20. dan. Dvajseta ilustracija. Dvoje klopi... Na eni sedi oranžna pomaranča, na drugi poseda rdeče jabolko. Sadeža očitno nista najboj zadovoljna sama s sabo. Pomaranča ima v roki časopis, prav tako ima tudi jabolko svojega, vendar ne bereta. Njuna drža nakazuje, da si obračata hrbet, čeprav škilita drug na drugega. Kaže, da se primerjata...
Kaj ima pomaranča, kar jaz jabolko nimam?
Kaj ima jabolko, kar jaz pomaranča nimam?
Ne primerjaj se z drugimi... Ne me basat! Že celo življenje to počnem. Primerjam se z drugimi. Če se sama ne, pa že kdo drug poskrbi za to. Mar nisem bila že od najnežnejšega otroštva sprogramirana na kronično nezadovoljstvo s samo seboj in v isti navezi hkrati na neprenehno primerjanje z drugimi?
"Poglej Jurčka, sam gre na kahlico, ti pa še kar v pleničke lulaš," Jaka si zna že sam čevlje zavezati, le kdaj se boš ti tega naučil!a?" "Poglej, kako je tvoj brat priden! Pomil je posodo, ti si pa tako lena! Sram te naj bo!" "A vidiš, Majda ima same petice, bo odlična; ti pa takole... še prav dobra ne boš!" " Ja kako si pa oblečena? Kot bi iz cirkusa ušla! Sosedovo Milenco si vzemi za zgled..." "Ko sem bila jaz toliko stara kot ti, tudi nisem smela nikamor!" In tako naprej, in tako naprej...
Vrag naj vzame tako vzgojo, ki ni nič drugega kot iskanje črnih pik! Kako naj ob taki vzgoji otrok zraste v mentalno zdravo samozavestno osebnost s trdno samopodobo? Ne more!
Ste že kdaj videli woodoo lutko, vso prešpikano z bucikami? Potem približno veste, kako se počuti otrok, "ki ni za nobeno rabo..."
S samozavestjo na nuli, oziroma pod njo, otrok z bolečino in zavistjo poganja v mladost. Grize nohte, je žalosten, otožen, brezvoljen. Umika se sam vase, si gradi svoj svet in postane za okolico - čuden. Pri sebi ne vidi prav nič lepega. V resnici je zares izpraznjen in brez vsebine. Ne verjame vase. Vsi nastavki rasti za nekaj več so potlačeni. Osebnost otroka poteptana. Ne premore je, ker se v ničimer ne izkaže. Ne izkaže se, ker ne ustreza pričakovanjem svojih staršev. Če pa jim njim na ljubo ustreže, in ponavadi se za vsaj malo pozornosti in naklonjenosti potrudi preko svojih meja, gre to krepko v njegov minus. Kako kontradiktorno: starši si to štejejo v svoj plus in so na pirovo zmago celo zelo ponosni. Kakopak!
Drugačen je, to pa je treba v kali zatreti. Zdresirati ga je treba, da bo tak kot se spodobi! Da bo normalen, da bo tak, kot so drugi. Priden, poslušen, prilagodljiv! Potem bo v življenju veliko dosegel! Pa ja!
Poznate občutek brezizhodne zabitosti v apatično otopelost? Jaz ga. Predobro!
Ne bi rada bila še enkrat najstnica. Ker se svoje mladosti spominjam z grenkobo. Bila sem siva miš s tatoojem "outsider" na čelu. Poznate bolečino soočanja z lastno podobo v ogledalu, ki iz dneva v dan neizprosno in kruto udarja nazaj v oči z resnico: "Se vidiš? Nezanimiva, dolgočasna, pusta, debelušna in grda si... Saj se vidiš, mar ne?" Seveda, zato sem vedno vedrila neopazna nekje na obrobju, a zelo dovzetna za opazovanje lepote tam, kjer je sama nisem premogla.
Kako rada sem opazovala lepe, postavne ljudi in jim zavidala njihove poteze! "Kako srečni so lahko!" Občudovala sem sošolce, ki so z lahkoto obvladovali matematiko in druge računske predmete. Sama sem bila zelo dobra pri risanju. Pri angleščini, nemščini, slovenščini tudi. Toda to ni štelo. Občutek lastne nevrednosti je bil pregloboko vsajen, da bi se bila takrat zmogla veseliti svojih prednosti. Sploh jih nisem smatrala kot prednosti, ker jaz sem vendar nula. Moram biti uspešna tam, kjer so uspešni drugi! Fokusirala sem se zgolj na področja lastnih deficitov. Kot bi se učila plavanja v živem pesku. Fiasko!
Rezultat? Kronično nezadovoljstvo. Zavist. Neuspeh na vseh frontah. Nemoč... Še bi lahko naštevala. Za kake pol strani bi se našlo tega s*****, ki se je usmrdelo iz pridnosti, poslušnosti in prilagodljivosti.
Takrat tako...
Nowadays...
Ja, uprla sem se. Brez tega se ne bi nikoli pobrala in bi še danes krožila po starih tirnicah.
Nisem popolna, še zdaleč ne. Seveda tudi dandanes komu kaj zavidam. Kdo pa ne?
Zdaj se razvijam tam, kjer sem dobra. Za svoje življenje imam še velike načrte. Zdaj sem močna. Upam si. Kot bi zdaj dohitevala, ne, prehitevala tisti vlak, ki mi je v mladih letih vedno uhajal.
Danes sem se spet preizkusila v nečem novem. Nečakinji sem na steno otroške sobe naslikala njenega najljubšega otroškega junaka. Nodija. Krasno je uspel in zato sem vesela.
Iščem pozitivne ljudi, ki me navdihujejo. Jih tudi najdem. Okrog mene so, doponjujemo se. Oni imajo nekaj, česar jaz nimam in obratno. Čas, preživet v njihovi družbi, je dragocen. Prav tako kot čas, preživet v samoti.
Sprijaznila sem se s svojo osebnostjo. Saj sem še kar v redu :) Še naprej bom delala na svoji osebnosti. Tudi karizma nekaj šteje. Če poskrbim za svoj karakter, bo le-ta poskrbel za moj outlook.
Malce k temu pripomore z belim flomastrom na ogledalo spodnje kopalnice napisan stavek: "Tudi v ponedeljek zjutraj si lepa!" Loesje.
Saj ne gre toliko za lepoto, ampak za to, da takrat pomežiknem sama sebi in si rečem: "Pogum, stara. Today is a brand new day! Izkaži se!"
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar