Toda danes se bom bolj posvetila prijateljstvu.To močno olajša zadevo, saj so me že v osnovni šoli pri angleščini temeljito podučili, da fraza I love you pomeni "imam te rad", izraz "I am in love with you" pa "zaljubljen sem". Juhu, because I love a lot of people! Živela angleščina!
Skratka, z ilustracije razberem razprte roke. Vsak hip se bosta dotaknila. Prijeti drug drugega za obe roki je znak zaupanja, ki je mnogo bolj intimen in zgovoren od rokovanja. Z zaupanjem pride povezanost. Vzpostavi se bližina, ki na široko odpira srce. Ko vstopim v kakšnega, svet ni nikoli več takšen, kot je bil. Postane bolj plemenit, ker ga poslej tako vidim in občutim. Pravi prijatelji spadajo med najboljše sopotnike mojega zemeljskega popotovanja. Dramijo najboljše v meni, me tolažijo, spodbujajo, razveseljujejo, navdihujejo.
Z njimi se režim. Kofetkam. Spijem temno pivo. Grem na kakšno prireditev. Resno razpravljam. Celo delam :). Ustvarjam. Grem ven... Whatever!
Naletela sem na odrešujoče odkritje. Ob ljudeh, s katerimi me povezujejo globoke in močne prijateljske vezi, lahko brez škode tudi molčim, če mi ni do pogovora. In sem upoštevana. Ni zamere in nelagodnih občutkov. Ni mi torej treba venomer kaj razpredati ali nakladati, samo da zapolnim sicer kričečo tišino. Nasprotno! V pristnem prijateljskem odnosu je ozračje pozitivne tišine vsaj tako blagodejno kot dober pogovor. Tišina je tišina in prav nič ni moteča. Nobenega nelagodja ni zaznati. Čudovito! Kako blagodejno, da se da občasno sporazumevati tudi brez besed! Hvaležna sem za prijatelje, ki me imajo radi, kajti mene je težko imeti rad. Poleg tega nisem pretirano zgovorna in ne obvladam prav dobro "small talka" ob vsaki priložnosti. Sem pa zato dobra poslušalka.
Pogosto mi kakšna sodobna samska princeska potoži, da zaman čaka princa na belem konju. Bo treba uporabiti genialno miselnost Loesje, ki pravi, naj ga nikar ne čakamo, ampak si naj same nadenemo oklep in skočimo na svojega konja. Kakor kaže, ima prav! Tudi pravljice niso več, kar so bile. Postavile so se na glavo. Moderna resničnost je taka, da so zdaj vitezinje na tem, da sekajo sedmerim zmajem glave (to pomeni zbrati pogum in premagati nekaj dosti večjega od sebe) in zatem krenejo osvajat plašne prince, ki klavrno ždijo doma :( ali pa za kakšnim šankom :(
Kaj pomeni teh sedem glav? Sedem sovražnikov! Ime jim je:
- jutri bom to storila
- saj ne bom zmogla
- drugi znajo to bolje od mene
- nikoli se mi nič ne posreči
- nesposobna sem in še roka me boli
- nimam pravega meča
- če ga pa že imam - ni nabrušen
Še kaj bi se našlo. Izgovori, skratka.
Se pa sprašujem, ali ni morebiti bolj zahtevno kot sekanje zmajevih glav potem živeti z enim od teh princev :))))
Z njim namreč dobiš v paketu običajno novega zmaja (taščo), in z leti se vitezinja zlahka sama spremeni v ženo zmaja... Kriza, ej!
K temu se še povrnem. Kasneje. Smo namreč pri prijateljstvu.
Ko opazujem ljudi in prijateljske vezi med njimi, me fascinira to, kakšni različni karakterji in modeli se najdejo skupaj. Različni, da bollj ne bi mogli biti. Ampak funkcionirajo 100 na uro! Takih nemogočih kombinacij se spomnim tudi iz meni zelo k srcu priraslim filmov. Kaznilnica odrešitve (The Shawshank Redemption), Preden se stegneva (The Bucket List), Mrs. Palfrey at the Claremont, pa še kaj bi se našlo. Ne smem pozabiti na igralski tandem v zasedbi Jack Lemmon in Walter Matthau - vsak zase nista pol tako dobra kot kadar sta oba skupaj! V spominu mi je ostal še en film, katerega naslov sem pozabila, šlo se je pa o lastniku in upravitelju tovarne čevljev in o njegovem sodelavcu, ki je bil zadolžen za oblikovanje čevljev. Oba skupaj sta uspela - lastnik je s svojimi osebnimi karakteristikami odlično vodil pravne in gospodarske posle, saj je bil racionalen, razumen, izjemno umirjen, imel je vodstvene sposobnosti, znal je biti neizprosen, čeprav je bil čustveno hladna osebnost. Njegov kreativni sodelavec pa je bil njegovo diametralno nasprotje. Spontan, nepredvidljiv, topel, zabaven, občasno neresen, poln idej... In sta se poštekala. In pripeljala biznis iz krize do razcveta!
Ta teden sem že petič ali šestič slišala Springsteenovo Everybody has a hungry heart! Hungry heart? Postala sem malo bolj pozorna nanjo. Tudi sicer je to čisto v redu komad. Hvala za inspiracijo, Bruce. Naslov pesmi drži. Res ima vsak od nas lačno srce. Tudi jaz. Pa ne samo lačno, ampak večkrat celo na smrt izstradano...
Samo kaj, ko namesto, da bi tvegala in se iz območja varnosti, kjer trdno stojim, pognala nekam v globino srečat drug par rok, iz previdnosti (ki je lahko sopomenka za cagavost) ne naredim nič! Dosmrtno se obsodim na osamljenost. Obždim doma kot sodobni princ. Potem padem v osamljenost, ki me podobno kot zlobna čarovnica začara v žabca - čakaj malo - spet se je pojavila pravljica - tokrat Žabji kralj, hehe...
Osamljen in začaran žabec se spremeni v princa takoj, ko mimoidoča princeska premaga samo sebe in svoj odpor do poljubljanja mokre dvoživke. Samo da je to res zgolj pravljica. Realnost je taka, da samo nesreča pride sama od sebe, za vse ostalo se je treba pa potruditi.
Springsteenov tekst songa, če se povrnem malo nazaj, govori sicer o ljubezni, ki se ne konča dobro; pa tudi o tem, da vsakdo potrebuje kraj, kjer se spočije. In da vsakdo potrebuje dom. Dejstvo je, da se v družbi dobrih prijateljev počutim izvrstno, pa ni važno, kje sem. Poenostavljeno napisano - prijatelji so tisti, ki so me sprejeli v svoje srce (in obratno). Zato se pri njih počutim dobro. Kot bi bila doma.
Amen.
Moji amigosi - HAKUNA MATATA!
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar