Kolesarjenje? Na sličici je biciklist, ki se dobre volje nekam pelje. Precej hitro najbrž, ker ima lase vodoravno ;)
Kaj več bi o kolesarjenju in treningih lahko povedal baron in belgijski plemič alias kolesarska legenda Eddy Merckx, najboljši kolesar vseh časov. Ki si je leta 1969 v eni sezoni prikolesaril nekaj, kar prej in tudi potem ni uspelo še nobenemu drugemu vrhunskemu kolesarju. Kot zmagovalec po točkah je dobil zeleno majico, kot skupni zmagovalec še rumeno in ker bi naj bile vse dobre stvari tri (hudimana, sem ja že napisala, da nisem vraževerna!) - je sezono kronal še s pikčasto majico kot kralj gora!
Najbrž ni bil samo vražje talentiran, ampak je moral vaditi kot utrgan. Prvič je dirkal pri osmih letih, vzor mu je bil kolesar Stan Ockers. Šport je oboževal, šolo je sovražil. Obesil jo je na klin kakor hitro je to lahko storil. Najbrž je to povzročilo kar nekaj hude krvi in napetosti med njim in očetom, vendar je oče spoštoval njegovo odločitev.
Bravo, ata Merckx! Toliko bolj, ker je prepoznal sinovo nadarjenost in vnemo za kolesarjenje ter ga pri njegovem razvoju podpiral po svojih najboljših močeh.
Še enkrat Bravo, ata Merckx!!!
Veliko sinov in hčera je, ki jih očetje žal ne ne podpirajo in ki v življenju od njih niso slišali kaj prida besed spodbude :(
Kritiko - o to pa ja! Every single day jim jo cepijo v glavo. Vsajajo nezavedne miselne in psihične toksine. Očetje in matere ob pretirani skrbi, kaj bo otrok postal, ko bo odrastel, spregledajo, da je ta otrok že danes nekdo!! In ga lahko totalno zafrustrirajo. V otroka se ravno za časa otroštva lahko najbolj trdovratno vraste nemalokrat doživljenjsko prepričanje: "Prav imajo! Nisem dober, iz mene nikoli nič ne bo. Zanič sem..." Kako izgleda zastrupljena otroška duša? Nemočna in ranjena!
Saj eni potem vseeno uspejo... Ko prehodijo pekel.
Toda mnogo mnogo lažje je, če te starš že v samem predštartu - v otroštvu - "prečita" v tistem, v čemer si dober in te tam 100% podpre. Ali pa vsaj 51%! In te namesto z negativno kritiko pita s pozitivno spodbudo. Seveda, tudi kritika mora biti, toda konstruktivna in ne destruktivna!
Vadi, treniraj... Kaj pa? Karkoli, v čemer sem dobra. Če ni ob meni "očeta", najdem novo perspektivo, ga odkljukam in go on! Če ne bova skupaj postavljala cilja, ga bom pač sama. Če ne bo z mano delil navdušenja, se bo morda našel kdo drug, ali pa bom sama sebi prižigala ognje. Bom morala biti pač bolj močna, bolj zagrizena, bolj odločna. Se zanesti na nekoga, ki me ne bo pustil na cedilu. Sama nase! Začeti spod ničle in pustiti pekel in preteklost za sabo. Zlesti iz vseh možnih primanjkljajev na prvo tanko zeleno vejo in tam razširiti krila. Še prej pa ugotoviti, da sem orel, ne kokoš! From zero to hero!
Ljudje, ki naj bi nam stali ob strani, so nam dani ali pa tudi ne. Ja, često smo med ljudmi, ki nam zadeve zelo otežijo. Včasih nam jih celo hote onemogočajo. F*** them! Was done to me. Have been there :(
Vaja, telovadba ali trening... Povečajo moje sposobnosti. Kondicijo. Toda najučinkovitejši trening - iz lastnega izkustva - je trening volje! Če hočem drugim reči Ne, je osnovni predpogoj, da znam tudi sama sebi reči Ne. Preklemansko zahtevno. Ni pa nemogoče. Vsak trening se najprej začne v glavi. Pri dilemi "Zmorem ali ne?" ima glavno besedo glava, šele potem telo.
Naslednje leto ali najkasneje leta 2013 nameravam na 800- kilometrsko pešpot v Camino de Santiago. Že par let pridno tečem, hodim v hribe in se razgibavam. Zato sem pripravljena. Psihično in fizično. Seveda moram poleg poguma, volje in odločnosti računati še na to, da bom spraskala vkup keš, potreben za ta podvig in da mi bo odobren pettedenski dopust.
Vidite? Če bi imela na razpolago samo dvoje: denar in čas; poguma, kondicije in volje pa ne, ne bi o tem niti razmišljala. Tako pa... Santiago de Compostela... z vsakim dnem si bližje:)
Mar ni čudno naključje, da je na vrhu Kunigunde nad Šmartnim, kamor si hodim nabirat kondicijo, na stranskih cerkvenih vratih vrezljana školjka? Jakobova pokrovača, simbol romarjev in popotnikov? Taista školjka označuje celotno pot v Camino de Santiago.
Tihi klic in znamenje? Maybe :)
Ampak, kot že rečeno - nisem vraževerna...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar