Na slikci, ki je na vrsti danes, je narisana odskočna deska, na kateri se nekdo z zračnim obročem pripravlja na skok v globino. V valove. Ja, saj! Treba se je odločiti, se odgnati, se prepustiti - in kar bo, bo... Ko se enkrat odženem, se strah umakne.
Odgnati se v globino pomeni odločiti se. Za karkoli. Med dvema ali več možnostmi. Vsak dan sem postavljena pred dejstvo, da moram izbirati. Ne gre drugače.
Ne izberem vedno najboljšega. Pravzaprav se moram pogosto odločati med večjim in manjšim zlom. Saj poznate tisti strah ali neprijeten filing, da karkoli narediš, bo narobe. In ponavadi tudi je.
Ne vem več kje, toda nekoč sem nekje prebrala, da je strah tista temnica, kjer se razvijajo negativi. Drži.
Bolj, ko me prevevajo negativne misli, bolj me je strah. Mislim celo, da se strah hrani z njimi. V življenju sem imela priložnost spoznati kar nekaj kroničnih pesimistov. Življenja niso oteževali samo sebi, ampak tudi vsem okrog sebe. Njihovo živo nasprotje so optimisti, nekateri od njih so ultra-flegmatiki. Ampak zanimivo, tudi ti znajo pošteno zakomplicirati življenje vsem okrog sebe :)
Strah se zna spretno zamaskirati v skrb. Kaj bo, če bo; kaj bo, če ne bo, itd... Ko se enkrat strahovi vselijo v glavo, začnejo tam svoj maraton. Ure in ure se lahko preganjajo po njej. Človek zaradi njih niti zaspati ne more. Če pa že, ponoči slabo spi ali pa se zaradi njih prebuja. Izčrpan, izmozgan, še bolj zaskrbljen. Maraton postane ultramaraton...
Dobro, zmerna in upravičena skrb je na mestu. Pretirana skrb pa, bog se je usmili, ima za pete vselej prilepljeni dve tesni prijateljici: paniko in histerijo, ter dva kompanjona: stres in pesimizem. Nerazdružljivi so. Petperesna deteljica.
Vedno sem imela strahove. Nekatere sem premagala, drugi še vedno premagujejo mene.
Recimo strah pred zavrnitvijo. Pogosto sem bila zavrnjena. Že kot otrok. Torej bi morale zavrnitve pomeniti domač teren, ker sem jih že tolikokrat izkusila. Toda ne. Zdi, se mi, da se jih zdaj še bolj bojim. Pravzaprav niti ne toliko zavrnitve same, kot občutkov, ki se pripeljejo za njo. Cela jata jih je. So kot jastrebi. Zapodijo se kljuvat moje že tako scefrano srce in zlepa ne odnehajo. Jih poznate? Občutke nevrednosti, zavrženosti, žalosti, bolečine, dvomov, krivde, zapuščenosti, zafrustriranosti, obupa, nesposobnosti, neljubljenosti, nesprejetosti, izobčenosti... Štejem dalje?
Strah me je tega, da bom zavozila svoje življenje. Že tako nimam kaj posebnega pokazati. Daleč sem od svojih sanj in ciljev in zdi se, da gre vse skupaj nekam, kamor si ne želim, da gre. Sanje se kar naprej odmikajo. Realnost me kar naprej buta v glavo in me "trezni". Tako da se mi krila za nedoločen čas, za kratke večnosti vedno znova povešajo :(
Ne gre mi in mi ne gre :(
Strah me je negotovosti. Tistega zoprnega, neudobnega občutka stanja ali padanja v neoprijemljivem, ko ne vem, kam me bo treščilo. Ko ne vem, kaj se bo zgodilo. Ko nič več ne vem. Pogosto sem zelo negotova. Pogosto zelo besna. Če je bog kje zgoraj, ali kjerkoli vleče niti in siplje milost ali pa tudi ne - mi bo moral tudi on dati kakšen odgovor, ne samo jaz njemu. V kolikor bom nekoč nekje na štiri oči morala polagati račune glede svojega življenja. Resno mislim!
Kaj pa smrti ? Ne, smrti me ni strah. Pravzaprav ne želim živeti niti trenutek dlje, kot mi je namenjeno. Raje odidem prej kot pozneje! Toda umrla bi rada z zavestjo, da mi je v življenju uspelo. Da sem ljubila in da sem bila ljubljena. Da sem v življenju okusila in spoznala strast in z njo ustvarjalnost; čeprav je oboje povezano z nebesi in peklom že za časa življenja.
Strah me je tega, da bom takrat morda obžalovala, da nisem živela, ampak da sem zgolj životarila. Da sem živela življenje nekoga drugega, ki ni (bil) moj jaz...
Kaj pa moj zračni obroč? Kaj bi lahko bil moj zračni obroč? Karkoli oprijemljivega? Česa se pri soočenju s svojimi strahovi sploh lahko oprimem? Preteklih izkušenj? Nasvetov? Intuicije? Ne vem. Še ugotavljam.
Vseeno je treba vedno znova skočiti. Za kratek čas izgubiti tla pod nogami. Izkusiti zoprni, neudobni občutek, ko se ni česa oprijeti. In hkrati ne vedeti, kje in kakšen bo pristanek.
Čof! Ko končno padem v vodo, zaplavam na kopno. Tam me že čaka naslednja odskočna deska...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar