Prvi dan. Sličica številka ena. Zapis o sreči... Pravzaprav o tem, kako postati srečen. Pred mano leži prisrčna knjižica Gretchen Craft Rubin z naslovom "Načrt za srečo", pod njo "100 pravil za srečno življenje" Richarda Templarja. Ob strani čez pisalno mizo napol visijo "Modre misli", na nočni omarici med drugimi knjigami čaka Gladwell s "Prebojniki", že skoraj v celoti prebran "Zapis duše" Jamesa Hillmana in že večkrat predelana "Ab morgen trage ich rot" avtorice Linde Jarosch.
Ne bom kukala vanje in prepisovala misli. To bi bila udobna bližnjica in "hvatanje krivin". Za njimi se je zelo enostavno skriti in biti hkrati navidez načitan in pameten. Toda to ni namen tega, kar je moja naloga.
Ugotoviti moram, ali sem srečna. Če nisem, kaj moram storiti, da bi bila. Pogruntati moram celo to, kaj pravzaprav je zame osebno sreča.
Na prvi sličici je preprost obraz s spokojnim izrazom. Smehljaj in zaprte oči (ter par rožic in nekaj čebelici ali čmrlju podobnega). Nekakšna nirvana. Zamaknjenost in odmaknjenost. Izraz nirvana me bega. Pomeni popolno odsotnost želja. To pri meni lahko pomeni samo dvoje - da je človek nezavesten ali pa kako drugače omamljen :).
Moje pojmovanje sreče je nekako vedno povezano s hrepenenjem in z željami. Prizadevanje zanjo je bila in je še vedno - akcija. Vsaj pri meni je tako. Čeprav jo praviloma zgrešim. Katerikrat za las. Toda še vedno se trudim. Čeprav sem včasih od tega hudo utrujena, naveličana in vsega sita.
Če bi imela več denarja, če bi bila lepa, bolj pametna, bolj duhovita, bi bilo lažje? Koliko procentno? Ni dolgo nazaj, ko sem zjutraj, ko sem se peljala v službo, ujela podatek, da so lepi ljudje vsaj za 10% bolj srečni kot ostali. Recimo, da verjamem! Več možnosti imajo, več vrat se jim odpira. Vsaj teoretično. Vsaj jaz tako mislim :).
Če bi bila premožna, kot je bil recimo umetnik Toulouse Lautrec, me ne bi bolela glava vsakič, ko si s težavo in odrekanji "privoščim" kakšno dodatno samoplačniško usposabljanje in pridobivanje veščin na področju likovne ali katere druge ustvarjalnosti. Si sicer razširim obzorje, a sem še vedno nekje na začetku.Ter zato potem posledično nekako krpam finance iz meseca v mesec s slabo voljo in z občutkom krivde. No go! To sucks!!! Lahko bi uresničila življenjsko željo in si privoščila študij na akademiji za likovno umetnost, smer oblikovanje. Morda celo nekje v tujini?! Recimo v Londonu, Dublinu, v Berlinu... Izdala knjigo "Mizica, pogrnem te", vsake toliko šla pohajkovat in raziskovat tuje dežele, obiskala bi Tasmanijo, si privoščila "adventure holidays" s kanujem in taborjenjem nekje na Aljaski, v Kanadi ali v zahodnem Škotskem višavju, si privoščila dolge samotne poti, se pridružila raznim ustvarjalnim skupinam na različnih koncih sveta, se za nekaj časa pridružila Aboriginom, se peljala s transsibirsko železnico... Bluzim, a ne?
Morda je sreča že to, da najdem vsaj malo zadovoljstva že v samem sanjarjenju kako bi bilo, če bi bilo. Toda če samo sanjarim, se lahko zgodi, da življenje prespim. Zame ni sreča izgubljanje v iluzijah. To lahko vodi v perfidno odtekanje življenjske energije, ki pusti praznino, razočaranje in obup. Sanje morajo biti, lahko so celo visoko v oblakih. Le temelje podstavim in nekako z najboljšimi močmi zgradim, kar se da, do koder pač gre... Ko se to dogaja, ponavadi ne mislim na srečo. Zanimivo!
Mogoče je narobe to, da sem ženska. Praksa kaže, da je na mnogo področjih moškim lažje. V najmanj zavidljivem položaju je ženska, ki je miselno sprogramirana, da je njeno edino zveličavno poslanstvo osrečevati druge. Z nenehnim samozatajevanjem in žrtvovanjem. Malo morgen! Če je bog in če nas ima res rad, kot piše to v vseh nabožnih knjigah, zakaj bi človek moral trpeti in biti trpinčen? Da bomo srečni v onostranstvu, če se bomo mučeniško namučili v tostranstvu, v to močno dvomim... Da ne omenjam nesrečne možnosti neskončnih reinkarnacij!? No thanks! Meni popolnoma zadostuje eno samo življenje in ne bi rada še enkrat živela.
Zadnje čase sem v primerjavi s preteklostjo pogosto zelo zadovoljna. Z drugimi, s samo seboj. Ukvarjam se s stvarmi, ki me zanimajo in navdušujejo. Obožujem svojo službo. Lepo mi je ob skrbi za varovance. Tako malo zahtevajo in tako veliko dajejo... Veslam. Tečem. Pišem. Slikam. Berem. Ustvarjam. Razmišljam. Opazujem. Veliko sem zunaj v naravi. Obožujem glasbo, humor, duhovitost, smeh... Sem srečna?
Po drugi strani pa vem, da nekatere stvari, ki so spravljene v prtljago iz preteklosti, ostajajo stalni sopotniki. Nekako se učim znosnega sožitja z njimi. Zato se pogosto borim sama s sabo. Pokopavam prevelika pričakovanja. Se spotikam in padam. Se vedno znova pobiram. Si celim rane in obenem že načrtujem kaj novega.
Zato postavljam vprašanja. Iščem odgovore. Se prepuščam navdihu. Eksperimentiram. Prestopam meje. Si dovolim biti pozitivno odbita. Ko potrebujem mir, si vzamem čas in ga najdem. Vsaj za kratek čas. Zadostuje. Garam in se dam na off. Znova in znova. Srečujem ljudi, ob katerih se zelo dobro počutim. In vedno manj strah me je, ko prestopam meje strahu in zadrgnjenosti tudi v odnosih z njimi. Vedno bolj sproščena sem. Yes! Ali ni to že nekaj zelo sreči podobnega? Je to cilj ali je pot?
Bi raje, da je pot. Včasih se vprašam, kaj je boljše - ali izbrati udobno, shojeno promenado večine in biti zadovoljna s povprečjem ali celo s podpovprečjem v svetem prepričanju, da je to sreča; ali pa jo mahniti čez drn in strn v neznano in sploh ne razmišljati o sreči? Mislim, da mi je bolj pisana na podplate druga alternativa...
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar