Štirinajsti dan in štirinajsta ilustracija. Limit television! Omejiti ali kar črtati gledanje televizorja. Morda bi se bilo tega tatu časa in pozornosti res najboljše kar znebiti. Figurica na sliki je to ravnokar storila. Ups, naredila je napako - tv je odvrgla v naravo, to mi pa ni všeč!
Mar ni gledanje televizije sprostitev? Priložnost za druženje in izmenjavo mnenj? Ni to nekakšno okno v svet, ki mi lahko kar na kavču postreže z ... milijon podatki, z aktualnimi novicami, dokumentarci, reklamami, pa z nadaljevankami, nanizankami; dalje, z izobraževalnimi oddajami, s športnimi prenosi, z resničnostnimi showi, s komedijami, z dramami, s kriminalkami, z ljubezenskimi filmi, z MTV glasbo,...?
Ah, še in še stvari je na ogled v tej čarobni škatli. Ni da ni! Kot nekakšna Aladinova svetilka je. Ali pa Pandorina skrinjica iluzij in domišljije.
V sebi ima nekaj, kar me lahko uroči. Ne le uroči, ampak tudi - zasvoji! Premore 1001 program, in en sam gumb za izklop, ki ga lahko vsak trenutek ugasnem. Pa ga res lahko?
Me mika, da bi vam danes prodala mačka v žaklju in kar tjavendan nasplošno nekaj napletla. Pa ne bom!
Opišem sebe? OK. "Oll correct!"
Abstiniram od televizije. Sem bivši teve-holik. Zdaj sem že leto in pol čista in še nisem zapadla v recidiv. Ta zahrbtni opiat ima kar precej stranskih učinkov, ki se v vsej razsežnost pokažejo šele na dolgi rok. Naštejem?
Fizična neaktivnost. Kaj je bolj udobnega kot zlekniti se pred ekran in se zastrmeti vanj? Ni treba nič migati, največji napor je - držati oči odprte. Sploh v zgodnjih jutranjih urah. Kljub poležavanju in statičnem mirovanju se nov dan začne s hudo utrujenostjo. Možgani pa so še vsi naspidirani od vsega mogočega... Čeprav sem se sama sebi sveto zaobljubila: "Samo do polnoči bom gledala." Toda kaj, ko je od polnoči do dveh na sporedu krasna kriminalka. Potem drama, ki je ne smem zamuditi. Sledi reportaža o deželi - in to ob pol štirih zjutraj - ki je tako hudimano interesantna, da jo moram obvezno videti. In to do konca! Tam proti jutru, ko se že dani in ko me oči že pošteno skelijo; pravzaprav pečejo, kot bi mi kdo vanje nasul puščavskega peska, bi na hitrico malo zaspala, a ne gre... Ćez dan sem kot zombi. Vsa moja energija je v leru. Nobenega zagona od nikoder, glava pa je vsa "razštelana". Da bi se s športom ukvarjala? Lepo vas prosim! Ni časa. Pa preutrujena sem.
Zdolgočasenost. V mojem lajfu se nič ne dogaja. Le kako se bi naj? Saj se na televizorju 300 na uro. Vsako minuto je petinšestdeset ljudi ustreljenih, devetnajst zadavljenih, štirindvajset utopljenih, dvesto se jih poljublja, trinajst jih seksa, devetindvajset se jih preganja okrog s policijskimi avtomobili, pet helikopterjev bo poslednji hip rešilo svet pred napadom teroristov; izza lune se v vesoljskem plovilu z leve strani naši materi Zemlji bližajo Marsovci, tri grozeče asteroide na desni pa bo vsak čas v zadnji sekundi zaustavil Chuck Norris.
Noro, kajne?
Apatičnost. Trenutek, ki ga čakam cel dan, je, da utrujena zasedem "Stammplatz" (stalno mesto) pred televizorjem in da se malo sprostim. Kaj pa rabim drugega, kot malo miru z možgani na off?
Zanemarjanje. V prvi vrsti sebe. Kako je fajn biti pasiven, pa se vseeno ful dogaja. Na dosegu roke, a tako daleč, da jaz nisem udeležena. Podirajo se svetovi, vse se ruši, jaz imam pa ljubi mir doma. Mir pred sabo, mir celo pred tistimi, ki mi delajo družbo pred televizorjem in s katerimi stopim v aktiven odnos šele takrat, ko se verbalno sporazumevanje okrog daljinca in izbire programa sprevrže v užaljenost, prepir in kuhanje rilca. Mir, ja. Toda za kakšno ceno?!
Be quiet, plis! Ne slišim filma...
Nezdrava prehrana. Ni se še zgodilo, da bi pred ekranom grickala korenček in kisle kumare ob vodi. Ne. Kulinarična bratovščina čips & pivo & slani prigrizki so tv-stalnica, ki je nekako svetovno uzakonjena. Če ni slanega, so piškoti ali pa kakšna večja lešnikova čokolada alternativa številka dve. Hip hip hura, supersize me! Bom preklopila na Topshop, fantastične naprave za hujšanje prodajajo :)
Nedisciplina. No comment!
Vražja zadeva je tale televizor...
Ko ga kupiš, se ne zavedaš, koliko ur ti bo "ukradel", za koliko zdravega spanca prikrajšal, za koliko druženj s prijatelji in ljudmi, s katerimi bi lahko doživljal resnične zgodbe, ne bo ne volje, ne časa...
Tako pa ga pač nabaviš, ker ga imajo vsi in si to kukavičje jajce postaviš celo na častno mesto v dnevni sobi :(
Saj ne rečem, če bi znala gledanje teveja ravno prav dozirati in pametno presojati izbiro in količino gledanega, bi bilo OK. "Oll correct!" Podobno kot pri farmacevtskih izdelkih gre to. V zmerni količini koristi, pri pretiravanju škoduje. In stranske učinke ima...
Ko ti prodajo televizor, je poleg garancije običajno priložen zajeten kup navodil za nastavitve vseh mogočih funkcij in to v vseh mogočih jezikih. Nikjer pa ne piše:
Pred uporabo natančno preberite navodilo o doziranju , ker vsebuje za vas pomembne podatke!
Televizor je na voljo brez recepta. Kljub temu ga morate gledati pazljivo in skrbno, da vam bo kar najbolje koristilo.
- Navodilo shranite. Morda ga boste želeli ponovno prebrati.
- Posvetujte se s svojo lastno razsodnostjo, če potrebujete dodatne informacije ali nasvet.
- Če se znaki vaše zasvojenosti ne izboljšajo v doglednem času, se posvetujte z RTV službo, ki lahko televizor zapečati ali pa ga lastnoročno odnesite na najbližji odpad.
- Če katerikoli neželeni učinek postane resen ali če opazite katerikoli neželeni učinek, ki ni omenjen v tem navodilu, se za kak teden dni odselite v najbolj oddaljeno brunarico brez elektrike kam v visokogorju, hkrati pa upoštevajte vse dobronamerne predhodne nasvete :)
Klik! In lahko noč...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar