hladno... Srce je simbol ljubezni, zaljubljenosti, srčnosti, poguma (Braveheart). Bravo, heart!
V stanju čustvene treznosti, to je takrat, ko nismo zaljubljeni, ko nismo vznemirjeni, ko imamo svoj notranji svet nekako na vajetih, ko ni nič negotovo, razburkano ali razbolelo, je lahko življenje čisto O.K. Celo zelo znosno. Nadvse udobno in lahko obvladljivo. Nekako smo zleknjeni na piedestalu lastnega samozadovoljstva in navidez nam prav nič ne manjka. Toda ker se na tem piedestalu bolj malo dogaja, ostaja tem več časa za sondiranje normalnosti tistih, ki jih po domače rečeno "meče". Ki so po naši oceni izgubili razum. Ki jih trka luna, katerim se je "odpeljalo"...
Ravno danes sem na frekvencah Radia Slovenija 1 iz Celja grede ujela delček reportaže o zanesenjaškem fantu Tadeju, ki se je te dni podal peš počez čez Slovenijo, začenši v Hodošu. Radijski spiker je bil sicer impresioniran, vendar vseeno skeptičen, češ, da si fant ni izbral pravega časa za to. Morda ja, morda ne. Kljub peklenski vročini in toliko več truda je to morda zanj pravšnji trenutek... Kdo bi vedel? Poslušal je srce, se verjetno bodel tudi z razumom, in se odločiil za prvo.
Pred časom me je v nekem tekstu zelo vznemiril stavek, oziroma vprašanje: "Kaj bi izbrala, če bi imela na voljo dve izbiri - dolgočasje ali trpljenje?" Huh! Saj za to gre! Za to, da poslušam svoje srce in da malce zabremzam razum, plačam ceno. Prej ko slej. Srce je ekvivalent trpljenju. Bolj, ko odprem srce, bolj sem lahko ranjena.
Recimo, da se zaljubim. Po prvi začetni evforiji krene razum v protinapad. Z nadvse zahrbtno, učinkovito dodelano strategijo. Z argumenti, ki stojijo trdno kot stari grški Olimp. "Nisi dovolj dobra! Toliko boljših, lepših je od tebe! Dolgočasna in povprečna si, in ti to sama dobro veš! Kar poglej se v ogledalo, ne lažem..." Se pogledam in vznesenost hipoma uplahne. "Saj res. Nič posebnega nisem..." Temne lovke rahlega obupa me ovijejo in potegnejo na realna tla. Pravzaprav še globlje. V mojo osebno Mrtvo-morsko depresijo, kjer pritajeno ždijo še drugi zlobni duhcii in škodoželjno proslavljajo moj ponovni povratek.
To poteka takole: srce se najprej začne krčiti, zatem pa drobiti. Ko se čisto zdrobi, ko se povsem sesuje, se razum potuhnjeno umakne, še prej pa nabije občutek krivde: "Dal sem ti vedetii..." Kot da bi bil ljubosumen na strast, ki jo srce premore, razum pa ne. Slednji lahko premore zgolj zagrizenost, strast pa je domena srca. Sta srce in razum sploh ever lahko enotna zaveznika? Sta lahko uravnotežena, ne da bi si vsaj malo nasprotovala?
Koliko sem v svojem življenju sledila svojemu srcu? Lahko prešetejem na prste ene roke, kolikokrat? Je bilo vredno? Sem našla srečo? Če pa ne srečo, pa vsaj zadovoljstvo? Sem morda prezahtevna?
Kaj sploh pomeni slediti srcu? Mislim, da to pomeni ne prezreti nečesa, kar prihaja od mene same iz globin podzavesti. Čemur se običajno razum upira. Tisto nekaj me dregne v živo. Kot bi nekdo potegnil po najobčutljivejših strunah človeškega ustroja. Vrže me iz udobja in me hoče ponesti stran od povprečja. Včasih me to zelo preplaši. To nekaj lahko vznikne kot neznatna drobcena želja, ali pa se silovito pojavi v obliki strastnega hrepenenja.
Oboje je lahko osebna pobuda za začetek nečesa novega. Prebudi mojo čuječnost, da se povsem osredotočim navznoter in nase. Razum že tiplje po teh strunah in se pripravlja na dvoboj s srcem.
Prihaja mi na misel, da ima razum mnogo zaveznikov. Recimo, da se odločim in prižgem zeleno luč srcu... Uvodna bitka je dobljena, vojna še pa zdaleč ne. Grenke osebne izkušnje so me izučile, da moram takrat držati kljun in ne spraševati ljudi za nasvet ali za mnenje, ampak se tiho in čimbolj neopazno pripraviti na vzlet.
Zakaj? Pogosto sem bila sestreljena, ko sem ravno vzletela. In sem odnehala. Se spremenila v ptičko z zlomljenimi krili :(
Toda tako je. Na žalosti sem tudi sama komu kdaj strla krila. Bila zastrupljevalec vodnjakov in kosec trave. Da razložim: nekje stoji zapisana izjava Walta Disneya, da na svetu obstajajo tri vrste ljudi: zastrupljevalci vodnjakov, ki drugim jemljejo pogum, zatirajo njihovo ustvarjalnosti in jim govorijo, česa niso zmožni; kosci trave, sicer dobrih namenov, a prezaposleni sami s seboj, kosijo lastne livade, ne da bi drugim kaj pomagali; tretja vrsta ljudi pa so pospeševalci življenja. V to zadnjo sodijo tisti, ki so uspeli obogatiti tuja življenja, jih dvigniti in navdihniti ... Če imaš srečo, da z lučjo pri belem dnevu naletiš na kak redek primerek iz tretje vrste, si na dobri poti.
V življenju imam to smolo, da sem zgrešila pri odločitvi za šolanje. To me je drago stalo. Vrata do željenega izobraževanja so mi zaenkrat trdno zapahnjena. Znanje poskušam pridobivati po drugi poti. S samoizobraževanjem, z udeležbo na raznih tečajih, za katere se moram vedno znova pogajati in si jih dobesedno izbojevati. To me izčrpava.
Letos marca se mi je zgodilo, da sem se na potepu po Dublinu, ki ni majhno mesto, naenkrat nevede in povsem po naključju znašla v ateljejih National College of Art & Design. Čas se je ustavil. Bilo je, kot bi končno prišla nekam, kamor že celo življenje potujem. Okrog mene je kipela ustvarjalna umetnost - študentje so kiparili, tkali, snovali nove kroje in tkanine, modelirali, ustvarjali v raznih likovnih zvsteh. Sreča... Tako blizu mene, a tako nedosegljivo! Stala sem tam, pretresena in strahovito žalostna. Kot Andersenova deklica z vžigalicami, ki ji je dano zgolj skozi šipo
gledati stvari, po katerih hrepeni, preden pride odrešilna smrt :(
Ne, slediti srcu ni lahko. To so najtežje bitke, ki jih bojujem. Ni važno, ali v ljubezni, v poklicnem življenju ali kje drugje. Vedno je treba na račun nečesa žrtvovati nekaj drugega. Računam z ovirami, toda včasih te presežejo moje moči. Takrat je hudo...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar