Eno je gotovo. Za ples nimam talenta. Nikoli ne bom plesna zvezda. Zanj imam dve levi nogi in še tisti dve sta bukovi. Leseni :) Že v osnovni šoli mi je bilo pri plesnih vajah mučno. Kaj pa srednja šola? Četvorka? Ne, hvala. Prekomplicirano! Sem pa z svoje sošolke in sošolce z užitkom opazovala dol z balkona. Tam na plesišču bi se počutila na smrt nesrečno. Zato sem se plesnim vajam in plesu na maturancu elegantno izognila. Tudi redki obiski v tistih časih popularnega diska so bili polomija. Namesto usklajenega gibanja in prirojene elegance so se noge prestopale po svoje, zamujale takt; hrbet je bil element zase - prožen in gibčen kot armiran beton, roke pa običajno napoti v vsakem položaju. Vsakič me je bilo na plesišču neskončno sram same sebe. Bilo je toliko drugih, ki so blesteli... Izžarevali so samozavest, zlili so se z glasbo. Želi so občudovanje. Bili so zvezde večera.
Niti danes ne plešem rada. Migam samo, kadar sem sama doma, ko navijem ful muziko na glas in zraven čistim stanovanje. Nihče me ne gleda in nihče se mi ne smeji. Me je strah posmeha drugih? Ja.
Naj plešem, če hočem biti srečna? Jaz sem srečna, če ne plešem :) Vsaj ne v javnosti.
No, obstaja izjema. Enkrat samkrat sem se brez odpora učila plesnih korakov. Na enem od seminarjev. Plesne korake sem seveda že pozabila, ostal pa je prijeten spomin. Predavateljica je za vsak začetek predavanja pripravila poseben ples. Preprost ples v krogu. Deset jih je bilo. Vsak je bil drugačen. Glasba tudi.
Prvi ples je ponazarjal bujenje semena. Poskočna irska glasba. Srednjeveška melodika. Držanje za roke. Šest korakov v desno, potem korak proti sredini kroga, potem z desno nogo trikrat prestop desno, levo, desno; nakar korak v prvotno obliko velikosti kroga, sledi šest korakov na levo... In že se mi fuzlja v glavi... Bolj pomembno je, da napišem, da je bil ta ples namenjen temu, da prikliče blagoslov in rast semena. Izredno lepa melodija.
Drugi ples, grška glasba. Neka zelo stara upesnjena grška molitev. Čisto drug ritem. Umirjen. Namenjen temu, da prikličemo zbranost in notranji mir.
Tretji ples. Al achat" Izraelski spoznavni ples. V besedilu se zahteva kraljevska drža. Tokrat je ples posvečen temu, da iz sredine čisto strnjenega kroga z rokami pred sabo k sebi in vase prikličemo moč. Ples spoštljivo zaključimo in si poiščemo novo soplesalko.
Četrti ples Hallelujah, Händel - Messiah. Hvaležnost, pretočnost, veličastnost.
Peti: Omonia, Mikis Theodorakis, grški ples. V nemškem jeziku ga prepeva Milva: v prevodu - povsem ženska, kljub temu povsem svobodna. Ni treba posebej karkoli tolmačiti.
Šesti ples: Zamar noded, izraelski ples. Menjava hitrih in počasnih korakov. Kot v življenju. Naglica in počasnost, prepletenost in dovršenost.
Sedmi: Ceresnicky, češka melodija. Poletje, zorenje, rodovitnost
Osmi ples: Vse smo ena, ena je vse. Arunga Heiden, Lebensfluss. Vsaka je del nečesa in vendar enkratna sama zase. Povezanost, samozavest.
Deveti ples: Divji ples žensk. Ples čarovnic, Ziriah Voigt. Glasba je ognjevita, strastna, hitra. Pokazati strast, svoj lastni ogenj, pokazati "kremplje", ne biti preveč prijazna in ustrežljiva. To! Plosk, plosk!
Deseti: Star irski blagoslov. Slovo, lepe želje, blagoslov... Ker je lepa, je tukaj njen prevod:
Tvoja pot naj ti bo lahka in prijetna,
veter naj te žene v hrbet
dokler se spet ne snidemo.
Naj bog drži dlani nad tabo in te varuje
dolker se spet ne snidemo.
Naj bo sonce na tvojem obrazu, naj te greje,
naj dež nežno rosi na tvoja polja
Dokler se spet ne snidemo.
Včasih v življenju res z veseljem plešemo samo dva dni. Zadostuje. Spominjam se tega, da smo bile povezane, da nisem bila edina nerodna tam in da je bilo pravzaprav vseeno, če sem bila nerodna. Bistvo ni bilo v dovršenosti plesnih korakov, ampak v vsebini. Lepo je bilo! Morda bi morale ženske večkrat takole skupaj zaplesati. Stoletja nazaj so bile tako pogumne in modre, da so se znale med sabo povezati in praznovati. Menjavo letnih časov, rojstvo, življenje, smrt, obrede... Me, pametne in razgledane ženske 21. stoletja pa... Kdaj smo nazadnje zaplesale kot ženske? Praznovale, kar sem naštela zgoraj? Zaplesale ob vodi, poleti na travi, bose, v mesečini?
Ne, ženske 21. stoletja se zvirajo po tv ekranih, na veselicah, se napol pijane majejo v zakajenih klubih, izzivalno oblečene in prepleskane, predelane do neprepoznavnosti :(
Kje je pristno veselje do življenja, kam je izginila spontana lepota? Kje je lahkotnost, kje sproščenost? Kje je povezanost z drugimi ženskami, kje zdravo druženje ob glasbi in nekem čisto drugem, bolj življenjskem gibanju?
Čeprav spadam morda med najslabše plesalce, mi je vendarle bila dana priložnost zaplesti v najboljšem plesu svojega življenja :)
Življenje je dihanje, kroženje, valovanje,
je nihanje, približevanje, oddaljevanje...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar