Ena od stvari, ki jih zadnje čase vse bolj prakticiram, je, da se vse manj oziram na mnenje ljudi. Dobro, poslušam že, pa tudi pretehtam. Včasih zelo temeljito. Potem pa naredim po svoje. In ponavadi sem zadovoljna. Desetletja drila in naučene poslušnosti so passé. Definitivno mimo. Že res, da so pustila pečat. Toda kje pa piše, da mora biti pečat nezlomljiv in večen?
Druga stvar pa je - raziskovanje pojma sreča. Hm. Kompleksna stvar. Prebiram citate, knjige, se o njej pogovarjam, in se sprašujem, izza katerega vogala se bo k meni prismejala moja sreča... Hm. Problem je v tem, da teoretično definirati srečo sploh ni problem. Praksa se pa se, kot izkušnje kažejo, vselej pokaže kot popolno nasprotje teoriji. Jin in jang reale.
Pred kratkim sem na FB naletela na prav srčkan spot. "Be happy". Okay! I want it! 30 preprostih, duhovitih ilustracij. Recimo za vsak dan v mesecu ena. Bi pozabila. Če... Bom zapisala takole: ljudje, ki nam nekaj pomenijo, in navidez neopazni dogodki lahko sprožijo silovite premike! A o tem kdaj drugič, če sploh. Nekatere stvari shranimo v odmaknjeno svetišče srca, da iz njih črpamo v časih največje krize. So nekakšna nenačrtovana investicija za dobro razpoloženje, če jih le znamo priklicati in se ob njih tu in tam ogreti.
Sledila sem inspiraciji, trenutnemu navdihu in tri dni porabila za prerisovanje teh sličic. Podobne so izrezkom filmskih kadrov in na vsaki je zapisana nekakšna pozitivna afirmacija. Kratka in jedrnata. Sama zase si teh sličic ne bi šla risat:) Ampak so nekako nastale. Bolj sem jih gledala, bolj so mi bile simpatične. In ker zadnje čase navdih pogosto gostuje pri meni, in ker mu očitno godi, da ima pri meni široko odprta vrata, se pač enostavno predam, da me potegne k dejanjem, ki jih še nisem storila. Ter dobim feed-back, ki ga nisem pričakovala. Včerajšnji preblisk, dobljen med hojo po dežju v bližnjem gozdu mi je prišepnil: "Piši!" Za božjo voljo, kaj naj pišem? O čem naj bluzim? "Piši!" Dobro! Bom! Toda plis, samo še namig, o čem... "Piši!" Ter zatem v desetinki sekunde preblisk, česa se naj lotim. V redu! Že sledim. Vem, da se moram ukloniti navdihu. Zna biti muhast in užaljen, če mu ni ugodeno. Če si ne vzamem takoj časa zanj, mrkne in se običajno ne vrne. Potem sem pa zamorjena in mi je žal. Zato je moj ego v navezi z njim v drugem planu. Se ukloni, se prilagodi in - pridobi.
Zato začenjam danes. Evo. Že pišem! Danes naj zadostuje uvod. Potem pa 30 dni pisanja, razmišljanja, seciranja preteklosti, sedanjosti in želja v prihodnosti. Preplesti v vse to dogodke, občutja, želje, izkustva... Mislim, da se bo iz tega izcimilo nekaj krasnega. Nečemu moram priti do dna! Ne vem sicer še, kaj to je, vendar bomo o tem, ko bomo tam. Reko bom prestopila, ko se bo pojavil most.
Jutri torej poglavje št. 1. BE HAPPY.
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar