Pa smo prispeli do številke deset. Deseti dan. Deseta ilustracija. Kaže žensko osebo, ki blaženo uživa v peneči kopeli. Pamper yourself. Razvajaj se. Rečeno storjeno!
Sobota je. Prost dan. Pravzaprav sem hotela vstati tam okrog štirih zjutraj in jo mahniti na Kunigundo ob svitu, pa sem se zbudila že ob pol treh, ko je še bila tema. Too soon. Opa, to je pa prezgodaj. Četrto uro sem žal prespala in se zbudila šele ob šestih. Pozna sem, fak! Kaj zdaj, naj vseeno grem? Seveda, drugače mi bo cel dan žal, da nisem šla. Oblačno je. Škoda, da ni vreme tudi danes takšno kot je bilo včeraj. Sveže, hladno in vetrovno bi moralo biti - v takem najraje tečem. Vseeno grem!
Vzpenjam se po tolikokrat prehojeni in pretečeni poti. Srečam stare znance. Vračajo se že. V avtu so. Anko z ženo. Malo za njim se pripelje Lojze. Pomahamo si, nasmejani smo. Prav taki zanesenjaki so kot sem jaz. Oni so še bolj pridni. Na Kunigundo gredo skoraj vsak dan. To sem prakticirala tudi jaz, ko sem imela jutra še prosta.
Ko se spuščam z vrha, zaslišim nekoga za mano. Še en stari znanec. Dohiteva me čez sedemdeset let star izjemno vitalen gospod, ki vsak dan teče. Čudovito postavo ima! Danes je oblečen v temnomoder tekaški dres. Upočasni in se ustaviva. Na kratko poklepetava. "Pogrešal sem vas," mi pove in izmenjava še par besed, preden poleti dalje v svojem res hitrem tempu. Sama sem bolj zmerna. Čaka me še dvomestno število kilometrov, da jih pretečem.
Ko sem se odločala, ali uberem krajšo, srednjo ali dolgo turo, sem se odločila za tretjo varianto. Carpe diem. Izkoristi dan! Zmorem, zato bom!
Na točki, kjer je najlepši razgled, se za petnajst minut ustavim. Tam je tudi divja češnja, na kateri je ostalo še nekaj drobnih črnih češenj. Sladko-trpke so. Kot moj jutranji tek. A so vseeno dobre. Posmukam jih z veje. Ravno dovolj, da si umažem majico, ko se stegujem za njimi.
Že me nese naprej, a se ustavim in se vrnem. Si vzamem še nekaj minut in posedim na klopci pod češnjo. Rezultat enega od prejšnih razmišljanj, mislim da pri postavljanju ciljev. "Ko prideš na vrh, se malo zaustavi. Pomeditiraj!" In sem. Je prijalo, se razume!
Ja, nekoč sem prepisala članek Notkerja Wolfa, ki je pisal o sveti Terezi Avilski. Na pamet sem si zapomnila tele besede: "Tu deinem Leib Gutes, damit deine Seele Lust hat, darin zu wohnen." Še prevod: "Dobro skrbi za svoje telo, da bo tvoja duša rada stanovala v njem." Dobrih petsto let stare, zlata vredne besede!
Če bi se danes odločila, da ostanem v postelji in nikamor ne grem, bi mi bilo sicer bolj udobno. Ne bi vsa prepotena in z naporom lovila sapo v najbolj zahtevnih klancih in premagovala samo sebe.
Seneka mlajši je že davno nazaj ugotovil, da preveč dobrega pomehkuži duha. Preveč dobre hrane celo škodi telesu. Koristi pa mu post. Preveč počitka in premalo miganja? Isto! O tem bom še pisala. V enem od naslednjih zapiskov. Besede "dobro skrbi za svoje telo" ne pomenijo tega, da mu privoščim zgolj udobje in dovolj hrane. Telo potrebuje še kaj več.
Doma sem si ob povratku privoščila kopel. Nimam sicer tako visoke banje, da bi obnjo morala postaviti lojtro:)
Moja "lestev" do kopeli je bila današnja jutranja rekreacija. Preden sem se za dobre tričetrt ure zleknila v vodo, sem vanjo nasula dve vrečici mineralne soli iz Mrtvega morja.
Za katero peneče olje se naj odločim, dragi Kneipp? Na polici imam zloženi dve steklenički koncentrata z eteričnimi olji. Za rumenozeleno "Lebensfreude", veselje do življenja z olji limonovca in mete ali za "Glückliche Auszeit" srečno brezdelje z rdečim makom in konopljo? Die Qual der Wahl :) Napor izbire... Naj obvelja Lebensfreude. Danes se bom razvajala v veselju do življenja!
Sobote so običajno rezervirane za pospravljanje. Ker pa jutri dežuram in ker imam ravno tole temo na tapeti, je za danes predviden tudi čas za razvajanje. Why not? V vodi si zmasiram noge, ki sem jim lahko hvaležna za to, da me tako dobro nosijo. Z gobico za trdo kožo si po kopanju zdrgnem podplate. Vtrem balzam z zelišči in sem spet kot nova :) Počutim se izjemno dobro. Med tekom se sproščajo hormoni endorfini in serotonini, ki dvigujejo razpoloženje in zmanjšujejo bolečine. Telo je dobro prekrvavljeno, pljuča predihana, v glavnem - dobro sem prekurjena :)
Na "kavo" danes ne grem. Sem med tednom noter spravila. Se med odmori razvajala pri nartaboljšem sosedu, v Santani. Ob srkanju zelenega čaja z mlekom in seveda ob prebiranju dnevnega časopisja. Kratko, a sladko razkošje.
Hrabro se spopadem z goro perila in uspe mi drastično zmanjšati kup. Likanje je pač še eno nujno zlo, ki se ne naredi samo od sebe.
Pospravljala bom naslednji teden. Okrog dveh si privoščim kratko popoldansko siesto. Čaka me še preostanek perila in 10. poglavje, ki ga zdajle pišem. Malo preden se bo stemnilo, skočim pa še na jezero. My second home.
Razvajanje duše? Deževni popoldanski torki so rezervirani za obisk mestne knjižnice. Tam dobesedno "padem noter". Ko se zakopljem v knjige ali delam zapiske, razvajam svojo domišljijo in željo po znanju. Pozabim na čas. Od tam odhajam med zadnjimi.
Kaj še? Tu in tam ogled kakšnega zares dobrega filma v Metropolu. Dva do trikrat na leto...
Ter občasno kak lonček orehovega sladoleda Premium iz Interspara. Moj priljubljeni antidepresiv :) Ampak res samo občasno :)
Ne, ni zgolj udobje razvajanje. Udobje po naporu, ja, to pa ja. Definitivno!
Sabina Majcen
Sobota je. Prost dan. Pravzaprav sem hotela vstati tam okrog štirih zjutraj in jo mahniti na Kunigundo ob svitu, pa sem se zbudila že ob pol treh, ko je še bila tema. Too soon. Opa, to je pa prezgodaj. Četrto uro sem žal prespala in se zbudila šele ob šestih. Pozna sem, fak! Kaj zdaj, naj vseeno grem? Seveda, drugače mi bo cel dan žal, da nisem šla. Oblačno je. Škoda, da ni vreme tudi danes takšno kot je bilo včeraj. Sveže, hladno in vetrovno bi moralo biti - v takem najraje tečem. Vseeno grem!
Vzpenjam se po tolikokrat prehojeni in pretečeni poti. Srečam stare znance. Vračajo se že. V avtu so. Anko z ženo. Malo za njim se pripelje Lojze. Pomahamo si, nasmejani smo. Prav taki zanesenjaki so kot sem jaz. Oni so še bolj pridni. Na Kunigundo gredo skoraj vsak dan. To sem prakticirala tudi jaz, ko sem imela jutra še prosta.
Ko se spuščam z vrha, zaslišim nekoga za mano. Še en stari znanec. Dohiteva me čez sedemdeset let star izjemno vitalen gospod, ki vsak dan teče. Čudovito postavo ima! Danes je oblečen v temnomoder tekaški dres. Upočasni in se ustaviva. Na kratko poklepetava. "Pogrešal sem vas," mi pove in izmenjava še par besed, preden poleti dalje v svojem res hitrem tempu. Sama sem bolj zmerna. Čaka me še dvomestno število kilometrov, da jih pretečem.
Ko sem se odločala, ali uberem krajšo, srednjo ali dolgo turo, sem se odločila za tretjo varianto. Carpe diem. Izkoristi dan! Zmorem, zato bom!
Na točki, kjer je najlepši razgled, se za petnajst minut ustavim. Tam je tudi divja češnja, na kateri je ostalo še nekaj drobnih črnih češenj. Sladko-trpke so. Kot moj jutranji tek. A so vseeno dobre. Posmukam jih z veje. Ravno dovolj, da si umažem majico, ko se stegujem za njimi.
Že me nese naprej, a se ustavim in se vrnem. Si vzamem še nekaj minut in posedim na klopci pod češnjo. Rezultat enega od prejšnih razmišljanj, mislim da pri postavljanju ciljev. "Ko prideš na vrh, se malo zaustavi. Pomeditiraj!" In sem. Je prijalo, se razume!
Ja, nekoč sem prepisala članek Notkerja Wolfa, ki je pisal o sveti Terezi Avilski. Na pamet sem si zapomnila tele besede: "Tu deinem Leib Gutes, damit deine Seele Lust hat, darin zu wohnen." Še prevod: "Dobro skrbi za svoje telo, da bo tvoja duša rada stanovala v njem." Dobrih petsto let stare, zlata vredne besede!
Če bi se danes odločila, da ostanem v postelji in nikamor ne grem, bi mi bilo sicer bolj udobno. Ne bi vsa prepotena in z naporom lovila sapo v najbolj zahtevnih klancih in premagovala samo sebe.
Seneka mlajši je že davno nazaj ugotovil, da preveč dobrega pomehkuži duha. Preveč dobre hrane celo škodi telesu. Koristi pa mu post. Preveč počitka in premalo miganja? Isto! O tem bom še pisala. V enem od naslednjih zapiskov. Besede "dobro skrbi za svoje telo" ne pomenijo tega, da mu privoščim zgolj udobje in dovolj hrane. Telo potrebuje še kaj več.
Doma sem si ob povratku privoščila kopel. Nimam sicer tako visoke banje, da bi obnjo morala postaviti lojtro:)
Moja "lestev" do kopeli je bila današnja jutranja rekreacija. Preden sem se za dobre tričetrt ure zleknila v vodo, sem vanjo nasula dve vrečici mineralne soli iz Mrtvega morja.
Za katero peneče olje se naj odločim, dragi Kneipp? Na polici imam zloženi dve steklenički koncentrata z eteričnimi olji. Za rumenozeleno "Lebensfreude", veselje do življenja z olji limonovca in mete ali za "Glückliche Auszeit" srečno brezdelje z rdečim makom in konopljo? Die Qual der Wahl :) Napor izbire... Naj obvelja Lebensfreude. Danes se bom razvajala v veselju do življenja!
Sobote so običajno rezervirane za pospravljanje. Ker pa jutri dežuram in ker imam ravno tole temo na tapeti, je za danes predviden tudi čas za razvajanje. Why not? V vodi si zmasiram noge, ki sem jim lahko hvaležna za to, da me tako dobro nosijo. Z gobico za trdo kožo si po kopanju zdrgnem podplate. Vtrem balzam z zelišči in sem spet kot nova :) Počutim se izjemno dobro. Med tekom se sproščajo hormoni endorfini in serotonini, ki dvigujejo razpoloženje in zmanjšujejo bolečine. Telo je dobro prekrvavljeno, pljuča predihana, v glavnem - dobro sem prekurjena :)
Na "kavo" danes ne grem. Sem med tednom noter spravila. Se med odmori razvajala pri nartaboljšem sosedu, v Santani. Ob srkanju zelenega čaja z mlekom in seveda ob prebiranju dnevnega časopisja. Kratko, a sladko razkošje.
Hrabro se spopadem z goro perila in uspe mi drastično zmanjšati kup. Likanje je pač še eno nujno zlo, ki se ne naredi samo od sebe.
Pospravljala bom naslednji teden. Okrog dveh si privoščim kratko popoldansko siesto. Čaka me še preostanek perila in 10. poglavje, ki ga zdajle pišem. Malo preden se bo stemnilo, skočim pa še na jezero. My second home.
Razvajanje duše? Deževni popoldanski torki so rezervirani za obisk mestne knjižnice. Tam dobesedno "padem noter". Ko se zakopljem v knjige ali delam zapiske, razvajam svojo domišljijo in željo po znanju. Pozabim na čas. Od tam odhajam med zadnjimi.
Kaj še? Tu in tam ogled kakšnega zares dobrega filma v Metropolu. Dva do trikrat na leto...
Ter občasno kak lonček orehovega sladoleda Premium iz Interspara. Moj priljubljeni antidepresiv :) Ampak res samo občasno :)
Ne, ni zgolj udobje razvajanje. Udobje po naporu, ja, to pa ja. Definitivno!
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar