24. dan. Danes je na vrsti nekakšen kontrapunkt včerajšnji temi. Temen nevihtni oblak zamenjam. Nadomestim ga z mavrico. Kjer je mavrica, je tudi sonce. Lahko posnemam slikarja na lestvi, ki na današnji sličici riše na zid lok mavrice. Vidim delo, ustvarjanje in veselje. Vidim barve, slikarsko paleto, lestev in čopič. Občudujem roko, ki jo vodi navdih. Kaj pa je navdih? Misel. Domišljijski utrinek.
Mar ni mavrica na sliki več kot simbolična? Pojavi se v trenutku, ko se deževni oblaki z deževjem vred začnejo umikati, vanje pa uperi svoje žarke - sonce. Mar ne začutim tudi sama v sebi nekakšno mavrico, ki se pojavi, ko začne upanje preraščati stanje brezupa?
Po čem hrepenim? Kaj si zaslužim? Na kakšen način lahko ustvarim tisto, h čemur me vodi moja mavrica? Piše, da se moram osredotočiti. To pomeni, da delo, veselje in ustvarjalnost usmerim v tisto, za kar mi notranji glas pravi: "To je to!" Potem se zgodi, da mi je delo v veselje, poleg vsega pa sem zraven še ustvarjalna. Ja, to je to!
Če sem, recimo, nadarjena za risanje in hočem biti kot tale slikar, se moram za slikanje usposobiti. Vaditi, risati, se izpopolnjevati, preizkušati nove tehnike, iskati nove perspektive.
Obkrožim se z barvami, priskrbim si čopiče, lestev, paleto in vprežem domišljijo. Bom dosegla občutek blaženosti, ko bom ustvarila svojo prvo sliko? Najbrž ne. Kot tudi ne, ko bom postavila prvo, dvajseto ali stoto razstavo. Zadovoljstvo ja, toda občutek sreče in občutek, da sem na cilju, se mi bosta bržkone izmaknila. Toda ko bom stara, ko se bom ozirala nazaj, takrat si bom rekla: "To je bila sreča."
Če hočem biti pesnica ali pisateljica, se bom intenzivno posvetila pisanju, raziskovanju, snovanju, izpopolnjevanju. Se prebijala skozi ciklična rodovitna in sušna obdobja. Pisala bom ne glede na to, ali bodo moja dela kje objavljena ali ne. Če bodo, da se ne bom prevzela in odnehala. Kljub negativni kritiki, da ne bom obupala in odnehala.
Bom v stanju blaženosti, ko bom izdala svojo prvo knjigo? Dvomim. Tudi če jih bo več, ne bo občutek sreče nič večji ali nič manjši. Bo samo potrditev, da je moj cilj potovanje samo.
Ne vem, kaj mi bo jutrišnji dan prinesel. Današnjega se veselim. Zjutraj sem vstala, ko je bila še tema in opravila svoj jutranji tek. Zdajle dopoldne pišem. Sinoči sem bila z Bredo v Doliču na neki kmetiji, kamor sva se zapeljali po starinska oblačila. Prejle sem jih spoštljivo zlikala. Danes popoldne jih bom nosila na snemanju partizanskega filma Stari pisker, ki se snema v Celju. Nastopala bom v vlogi statista. Zadostuje. Mnogo bolj bom najbrž uživala ob gledanju, kako nastaja film. Priložnost je tako nanesla in bom lahko to doživela iz prve roke. Iz neposredne bližine. Great!
Ste že slišali za misel: "Pomnite, da ste samo statisti v dramah drugih ljudi"?
V življenju vsakega od nas se odvija drama. Toda v filmu svojega življenja MORAM igrati glavno vlogo. Najbolj bedno je, če privolim v vlogo statista v njem in prepustim drugim glavno vlogo. Jaz sem tista, ki moram ugotoviti, po čem hrepenim in kako to doseči. Se pravi, da prevzamem tudi vlogo režiserja. Scenarista. Kostumografa :)))
Ne morem in tudi ne smem prevzemati te odgovornosti v življenju kogarkoli drugega.
Lahko samo pomagam. Prižgem kak ogenj. Pustim prosto pot. Delim navdušenje. Spodbujam. V filmih drugih ljudi sem lahko kvečjemu statist.
Toda vedno znova ugotavljam, kakšna množica ljudi hoče igrati glavno vlogo povsod drugje, le v svojem filmu ne. Peščica ljudi, ki jih zelo spoštujem, ima dovolj dela s samim sabo in ohranja spoštljivo distanco do ostalih. Ne vrta v druge, ne pametuje vsepovprek, ne obsoja in ne kleveta. Običajno so redkobesedni in se raje držijo bolj v ozadju. Rada sem v njihovi družbi. Znajo zadržati skrivnosti. Imajo redko lastnost, da o kom tretjem, ki ga tisti hip ni v bližini, povedo kaj lepega. Pohvalnega. Vredni so zaupanja in ob njih se počutim varno.
Česar žal ne morem trditi za psihoparazite. Ti hočejo vedeti vse. Za vsak zakaj imajo svoj zato. O vsakomur vedo vse. Od prvih se ločijo po tem, da o kom tretjem, ki ga tisti hip ni v bližini, ne povedo nič lepega. To pove vse. Ne toliko o kosti, ki jo obirajo, temveč o njih samih. Okrog takih je najbolje narediti čim večji ovinek, slab priokus pa že kar v štartu zavrniti z oznako "Return to sender".
Po čem torej že hrepenim?
Po tem, da razvijem svoje talente v največji možni meri in po dovolj sredstvih za nadaljnje šolanje.
Po tem, da sledim temu, v čemer sem dobra.
Po dinamičnem in razgibanem življenju.
Po globokem notranjem miru in čustvenem ravnovesju.
Po tem, da me trpljenje čimvečkrat zgreši.
Po blagostanju na vseh ravneh.
Po (pustimo to, naj ostane skrivnost)
Po sposobnosti sproti odpravljati težave.
Po tem, da imam bolj proste roke in manj ovir kot doslej...
Jeah. Zdaj pa veselo na delo!
Sabina Majcen, 30. julij 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar