Dospeli smo do dvanajstice. Dvanajsti dan je. Pravkar sem si malo bolj natančno ogledala dvanajsto ilustracijo. Vzradoščen možiček uživa ob razgledu na bržkone antični kip kakšne boginje. Ženska nima rok, ima pa druge naravne atribute, vredne občudovanja, zlasti od pasu navzgor. Navzdol je namreč oblečena, oziroma zavita in zakrita.
Najbrž bi tudi jaz na podoben način občudovala kakšnega bolj ali manj razgaljenega Adonisa :) Živela domišljija! Vive l´égalité!
Pojdi v kak muzej!
Sem bila letos. Vsega skupaj petkrat. Je to malo ali veliko? Odvisno. Če se tam dolgočasim in površno prodajam zijala, je boljše, da se muzeja izognem v širokem loku. Če pa grem, grem zato, ker me zanima, ker je tam notri nekaj, kar lahko nahrani mojo dušo. Nekakšna raziskovalna radovednost in zvedavost me zvabita tja. Lahko me pritegne en sam predmet, en podatek, vsekakor pa muzej zapuščam bogatejša kot takrat, ko sem vstopila vanj.
Marca: dublinski Guiness, zgodovina in razvoj pivovarstva omenjene pivovarne. Še mene, ki sem bolj zmerno tehnični tip, je prevzelo navdušeno občudovanje. Na Irskem sem si ogledala tudi en lokalni krajevni in en grajski muzej. S tem sem si omogočila vpogled v zapuščino nekih davnih časov. V nekaj, kar je nepreklicno minilo. To so zame prostori za spominjanje. Svetišča zgodovine.
Razstavljeni kipi, predmeti in razne umetnine niso samo mrtvi relikti. So spomin in opomin, da so bili nekoč drugačni časi. Da so vladale drugačne navade. Da se je drugače delalo, živelo, ustvarjalo. Toda človeški duh je ostal najbrž isti. Nemiren, neukrotljiv, neulovljiv. "Princip je isti, sve su ostalo nianse," bi lahko povzela z besedami iz pesmi, ki jo poje Đorđe Balašević. Ljudje se rojevamo in umiramo, ljubimo in sovražimo prav tako kot pred sto, sedemsto ali tisoč leti. Iščemo lepoto, ustvarjamo, izražamo lepoto. Smo del nje, lepota je del nas.
Dano nam je življenje, vendar v drugačnih razmerah, v drugačnih pogojih, v drugačni politični, pravni, ekonomski in še kakšni ureditvi. Živimo v fragmentu zgodovine, ki ga je po svoje zaznamoval razvoj in ki se venomer spreminja. Današnji dan bo že jutri pokril prah pozabe. Minljivi smo. A še smo živi!
V muzejih in na pokopališčih se vedno nekako dokončno zavem spremenljivosti in minljivosti življenja in časa. Vedno, kadar me pot zanese po svetu, me zanese tudi na tamkajšnja pokopališča.
Bolj po naključju sem se letos znašla tudi Tehniškem muzeju Bistra na Vrhniki. Je kaj videti!Toda prav poseben, lahko celo zapišem, da nadvse imenten dan sva si zrežirali s sestrično iz Maribora. Obe sva namreč zapriseženi občudovalki svetovne popotnice Alme Karlin, zato sva si neko majsko sobotno dopoldne privoščili - Almin dan. Pred hotelom Evropa stoji krasen bronast kip umetnika Vasilija Ćetkovića, zato sva se dobili tam in v miru poklepetali ob dišeči jutranji kavi. Zatem sva se podali na Muzejski trg in za dobri dve uri "padli noter" . Padli kam? Direktno v življenjski opus Alme Karlin. V vsa njena popotovanja, v vse, kar je prinesla z njih in je tam razstavljeno, v fotografije, zapiske, oblačila, predmete, v njene risbe... V samo skrivnost njene neizprosne in jeklene volje do raziskovanja sveta. "Saj nočem, toda moram," se je Alma nekoč z besedami branila na očitke svoje matere glede popotovanj.
Na pot v negotovost je odšlla opremljena z znanjem jezikov, s pisateljskim talentom, v roki držeč zguljen kovček s pisalnim strojem, ki ga je ljubkovalno imenovala Erika, z nekaj prtljage ter z neizprosno odločnostjo. Njen cilj je bila - pot, ki se je odvijala čisto drugače od načrtovanega. Začela se je 24.11.1919 s 130 dolarji in 950 markami, ki so hitro skopneli. Celje, Trst, potem pa je bil njen ves širni svet... Ni ji bilo lahko. Pravzaprav je bila to zelo trnova pot, prepredena z odrekanji, s pomanjkanjem denarja, s priložnostnim delom, z neprestanim spreminjanjem načrtov. Njeno trpljenje se je zgostilo v substrat, od koder so poganjale njene knjige in potopisii, od katerih veliko (še) ni objavljenih.
Kljub temu je ohranila jedek smisel za humor. Stavek iz njenih zapisov s popotovanj: "Na Kitajskem sem jedla "račje" meso v srečni nevednosti, da raca mogoče ni bila pes, mačka ali podgana..."
Ni umrla na Formozi (današnji Tajvan) med ljudožerskimi Tajali, ampak v domovini. Obubožana in bolna. Ob prijateljici Thei Gammelin, s katero sta nazadnje stanovali v skromni koči na Pečovniku.
Almin grob je na Svetini. Zato sva se zapeljali tja in v tišini postali ob njenem grobu. Obnovljena koča na Pečovniku pa še čaka, da si jo nekega dne prideva ogledat.
Še bom šla v kakšen muzej. Tudi v galerije. Pa na koncerte in na kulturne prireditve. Ampak ne kot nekakšen kulturni "Kringhäusler", kot je Alma z nemško besedo opisala malomeščana, ampak iz spoštovanja in pristnega zanimanja za tisto nekaj več... s čimer se nahrani duša :)
Sabina Majcen
Najbrž bi tudi jaz na podoben način občudovala kakšnega bolj ali manj razgaljenega Adonisa :) Živela domišljija! Vive l´égalité!
Pojdi v kak muzej!
Sem bila letos. Vsega skupaj petkrat. Je to malo ali veliko? Odvisno. Če se tam dolgočasim in površno prodajam zijala, je boljše, da se muzeja izognem v širokem loku. Če pa grem, grem zato, ker me zanima, ker je tam notri nekaj, kar lahko nahrani mojo dušo. Nekakšna raziskovalna radovednost in zvedavost me zvabita tja. Lahko me pritegne en sam predmet, en podatek, vsekakor pa muzej zapuščam bogatejša kot takrat, ko sem vstopila vanj.
Marca: dublinski Guiness, zgodovina in razvoj pivovarstva omenjene pivovarne. Še mene, ki sem bolj zmerno tehnični tip, je prevzelo navdušeno občudovanje. Na Irskem sem si ogledala tudi en lokalni krajevni in en grajski muzej. S tem sem si omogočila vpogled v zapuščino nekih davnih časov. V nekaj, kar je nepreklicno minilo. To so zame prostori za spominjanje. Svetišča zgodovine.
Razstavljeni kipi, predmeti in razne umetnine niso samo mrtvi relikti. So spomin in opomin, da so bili nekoč drugačni časi. Da so vladale drugačne navade. Da se je drugače delalo, živelo, ustvarjalo. Toda človeški duh je ostal najbrž isti. Nemiren, neukrotljiv, neulovljiv. "Princip je isti, sve su ostalo nianse," bi lahko povzela z besedami iz pesmi, ki jo poje Đorđe Balašević. Ljudje se rojevamo in umiramo, ljubimo in sovražimo prav tako kot pred sto, sedemsto ali tisoč leti. Iščemo lepoto, ustvarjamo, izražamo lepoto. Smo del nje, lepota je del nas.
Dano nam je življenje, vendar v drugačnih razmerah, v drugačnih pogojih, v drugačni politični, pravni, ekonomski in še kakšni ureditvi. Živimo v fragmentu zgodovine, ki ga je po svoje zaznamoval razvoj in ki se venomer spreminja. Današnji dan bo že jutri pokril prah pozabe. Minljivi smo. A še smo živi!
V muzejih in na pokopališčih se vedno nekako dokončno zavem spremenljivosti in minljivosti življenja in časa. Vedno, kadar me pot zanese po svetu, me zanese tudi na tamkajšnja pokopališča.
Bolj po naključju sem se letos znašla tudi Tehniškem muzeju Bistra na Vrhniki. Je kaj videti!Toda prav poseben, lahko celo zapišem, da nadvse imenten dan sva si zrežirali s sestrično iz Maribora. Obe sva namreč zapriseženi občudovalki svetovne popotnice Alme Karlin, zato sva si neko majsko sobotno dopoldne privoščili - Almin dan. Pred hotelom Evropa stoji krasen bronast kip umetnika Vasilija Ćetkovića, zato sva se dobili tam in v miru poklepetali ob dišeči jutranji kavi. Zatem sva se podali na Muzejski trg in za dobri dve uri "padli noter" . Padli kam? Direktno v življenjski opus Alme Karlin. V vsa njena popotovanja, v vse, kar je prinesla z njih in je tam razstavljeno, v fotografije, zapiske, oblačila, predmete, v njene risbe... V samo skrivnost njene neizprosne in jeklene volje do raziskovanja sveta. "Saj nočem, toda moram," se je Alma nekoč z besedami branila na očitke svoje matere glede popotovanj.
Na pot v negotovost je odšlla opremljena z znanjem jezikov, s pisateljskim talentom, v roki držeč zguljen kovček s pisalnim strojem, ki ga je ljubkovalno imenovala Erika, z nekaj prtljage ter z neizprosno odločnostjo. Njen cilj je bila - pot, ki se je odvijala čisto drugače od načrtovanega. Začela se je 24.11.1919 s 130 dolarji in 950 markami, ki so hitro skopneli. Celje, Trst, potem pa je bil njen ves širni svet... Ni ji bilo lahko. Pravzaprav je bila to zelo trnova pot, prepredena z odrekanji, s pomanjkanjem denarja, s priložnostnim delom, z neprestanim spreminjanjem načrtov. Njeno trpljenje se je zgostilo v substrat, od koder so poganjale njene knjige in potopisii, od katerih veliko (še) ni objavljenih.
Kljub temu je ohranila jedek smisel za humor. Stavek iz njenih zapisov s popotovanj: "Na Kitajskem sem jedla "račje" meso v srečni nevednosti, da raca mogoče ni bila pes, mačka ali podgana..."
Ni umrla na Formozi (današnji Tajvan) med ljudožerskimi Tajali, ampak v domovini. Obubožana in bolna. Ob prijateljici Thei Gammelin, s katero sta nazadnje stanovali v skromni koči na Pečovniku.
Almin grob je na Svetini. Zato sva se zapeljali tja in v tišini postali ob njenem grobu. Obnovljena koča na Pečovniku pa še čaka, da si jo nekega dne prideva ogledat.
Še bom šla v kakšen muzej. Tudi v galerije. Pa na koncerte in na kulturne prireditve. Ampak ne kot nekakšen kulturni "Kringhäusler", kot je Alma z nemško besedo opisala malomeščana, ampak iz spoštovanja in pristnega zanimanja za tisto nekaj več... s čimer se nahrani duša :)
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar