21. dan. Tretji teden. Enaindvajseti zapisek. Današnja sličica kaže reveža, ki se je znašel na tleh. S podplutbo pod levim očesom. Na rokah ima ta možiček boksarske rokavice. Najbrž se mu vrti in se še ni skuliral, zvezde namreč še vedno plešejo nad njim. Po naslovu sodeč sklepam, da se je butnil kar sam in da bo rabil še kar nekaj časa, da se bo spravil k sebi.
Si je zadal kroše, direkt ali aperkat? Doesn´t matter... Ko si na tleh, si na tleh. Lahko se ti odpre - nova perspektiva. Žabja. Low angle view :)
Če potegnem par vzporednic iz sveta boksa - življenjski prostor, moj osebni biotop, je moj boksarski ring. Kako se znajdem v njem, o tem soodločam vsak dan. Vsaka runda šteje. Na svoje lastne odločitve lahko vplivam in tudi moram vplivati. Biti moram skoncentrirana, v dobri formi, imeti bliskovite reflekse, biti spretna pri zamahih in prestreganju nasprotnika. Bitii hkrati dober psiholog in taktik, ter imeti svoj stil bojevanja. Kje sem že brala o železni roki v mehki rokavici?
Se, recimo v službi, pojavi kakšen problem, kaj bom uporabila? Blokado, ustavljanje, izmik ali eskivažo? Vidite, povsod me čaka izpeljava dvoboja. Celo v stanju klinča, ko je nasprotnik preblizu in klasičen dvoboj ni mogoč (klinč je nekakšna forma prijema, pri katerem sta si dva bližje kot je dolžina iztegnjene roke; pri tem pa se nasprotnika onemogoči tako, da se ga objame in se s tem njegove roke pritisne ob njegov trup, da ne more zadajati udarcev). Ha, pravi boksarski ekspert sem ;)
Kaj je knock-down, tudi vem. Ko se te sodnik zaradi oslabelosti za manj kot deset sekund usmili, da si opomoreš.
Največkrat moram biti sama sebi sodnik. Je težko. Do drugih sem bolj usmiljena.
Kdaj si moram prisoditi knock-down? Vsake toliko časa. Skrajni čas pa je trenutek, ko se zasveti kontrolna lučka, ki nakaže, da je moj rezervoar moči prazen.
Kako ga prepoznam? O, zlahka. To je takrat, ko postrgam zadnji kanček potrpljenja iz petnih žil in se mi začne dvigati pokrov. Znervirana sem, poln kufer vsega imam in najraje bi koga ugriznila. Ali pa zadala kak krepek udarec pod pasom. Kar pa ne bi bilo fer. Tudi jaz bi bila užaljena, če bi ga fasala :(
V takem primeru je zelo dobrodošel, pravzaprav celo nujen, začasen odklop."Dost mam! Pustite me malo pri miru!" Naj si opomorem, da se ne sesujem. Ali eksplodiram.
Sledi menjava scene. Umik v samoto. Kadar je možno. Če pa ni, in sem recimo v službi, se poslužim skrajnega izhoda v sili. V največji gneči se za kratek čas nekam usedem (največkrat v tisto cesarstvo, kamor gre še cesar peš - in kjer je mir!), se skoncentriram in si rečem: "Zdaj se pa skuliraj in lepo na izi dalje." In gre... Bolj ali manj...
Knock out - je pa tista sekunda več, ki pomeni poraz. Tudi znano. Iz prakse.
Če te drugi sesujejo, ajde, je hudo. Najtežje je, ko obupam sama nad sabo.
Lani sem napisala pesem o tem. Knock-down & knock-out iz žabje perspektive. From low angle view:)
Seveda sem se vmes že zdavnaj pobrala pokonci in se hrabro borim naprej.
Ker paše v kontekst, jo dodajam.
ČISTO NA DNU
Naj vstanem? Čeprav ne želim?
Vstati!?
Ko pa je tako udobno na tleh…
Saj sem že vstala. Stotisočkrat znova in znova.
Popade me žalost.
Popade nor smeh.
Ne vstanem. Pač obsedim.
Udobno je tod. Udobno na tleh.
Saj sem že tolikokrat vstala. Stotisočkrat znova in znova.
Naj vstanem? Ali naj obsedim?
To bom storila, ko bom hotela.
Vstala takrat, ko bom sama želela.
Prav zdaj se o tem ne bom spraševala,
ali karkoli obžalovala…
Običajno sem močna,
Kar moram, pač naredim.
Toda zdaj sem na tleh.
Šibka sem in ranljiva,
do smrti utrujena in popadljiva.
Ne drezajte vame.
Pustite, da zberem moči.
Pustite, da še nekaj časa sedim,
da vegetiram in v prazno strmim.
Vstala bom, ko bom hotela,
nadaljevala, ko bom sama želela.
Vse do takrat pa udobno na tleh – čisto na dnu, prav tiho bom ždela…
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar