Običajno zapičim zastavico na sam vrh, ne da bi vsaj malce počakala. Si tam oddahnila, se naužila razgleda z vrha, posedela in hvaležno malce pomeditirala. Kar letim naprej. Na nov hrib, tam pa isto. Potem se pa čez čas sprašujem, zakaj nisem zadovoljna, zakaj sem utrujena in pregorela. Le zakaj?
Doma imam v veliko zvezkih in rokovnikih med zapiski napisano, kaj vse bom naredila. Česa se bom lotila. Navadila sem se, da pišem. Pisanje osvobaja. Pisana beseda ostaja, medtem ko gre misel, če je ne zapišem, v pozabo.
Kar načečkam, včasih nima ne repa ne glave. Toda kot pravim, če je nekaj črno na belem, je evidentirano. Če doslej nisem zmogla, nisem znala ali okoliščine niso bile naklonjene, lahko še poskusim. Okoliščine se lahko spremenijo. Čas postane zrel za to, da se lotim vzpona in zapičim zastavico.
Prav v ta namen imam debel rokovnik (kakšen optimist sem, ker se nisem odločila za tanek zvezčič :)). Vanj zapisujem izključno stvari, ki sem jih izpeljala. Napišem jih kratko in jedrnato. V radiotelegrafskem slogu. Je moja "planinska knjižica", na začetek katere sem s tiskanimi črkami vpisala misel: "Samo jaz vem, kaj je dobro zame in za kaj si moram prizadevati v življenju. Odgovorna sem zase in za svoje življenje."
Včeraj sva se dobili s prijateljico in sodelavko, ki danes praznuje rojstni dan. In je beseda nanesla na to, ali bi znala v tistem trenutku našteti deset stvari, na katere je ponosna. Sama sem se isto vprašala.
Danes po naključju odprem to svojo "planinsko knjižico" in v oči mi padejo pozitivne zatrditve.
Na eni strani piše takole: redno jih izrekajte. Vedno jih uporabljajte v sedanjiku. Naj bodo kratke in preproste. Bodite natančni pri določanju osebnih ciljev. Izberem zatrditve, ki izražajo to, kar želim narediti ali biti. In še:
Postavljam realistične zatrditve, ki so pod mojim nadzorom. Dejanj drugih ljudi ne morem in tudi ne želim nadzirati. Navadim se dnevnega izrekanja zatrditev. Če se ukvarjam z določenim problemom, je pomembno, da pri samogovoru vztrajam najmanj tri do štiri tedne. Če je potrebno, tudi dlje.
No, prav na začetek, na desno strani istega zvezka sem po temeljitem premisleku zapisala 21 stavkov. Z velikimi pisanimi črkami. To so moje osebne zatrditve, na katerih delam. Na prvi pogled delujejo kot samohvala. Vendar niso! Jemljem jih kot dramitelje podzavesti in oblikovalce misli. So nekakšno miselno orodje, ki spravlja moje misli v red. Da postanejo in ostanejo pozitivne. Da se prej ko slej odrazijo v mojih dejanjih, v mojem razpoloženju, in ja, nasplošno v mojem življenju!
Če bi se osredotočila na negativno kritiko, bi se vrtela zgolj še okrog tega. In bi bila kar naprej na tleh. Kot je nekje zapisal Herman Hesse: "Man lebt in einer Hölle, die man sich täglich heizt." V prevodu to pomeni, živeti v peklu, ki ga dnevno sama kurim. Tega nočem! Hočem pa tole:
1. VŠEČ MI JE, KAKRŠNA SEM
2. TO ZMOREM
3. USPEŠNA IN SAMOZAVESTNA SEM
4. IMAM ŠTEVILNE PRIVLAČNE POTEZE
5. LJUDJE ME IMAJO RADI
6. SPREJEMAM ODGOVORNOST ZASE
7. PRIJAZEN ČLOVEK SEM
8. RADA SEM V DRUŽBI LJUDI
9. INTELIGENTNA SEM
10. VELIKO LAHKO PONUDIM
11. SREČNA, ODPRTA IN PRIJAZNA SEM
12. PRI NADREJENIH SEM PRILJUBLJENA
13. V DRUŽABNIH POLOŽAJIH SEM SAMOZAVESTNA IN SPROŠČENA
14. SPREJEMAM TEHTNE ODLOČITVE
15. ZLAHKA SKLEPAM PRIJATELJSTVA
16. ZABAVNA SEM
17. USTVARJALNA SEM
18. POGUMNA SEM
19. DOGAJAJO SE MI LEPE REČI
20. KRIVICE MI NE GREDO DO ŽIVEGA
21. ZNAM SE POSTAVITI ZASE
Te stavke sem zapisala 20. februarja 2010 in jih istega dne še razširila:
- zbrana sem in stvari potekajo ugodno zame
- danes imam dobro mnenje o sebi
- jaz sem jaz in dobro mi je
- moje samospoštovanje je visoko
- zadovoljna sem s svojim življenjem
- znam se potruditi za stvari, ki mi veliko pomenijo
- imam izvirne ideje
- sem spontana
- znam razveseliti druge
- drobne pozornosti so moj "zaščitni znak"
- ne pustim se zlahka zmesti
- iščem nove poti
- zanašam se na svoj notranji čut
- nisem odvisna od tega, kaj bodo drugi rekli
- sem kreator svojega dobrega počutja
- komplilcirane stvari rada poenostavim
- iščem in tudi najdem navdihe
- padem, ampak se poberem
- ni me strah
- v akcijo stopam zdaj
- ni "brezzveze"
Ni mi treba posebej poudarjati, da s tako "pohodniško opremo" in s kondicijo, nabrano z vsakdanjim treningom teh stavkov, lahko osvojim tudi kakšen - osebni Mt. Everest. Zakaj pa ne?
Pripravim svojo lastno likovno razstavo. Izdam svojo prvo in upam, da ne zadnjo knjigo. Nadaljujem z učenjem kitare in osvajanjem glasbenega znanja. Nekega dne prestopim prag akademije željenega faksa. Postanem mentorica in mecen (seveda ko bom premožna in vplivna :)) kakšnemu nadarjenemu, a še neuveljavljenemu umetniku. Sicer bi ga tudi jaz potrebovala, a kar je, je. Moram cveteti, kjer sem trenutno posajena. Čeprav se pogosto počutim kot lončnica v premajhnem tegelcu. Moj notranji glas mi pravi, da sem ustvarjena za več. Prav! Kot vsak drug imam tudi jaz svoje poslanstvo. Moja življenjska naloga je, da ga odkrijem.
Moja osebna zadolžitev je tudi, da naredim iz svojega lajfa najboljše kar se da. To pomeni, da je zgrešeno pričakovati, da bodo za mojo srečo skrbeli in poskrbeli drugi. Medtem ko bom sama pasivno čakala, da mi jo bodo na pladnju prinesli. Malo morgen! V tem je keč. Če bom to pričakovala, bom kar naprej razočarana.
Pred leti sem naletela na čudovito, več kot zrelo razmišljanje neke sedmošolke: "Pustite me, da sama najdem svojo štiriperesno deteljico. Ne iščite je zame!"
Kar malo zastrašujoče je, da ljudje za druge običajno točno vemo, ali pa si domišljamo, da vemo, kaj je je dobro zanje, kaj potrebujejo. Toda mar res? Ko pridemo do tega, da z istim vprašanjem zavrtamo vase, smo pa v temi! Kaj je dobro zame? V čem uživam? Kje najdem radost? Kaj me izpolnjuje? Kakšne cilje imam v življenju? Kaj si sploh želim?
Včasih koga povprašam "Kaj si želiš v življenju?" običajno pade odgovor: "Zdravje in srečo!" Vse lepo in prav! Ampak, človek božji, ali sploh veš, kaj te res osrečuje? Če nimaš posluha zase, ga imaš za druge še toliko manj... Potem se ti ne da na noben nov hrib. Ne zdi se vredno zapičiti nobene nove zastavice. Pač ni ciljev. Namesto s seboj se ukvarjaš z drugimi, a niso srečni ne ti ne oni :(
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar