Sem pred časom razmišljala, katera od vseh zgradb, ki jih poznam, bi lahko bila zame najbolj mikavna, najbolj čarobna. Kam bi lahko z neskaljenim navdušenjem zahajala leta in leta dolgo? Bi to lahko bil kakšen razkošen grad s čudovitimi freskami, preprogami in pohištvom? Videla sem jih že kar nekaj, toda... "Déja vu"...Navdušenje na dolgi rok bi hitro uplahnilo.
Katedrale? Celo rimski božji hrami so me pustili ravnodušno. Noben bog se me tam v njih ni dotaknil.
Draguljarne? Ne maram zlatnine! Zlasti zlate verižice mi zbujajo nelagodje. Tudi prstani. No, thanks. Oboje mi zbuja nekakšen odpor, občutek kupljivosti, odvisnosti, podrejenosti. Ne vem zakaj...
Nakupovalni centri? Ajej...
Ali sploh obstaja čaroben prostor, ki presega razkošje gradov, muzejev, svetišč in drugih arhitekturnih umetnin?
Kaj če vam prišepnem, da obstaja? Ne verjamete? O ja! Zame obstaja! Celo čisto blizu, na dosegu roke. Odkrila sem ga še kot čisto majhna deklica. Plašno sem stopila čez prag na zunaj neugledne zgradbe in se kot Alica znašla v čudežni deželi. Kamorkoli sem se ozrla, povsod so bile police. Na njih pa razvrščene knjige. Desetine, stotine knjig. Še vedno se spomnim tistega značilnega vonja po nekoliko zatohlem; po preležanih knjigah, ki tako rad požgečka po nosu.»Aaaapčiiiih.«
Police s pravljicami so čakale prav name. Spoprijateljila sem se z Ostržkom, s Pepelko, Sneguljčico, Trnuljčico, Snežico in Rožico, Rdečo kapico, ter spoznala velikane, kozličke, volkove, lovce, babice, kraljične, kraljeviče, prince, princese, vile, čarovnice, škrate in druga pravljična bitja. Postali so moji najbolj zvesti sopotniki skozi otroška leta. Z njimi sem spoznavala, kaj je dobro in kaj ni.
Takrat je bil svet črno-bel. Dober ali hudoben. To, da so se pravljični junaki dobro odrezali in je bil konec zgodbe praviloma vselej srečen, se mi je vcepilo globoko v srce. Hudobneži so bili kaznovani in svet je bil slej ko prej spet lep in srečen. Pravičen. No, takrat sem bila še otrok. Plašen, občutljiv, vase zaprt otrok.
Potem so prišla najstniška leta. Na vrsto so prišle druge poličke, drugi avtorji, drug žanr. Mladinske knjige, pustolovske zgodbe, zgodovinski romani, detektivke… Zgodbe o odraščanju, zgodbe o pogumu, srčnosti, drznosti, prve ljubezenske zgodbe. Črno beli svet, ki sem si ga predstavljala kot otrok, je začel dobivati druge odtenke. Z drugimi knjigami so se odstirale nove razsežnosti. Več ko sem brala, več sem vedela. Bilo je, kot da je vsaka knjiga odprla novo okno. Za vsakim oknom pa se je razprostrla drugačna pokrajina. Knjige so bile moje tihe spremljevalke tudi skozi leta odraščanja. Včasih sem skrivaj polistala po kakšni takšni »prepovedani«, rdeča v ušesa sem se pred tem trikrat ozrla na vsako stran, če me slučajno kdo ne vidi. Ter na hitrico pridobila kakšno informacijo v zvezi s tistimi stvarmi, za katere bi bila kot najstnica raje umrla, kot pa da bi zanje vprašala. No, vsaj takrat se ni spodobilo, računalnikov pa tudi še ni bilo.
Potem sem odrasla. Spet so bile knjige tiste, ki so bile moje tihe pomočnice in zaveznice v malih in velikih življenjskih prelomnicah. Še vedno so.
Kdo bi mogel prešteti vse knjige, ki so gostovale pri meni doma? Kdo bi mogel izmeriti, koliko znanja in védenja sem vsrkala z njimi? Kolikokrat sem se nasmejala in kolikokrat so solze razočaranja in žalosti nad usodo literarnih junakov, pa tudi nad lastnim življenjem, kapljale na orumenele platnice. Kdove?
Kdo ve, kdaj sem spoznala, da je vse v življenju minljivo, da ničesar ne morem zadržati? Morda nevede prav s knjigami. Neštetokrat sem zavila v knjižnico. Se zadržala tam kratek čas ali pa dolge ure. Knjige sem prinašala domov in odnašala nazaj. Poseben draž je v tem, da knjige ne obdržiš. Vedno jo je treba vrniti. Ker jo bodo brali tudi drugi. Lahko pa obdržim v sebi nekaj tistega, kar se me je v njej dotaknilo.
Čeprav sem sčasoma pozabila imena in dela mnogih pisateljev in pesnikov, razen seveda tistih najljubših, se strast do branja ni prav nič zmanjšala. Prav nasprotno.
Več ko tri desetletja že hodim v literarno zakladnico po bisere literature. Nikoli se ne naveličam. Ker je branje knjig isto kot sveža studenčnica žejnemu popotniku. Odžeja in okrepča. Knjiga je kot studenec, ki ne teče sam zase. Res je sicer, da vsaka knjiga ne »odžeja«, kakšna je lahko sila dolgočasna. Toda vedno imam možnost izbire. Imam čas, namenjen temu, da knjigo izberem in imam čas, namenjen temu, da jo preberem. Kakšno misel, citat, kakšen verz ali odlomek, ki mi je posebno drag, lahko zapišem.
Zrela leta prinesejo tudi drugačen pogled na čas. Postane bolj dragocen. Vedno se mi je kam mudilo. Prehitevala sem sebe in dogodki so prehitevali mene. Časa je vedno zmanjkovalo. V knjižnici je bilo treba običajno hitro opraviti. Že iz navade. Zdaj pa je kakšen deževen popoldan kot nalašč za prijetno ždenje v mestni knjižnici. Stoli so udobni, mize dovolj velike in ravno prav postavljene, prostori so zračni, svetli, z velikimi okni. Mimo teče Savinja, za njo se košati zelen mestni park in dežne kaplje se lepijo na šipo. Počasi polzijo navzdol in rišejo mokre črte. Znotraj je prijetno toplo. Prijetno in domače je.
Pred mano je sveženj knjig, pisalo in beležka. Pišem zapiske. Razmišljam ob pisanju. Lepo mi je v tej moji samoti. Potopim se v svet, v katerega sem se že kot otrok rada potapljala. V svet domišljije, v svet zgodb, v svet ustvarjalnosti; v svet lepote, ki ga v knjigah odstirajo fotografije. Brskam za zgodbami, ki navdihujejo. Ki povedo, da je svet kljub temu, da je lahko tako grd, obenem prav čudovit. Ki razodenejo, da nas družijo podobne usode, da nas mučijo enaka vprašanja in da iščemo enake odgovore.
Zdi se mi, da spet iščem tisto pravljičnost, v katero sem nekoč verjela kot otrok...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar