Številka 23. "Don´t focus on negative thoughts." Če poenostavim: stop, črnoglednost!" Sporočilo spominja na sorodno, že obdelano temo z naslovom "Don´t beat yourself up."
Danes torej pišem o tem, kako razgnati težek, črn oblak pesimizma. Ki ni nič drugega kot koncentrat vseh možnih slabih scenarijev, ki jih lahko porodi samo domišljija. To so strahovi, ki se množijo hitreje kot zajci. Vrastejo se v vsako poro življenja in pogojujejo sleherno odločitev.
Stop! Stop them!
How?
Fight! Fight them!
By?
Recognising! Recognise them!
Zakaj je to tako pomembno?
That´s why:
Pazite na svoje misli, ker postanejo besede.
Pazite na svoje besede, ker postanejo dejanja.
Pazite na svoja dejanja, ker postanejo navade.
Pazite na svoje navade, ker postanejo značaj.
Pazite na svoj značaj, ker postane vaša usoda.
- Moto, Metropolitan Milwaukee YMCA
Ker moje misli določajo mojo usodo. Zato!
Karkoli vprogramiram v svoje misli, se odraža na mojem počutju. Na moji dnevni naravnanosti. Na energiji, ki jo oddajam. Pri delu, ki ga opravljam. Če je bil dan dober ali ne, je odvisno od mojega počutja. Že, že... Toda moje razpoloženje je lahko zelo spremenljivo. V enem dnevu se lahko spremeni večkrat kot vreme v aprilu.
Od česa je torej odvisno, kako se čez dan počutim? Od vremena? Od drugih ljudi? Od telefonskega klica? Od cifre na plačilni listi? Od količine dela in obveznosti čez dan? Od voznika, ki mi spelje zadnji prosti parkirni prostor? Od štiriperesne deteljice na travniku? Od črne mačke, ki leti čez cesto? Od vedeževalke in od dnevnega horoskopa?
Mah, misli so tiste, ki uravnavajo moj čustveni barometer.
Ste vedeli, da povprečnega človeka v štiriindvajsetih urah prešine okrog 60.000 misli? Đžizus! Kakšna impozantna cifra! In če si zamislim, da ves dan pestujem in redim črne misli, ni čudno, da se mi zamrači kompleten lajf!
Če pa vstanem dobre volje, ki je preostala še od prejšnjega dne, in pustim dnevu njegovo lastno težo, ter ga po svojih najboljših močeh kreativno sooblikujem, bo zvečer za mano najbrž zelo dober dan. In to celo kljub temu, da mi je čez dan kdo najedal, da so se pojavljali problemi, ali pa - kakšna tragedija, da se dnevni scenarij ni odvijal po mojih pričakovanjih. Saj, kdaj se je pa že?
Toda, kaj pa je tisto, kar določa barvo mojih misli? Kako sploh prodreti v samo srž razumevanja? Zgolj z bojevanjem in zaustavljanjem? Da bom na smrt izčrpana, pa sploh ne bom dojela bistva? V čem je poanta?
Kako naj osvobodim svojo miselnost?
S čim sem najbolj miselno zvezana?
Kaj hrani mojo misel?
Moje navade. Lahko sem njihov zvesti suženj, lahko pa upravljam z njimi.
Moje navezanosti. Sprva so kot pajčevine, a se zlahka spremenijo v utesnjujoče jeklene žice.
Moji strahovi. Ščepec strahu spodbuja, preveč strahu povsem ohromi.
Moja prepričanja. Nekje med toleranco in nepopustljivostjo moram zarisatii črto in obenem ostati človeška.
Recimo, da imam slab dan. Vstanem nerazpoložena, nenaspana, kasneje kot sem nameravala (navada poznega odhajanja v posteljo). Ne najdem ključev (navada, da ne pospravljam sproti stvari). Zato zamujam. Posledica...
Še več nejevolje (dodatna zoprna navada stopnjevanja) ... Pred mano je počasen šofer. Pred mestom naletim na rdeči val semaforjev. Preklinjam (stara grda navada, vem). Nervozna sem, ne morem se umiriti. V službi je kot zakleto težek dan in nekako na silo poskušam umirjati situacijo (navezanost na to, da mora biti vse b.p., navezanost na mišljenje, da lahko vse obvladam, če hočem), a ne gre. Strahu, da sem nesposobna, se pridruži še prepričanje, da sem največja zguba, kar jih je. Pridem domov in je štala. Tudi drugi so slabe volje. Kratek stik je neizogiben. Trk svetov: navad, navezanosti, strahov in prepričanj... Depresivni pesimizem. Se dogaja. Toda nočem ga na dnevnem meniju. Kaj torej?
Odmik in opazovanje. Raziskovanje. Potovanje vase, ki ga lahko poimenujem moja dnevna osebna "speleološka"ekspedicija. Spust v notranjost. V globine in temine, kjer se porajajo misli, ki določajo mojo usodo.
Nujno potrebujem tišino in mir, da lahko nekoliko od strani ocenim situacijo. Rešitev?
Ključ do spremembe leži v besedi Spoznanje. Ko pridem do tja, se lahko začnem zdraviti od nezdravih navad. Razrahljam vezi pretirane navezanosti na karkoli. Zmanjšam strahove in spremenim prepričanje.
Ni prijetno. Pogosto je boleče. Zareže do same srži. Je pa zdravilno.
Ker uspešno prežene temne oblake nad glavo :)
Always look on the brihgt side of life, fjuuu, fjuuuu....
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar