28. dan. Love your Mother Earth! Mati Zemlja... Rad jo imej! Poznate Dramilo Valentina Vodnika? Spada med razsvetljenske pesmi. V tretji, zadnji kitice je verz: Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi. Drugi del verza mi je malo nejasen. Ne vem, ali se v njem pesnik sklicuje na zmerno premišljenost pri jemanju tega, kar nam Mater Magna daje na razpolago, ali ima v mislih sistem neučakanega plenjenja.
No, pokukala sem v Wikipedijo in našla, kar me zanima. Za del stavka iz rok ji prejemat ne mudi piše- ne obiraj se! Aha! Mi je vse jasno.
Prva kitica taiste pesmi opeva ekonomsko socialni potencial Kranjskega Janeza v Vodnikovih časih - kmetovalca. Dobrih dvesto let nazaj. Takole gre:
Kranjc! Tvoja zemlja je zdrava,
za pridne nje lega najprava.
Polje, vinograd,
gora, morje,
ruda, kupčija
tebe rede.
Škoda, da trenutno nimam pri roki knjige akademika Antona Trstenjaka o značaju Slovencev po posameznih pokrajinah. Če se ne motim, ravno v knjigi z naslovom Misli o slovenskem človeku nadvse imenitno opiše karakterne lastnosti Slovencev po pokrajinah glede na razmere, ki pogojujejo njihovo življenje in posledično oblikujejo nekakšen kolektivni značaj, odvisen od določenega zemljepisnega področja. Gorenjci, ki živijo pretežno v odročnih hribovskih predelih, so ponosni, "ohrni", bahavi. Take jih je izoblikovala "najprava" lega.
Dolenjci, razsejani po gričevnatem terenu, so po njegovi oceni nasprotje Gorenjcev. So mehki in popustljivi...
Za ostale se ne spomnim. Nekaj bo res na tem.
Si bom knjigo ponovno sposodila, takoj ko bo priložnost za to.
Vendar se tudi na tem področju dogajajo veliki premiki. Slovenija ni več izrazito kmetijska dežela, pravzaprav je iz 60% deleža samooskrbe zdrknila na žalostnih komaj 20%. Na rodovitnih zemljiščih naše doline Šentflorjanske so v zadnjih desetletjih najbolj poganjale in rastle - brezumne gradnje. Zdaj imamo - urbanistični kaos, v njem pa čuda praznih in propadajočih zgradb... Monumenti človeškega pohlepa in neumnosti. Kar se je dalo, se je zašpekuliralo, prodalo, zaparceliralo, zabetoniralo in zacementiralo. Brez milosti, brez vizije, brez spoštovanja do tradicije in preudarne vizije v vsesplošno dobro.
Na enak način so nekoč belci plenili indijanske rezervate.
Na enak način so zavojevalci, kolonizatorji in misijonarji prinašali "napredek" na drugače civilizirana področja...
Ja, stvarnica vse ti ponudi - iz rok ji prejemat ne mudi :(
Se pa sodobna šentflorjanska populacija v zdajšnjih časih "redi" pretežno od kupčije in od storitvenih dejavnosti.
No, v večji ali manjši meri je še vedno ostala sentimentalna navezanost na poljedelstvo. Sliši na ime vrtičkarstvo. Oooo, Mati Zemlja, kam sem zašla s pisanjem!!!
Ampak del te družbe sem! Kot je rekel Gandhi: sama moram biti sprememba, ki si jo želim v svetu. Kar nekaj držav sem že prepotovala. Po posvinjanosti mi je najbolj ostala v spominu - Makedonija! Za Dobrodojdovte vo Republika Makedonija te povsod pozdravijo in pričakajo nesnaga, smeti in skrajna revščina ekološke ozaveščenosti. Eno dopoldne sem jo za par ur mahnila na dolg sprehod ob Vardarju in doživela šok. Reka je pravzaprav napol legalna skopska komunalna deponija :(
Ohrid, imenovan biser, je potemnel od nesnage. Ej, wake up, people! Vendar nobena akcija "Očistimo deželo v enem dnevu" ne bo dolgoročno uspešna, če ne bodo prebivalci sami najprej očistili miselnosti in duha.
In to kolektivno! Mujezin bi lahko na koncu vsake molitve z minareta prosvetlil ljudi z ozaveščanjem, da Alah ne bo prav nič jezen, če bodo začeli pucati svinjarijo za sabo. Resno mislim :)
Najbrž še niste nikoli slišali o 36-letnem poglavarju plemena Paiter Surui iz amazonskega deževnega pragozda v Braziliji. Jaz tudi ne. Do prejšnjega tedna. Ime mu je Almir Narayamoga. Leta 2007 je nenapovedano odpotoval - na sedež Googla v Kalifornijo z enim samim namenom - rešiti 250.000 hektarov velik plemenski rezervat, po katerem pustošijo nezakoniti drvarji in s tem ohraniti pragozd in pleme, Almirjevao pleme, ki tam živi.
Zadeve se je lotil bistroumno in genialno! Namesto s puščicami in z loki se za svojo avtonomijo bori - z zahodno tehnologijo! Z računalniki, internetom, z GPS opremo, ki je prirejena tako, da meri položaj, vrsto in velikost dreves in ki izračuna, koliko ogljikovega dioksida zadrži drevje v omenjenem rezervatu. V pomoč so mu člani plemena, ki se v ta namem usposabljajo. Poslužujejo se načrta REDD (Reducing Emissions from Deforestation and Forest Degradation - Zmanjševanje izpustov zaradi uničevanja in propadanja gozdov). Cilj: zmanjšati količino toplogrednih plinov.
Tretja stvar, ki jo namerava izvesti je: posaditi vsaj milijon! dreves, da se deževni pragozd povrne v prvotno stanje.
(vir: Reader´s Digest, avgust 2011)
Mati Zemlja, dokler obstajajo taki ljudje, je še upanje zate :)
Kako je fajn, če človek veliko bere! Pravkar sem se spomnila na ameriško legendo, rojeno leta 1774. Johnny Appleseed ~ Apple Tree Man je več kot 50 let sadil jablane po vsej Ameriki. Massachusetts, Pensilvanija, Ohio, Michigan, Indiana, Illilnois... Bil je odštekan samotar, ki se ni bal nikogar. Zelo dobro je shajal z Indijanci. Vajen je bil pešačiti po divjini, kampirati in prečiti reke in jezera s kanujem.
Njegov modus operandi je bil sledeč:
V divjino je zahajal s torbo na rami, v kateri so bila semena jablan. Ko naletel na primerno zemljo, jo je očistil, prekopal in jo pripravil za sajenje. Zatem je spoštljivo zasadil semena v zemljo in okrog zemljišča postavil lesen plot, da je jablane zaščitil pred živalmi. Potem je šel naprej.
Ni znano, koliko dreves je posadil. Po znanih podatkih gredo številke v milijone...
Naj bo dovolj za danes. Vesela sem da obstajajo gibanja za ohranitev živalskih vrst, za ohranitev narave; da obstajajo ljudje kot je Almir Narayamoga in številni njemu podobni. So živ opomin, da lahko tudi sama naredim mnogo več od tega, kar že zdaj počnem. Ne samo, da stvarnica vse nam ponudi, treba se ji je oddolžiti z zmernostjo in spoštovanjem. "Necivilizirani divjaki" so to vedel. Že stoletja nazaj...
Živimo v tem, kar so nam zapustili predniki in zapustili bomo to, v čemer bodo živeli naši potomci.
Sabina Majcen
Ni komentarjev:
Objavite komentar