Pravzaprav sem hotela že zdavnaj prevesti to, česar sem se lotila. Začela in dokončala :).
Jep, bravo me!!
Nena
in George O´Neill, znana in uveljavljena antropologa, sta v knjigi "Die
offene Ehe" po mojem skromnem mnenju odlično analizirala ključni
štartni moment, iz katerega izhaja vsa kasnejša dramatična dinamika
medsebojne delitve vlog...
(Voilá, tukaj je prevod iz nemškega teksta):
Moški
in ženske vstopamo v zvezo, da bi našli in ohranili ljubezen, toplino
in pripadnost. Toda podzavestno in neopazno začnejo pravila
tradicionalnih vzorcev dušiti svobodo in osebnost moškega in ženske v
takem obsegu, da se ta zveza sprevže v svoje nasprotje, v suženjstvo.
Pobliže
si poglejmo primer, kako zlahka se partnerska zveza po starem
ustaljenem vzorcu spremeni v izoliran, z zidovi obdan prostor, ločen od
zunanjega sveta, in kako ta novonastala trdnjava zlahka postane zid med
partnerjema in ju začne ločevati in omejevati v njuni avtonomnosti.
ZVEZA SE SPREMENI V ZVEZANOST: ZADOSTUJE OSEM DNI, V KATERIH SE POSTAVIJO TEMELJI...
Hans
in Susanne sta se pred dvema tednoma poročila. Iz ljubezni. Nekaj dni
sta preživela ob jezeru, zdaj sta zaživela skupaj v stanovanju, v
katerem je Hans pred poroko bival kot samski. Oba sta zaposlena, Hans je
arhitekt, Susanne dela kot tajnica. Ko sta se torej skupaj naselila v
zdaj skupnem domu in prestopila prag stanovanja kot par, nista prinesla
zgolj kovčkov, ampak tudi vso prtljago osebnih bremen, izkušenj,
izobrazbe in idealističnih pričakovanj.
Oba z eno samo veliko
željo osrečiti drug drugega. Oba z iskrenim namenom to ljubezen tudi
izražati. Nevede in nehote se začnejo že v teh trenutkih kaliti okovi
tradicije, ki ju bodo z leti vse bolj uklepali.
Oba sta
srečna, vesela, zaljubljena. Oba vznesena od svežih, čudovitih vtisov...
Ne opazita, da se začenja drsenje v togo delitev vlog. Ki jima bo z
nepreklicno gotovostjo prinašala številna razočaranja in grenke ure.
1. dan:
Nedeljsko jutro je. Susanne vstane in še vsa zaspana začne pripravljati
zajtrk. Hans gre po časopis in tudi pride v kuhinjo. Medtem ko Susanne
pripravlja jajca, sedi Hans pri mizi in bere. Vsakič, ko gre Susanne do
mize in nazaj do štedilnika, on nežno iztegne roko, da bi se jo
dotaknil. Roko na srce - čudovit in ganljiv idiličen prizor...
Toda pod površjem se že formirajo obvezujoča pravila (de facto: ženska mora kuhati).
Kot samec je Hans pogosto sam kuhal. Toda
zdaj, kot mož, noče nikoli več stati za štedilnikom; razen seveda morda
občasno in še to daleč nekoč v prihodnosti, ko bo kupil vikend in bo tu
in tam kaj popekel na ražnju.
Hans sicer ni nikoli pripravljal
zahtevnejših jedi in kuhanje je vselej dojemal kot prijetno sprostitev;
toda zdaj ga prevzame tiho prepričanje, da je Susanne tista, ki bo
poslej vedno kuhala. Danes ji še ves zaljubljen dela družbo, toda nekega
dne se bo umaknil brat v dnevno sobo, kjer bo imel več miru in
prostora. Približno takrat se zna zgoditi, da bo v Susanne vzniknila
potlačena nejevolja zaradi vloge kuharice, ki jo je s poroko oz. s
skupnim bivanjem nehote privzela.
Malo kasneje zazvoni telefon.
"Dragec,"
zašepeta Susanne," mama kliče. Z očetom sta na poti in se bosta
oglasila, da naju pozdravita. Saj veš, kako si želita izvedeti, kako sva
se imela na poročnem potovanju. Ti je prav?"
"Pa ja, seveda," odvrne on ljubeče. (de facto: ne poročimo se zgolj s partnerjem, ampak tudi s celotnim "družinskim omrežjem" - sorodstvene povezave terjajo tudi pripadajoče družinske obligacije!).
Hans
se naenkrat spomni, da sta on in Susanne že dogovorjena za srečanje z
drugim prijateljskim parom, in da oboje žal sovpada v istem času. Seveda
Susanne pričakuje, da se bo Hans strinjal, da pridejo na obisk starši
in da odpovesta obisk prijateljev. Samoumevno zanjo je tudi, da obisk
staršev pomeni obisk obeh, ne zgolj nje, Susanne. Pravkar je uzakonila
še eno pravilo. "Ne skrbi zaradi Linde in Jochena. Poklicala bom Lindo,
saj se lahko dobimo tudi kdaj med tednom. Starši pa imajo samo med
vikendom čas." (de facto: ženi pripade odločanje o družabnem
življenju, s tem pa tudi razpolaganje s prostim časom svojega partnerja,
ki se je primoran s tem sprijazniti).
2. dan:
Susanne pripravlja zajtrk, zloži posodo v korito, in oba že krepko
priganja čas za odhod v službo. Hans ima zelo naporen dan v službi.
Domov se vrne pred Susanne in si pripravi pijačo. Malo zatem pride
Susanne, otovorjena z dvema težkima nakupovalnima vrečkama. (de facto: nakupovanje je njena dolžnost). Sicer
pomaga pri raztovarjanju, vmes srkne pijačo in si vzame čas. Ona medtem
pomiva posodo od zjutraj in istočasno pripravlja večerjo. (de facto: sprostitev ob požirku je moška stvar, na pomivanje posode in pripravo večerje je obsojena ona). Hansa v mislih pestijo službene težave, vendar se pretvarja, da je vse v redu. (de
facto: moški mora biti vedno močan. Da si ne bo ogrozil svoje pozicije v
zvezi, s problemi v službi ne bo obremenjeval svoje partnerke).
Sedeta
in jesta večerjo. Pomenkujeta se o tem in onem, o Susannini službi in o
tem, kdaj bosta povabila Lindo in Jochena. Hans je ves čas na trnih
zaradi zapletov v službi, toda o tem molči kot pribit. (de facto: vedno se je treba podrediti čimbolj idealni upodobitvi mož/žena). Poleg tega pa, kaj bi ji le razlagal, saj ona ne bi razumela. Prav nič se ne spozna na gradbene načrte in kalkulacije (de facto: ženski miselni tokovi so drugačni kot moški - moški razmišljajo abstraktno, ženske intuitivno).
Vendar,
tudi če bi bilo deloma res, da Susanne ne bi v celoti dojela
razsežnosti Hansove stiske (takšno razmišljanje o duhovni kapaciteti
ženskega mišljenja je bilo vkoreninjeno v času viktorijanske dobe), to
ne pomeni, da mu Susanne ne bi mogla pomagati ali svetovati na drugačen
način. Morda bi ga razbremenilo že to, da z njo sploh o tem spregovori.
Tako pa s svojim molčanjem doseže zgolj to, da se frustracije zaradi
službenih zadev grenko zajedo v njegovo notranjost in povzročijo
konstantno nejevoljo, nemir in razklanost. In to iz leta v leto bolj.
Skrite klavzule njune vzajemne delitve vlog bodo povzročale vse manj
komunikacije med njima. Zdaj se še sicer zmore pretvarjati, da je vse v
redu, toda z leti ga bo to vse bolj obremenjavalo in bo postajalo vse
bolj naporno. Seveda bo njegova partnerka kaj kmalu zaznala, da ji nekaj
prikriva, in počutila se bo odrinjeno in izključeno. Takšne situacije
neizogibno pripeljejo do konfliktov med partnerjema...
3. dan:
Susanne pokliče Hansa v pisarno in predlaga, da gresta zvečer z Lindo
in Jochenom ven jest. Čeprav je Hans nameraval preostanek dneva nameniti
reševanju službenih zadev, privoli v njen predlog. Tako se zvečer
Susanne in Hans sestaneta s prijatelji (de facto: moški in ženska se s prijatelji in znanci poslej srečujeta zgolj v tandemu - kot par). Hans
je na smrt utrujen, in ko se vrneta z večerje s prijatelji, dobesedno
pade v posteljo, ne da bi se poglobil v načrte, ki bi jih moral
pregledati in dokončati, in ki jih je ravno v ta namen prinesel iz
službe.
4. dan: Hans se
proti večeru vrne iz službe, toda Susanne še ni doma. Razmišlja, da v
trgovino ni mogla iti, ker je v hladilniku še dovolj zaloge od nakupa
prejšnjega dne. Hans se je navadil, da večerja ob 19. uri, toda petnajst
minut do sedmih zvečer Susanne še vedno ni od nikoder. Hans je utrujen
in lačen. Postaja vse bolj nervozen. (de facto: omenjen že na začetku - kuhanje je partnerkina zadolžitev). Niti
pomisli ne na to, da bi si sam pripravil večerjo. Priprava obrokov je
Susannina odgovornost in ona je vendar zadolžena za to; popolnoma je
privzel zastarelo prepričanje o klasični delitvi vlog, ki je kot
samoumevno vkoreninjeno v družbi. Ne le, da se ni sposoben spoprijeti z
nastalo situacijo in narediti, kar bi bilo v danem trenutku potrebno -
si sam pripraviti večerjo - se začne v njem nabirati še jeza na Susanne.
Besen je, ker je še ni. Povrh vsega je še lačen in to ga tako zelo
spravi s tira, da se ne more spraviti niti k delu, ki ga bi za službo
moral opraviti že prejšnji dan (načrti in kalkulacije). Čeprav ima zdaj
za to dovolj časa (de facto: moški in ženska svojo individualnost kruto žrtvujeta. Poslej sta par, ne več on in ona). Hans se je že tako navadil na mit "sva par", da se je njegova sposobnost prilagajanja in samostojnega delovanja kratkomalo razblinila.
Par
minut kasneje vstopi skozi vrata dobro razpoložena Susanne. Pozna je,
ker je srečala nekdanjega sošolca ravno v trenutku, ko je zapuščala
stavbo, v kateri je zaposlena. "Harry Bühler, pripovedovala sem ti o
njem. No, šla sva na pijačo in tam sva se zaklepetala. Povedala sem mu, s
kakšnim čudovitim moškim sem se poročila." Hans zmore nasmešek in celo
objame Susanne, toda v sebi začuti, kako ga pri srcu zbode trn (de facto: mož ali žena pripadata zgolj drug drugemu in nikomur drugemu). Ta lastniški odnos temelji na nerealnem idealu, na iluziji (de facto: jaz ti hočem biti vse, tudi ti moraš čutiti tako - torej ti moram tudi jaz pomeniti vse).
Pripelje do sumničenj in občutkov negotovosti. Globoko v srcu vesta
tako on kot ona zelo dobro, da še zdaleč ne zmoreta biti drug drugemu
vse. Toda tega si zavestno in odkrito ne priznata. Ta prikriti konflikt
se prebije na površje v obliki nezaupanja. Hans se recimo, ne more
zadržati in izusti očitek: "Pa ravno danes si si morala vzeti čas za
pijačo..." Susanne na pol opravičujoče: " No, lokal je ravno poleg
našega podjetja, in Harryja najbrž ne bom znova videla lep čas."
Nastala
situacija je pravo gojišče za nadaljnje nesporazume. Hans, ki zdaj v
mislih premleva svoje nerešene službene obveznosti, je pri večerji bolj
molčeč kot sicer. To napelje Susanne na domnevo, da je Hans nanjo jezen,
ker je sprejela Harryjevo povabilo na pijačo...
"Saj nisi jezen?"
ga vprašanje prehiti v skoraj v istem trenutku, ko je hotel sam
vprašati Susanne, ali bi imela kaj proti, da se po večerji posveti
urejanju nerešenih stvari v zvezi s službo. Zdaj je Hans v precepu. Če
ji bo rekel, da bi bil rad sam, bo ona užaljena in prepričana, da je
vendarle jezen nanjo. Zato Hans predlaga, da preživita večer skupaj pred
televizorjem (de facto: biti skupaj je eno od najpomembnejših
stvari v zvezi. Svoje lastne osebne želje in potrebe je treba vselej
podvreči - žrtvovati podmeni "biti skupaj"):
Omenjeni primer
nazorno kaže, kako prefinjeno ta podmena sobivanja v dvoje speljuje,
pregnete in ukaluplja povsem različna psihološka načela in klavzule v
tradicionalni model predstave o skupnem življenju.
Če bi bil Hans
že od vsega začetka o svojih službenih problemih odkrito spregovoril,
namesto da bi zaradi igranja svoje vloge močnega in sposobnega moškega
molčal, bi se možnost, da si Susanne njegov molk napačno razlaga,
zmanjšala na minimum. Namesto vprašanja: "Si jezen name?" bi mu sočutno
zastavila vprašanje: "Ti načrti še vedno delajo preglavice?" Potem bi se
njegov odgovor glasil: "Ja, zato bi bilo dobro, da po večerji razrešim
te stvari." Ne bi bilo potrebno niti reči: "Ali imaš kaj proti?" V
prebujeni, odprti zvezi nikomur ni treba nikogar povpraševati po
dovoljenju. Ve se vnaprej, da je izpolnjevanje osebnih potreb in želja
neodtujljiva pravica, ki je ne en ne drug ne sme omejevati.
5. dan:
jutro je. Hans se počuti sesutega. Ponoči je slabo spal. Do treh ponoči
ni zatisnil oči. Živčno napetega so ga obletavale misli, vendar je bil
preutrujen, da bi lahko vsaj deloma bistro in premišljeno predelal, kar
bi bil moral že zdavnaj narediti.
Pri zajtrku molči, reče samo, da
nima apetita in po sili spravi po grlu nekaj grižljajev. Kaj kmalu ga
začne peči zgaga. Sussanne se je potrudila in pripravila izdaten zajtrk,
čeprav ji sploh ni bilo do tega.
Tako je vsak od njiju v imenu
ljubezni na svoj račun naredil nekaj, kar ni želel in kar je bilo celo
odveč. Samo zaradi tega, ker sta delovala po ustaljeni shemi
tradicionalnih načel. Vsak od njiju je deloval tako, kot je domneval, da
partner od njega/nje pričakuje, namesto da bi ugotovila, kaj pravzaprav
zares potrebujeta in pričakujeta.
Georg, dolgoletni
Hansov prijatelj, dopoldne pokliče Hansa v službo. Predlaga, da gresta
zvečer na pivo ali pa da gredo v soboto zvečer skupaj s Susanne ven
jest. Hansu se zdi predlog več kot dobrodošel. Na Georga je navezan in
ga ceni, toda njegov odgovor je, da ta večer ne pride v poštev, za
soboto pa se mora zmeniti še s Susanne (ponovno že omenjeni de facto: partnerka odloča, kako bosta razporejala obveznosti, izjema je le obvezni delovni čas). Hans ima že zdaj pomisleke, ker ve, da Susanne ne mara najbolj Georgove neposrednosti in neokusnih šal.
In
kot je slutil, Susanne ni navdušena: "Nič nimam proti Georgu, ampak
pozabil si, da sva v soboto povabljena na praznovanje rojstnega dne k
sosedom (de facto: vsi prijatelji partnerja in partnerke morajo biti parovi skupni prijatelji).
6. dan:
Petek je. Končno. Susanne omeni Hansu, da bo prišla pozneje, ker gre po
službi k frizerju. Hans pokliče Georga, da mu pove, naj ne računa na
soboto. Georg predlaga, da se dobita danes, kar po službi in da bo
pripeljal s seboj še prijateljico. Hans razmišlja, da bo Susanne itak
pozna, zato privoli, čeprav začuti občutek krivde. Počuti se, kot da je
izigral Susannino zaupanje, ker bo izpeljal zadevo po svoje. Kar
vsekakor ni njegov namen.
Gre in v družbi Georga in
njegove prijateljice čas mine, kot bi mignil. Ugotovi, da je pozno.
Pokliče Susanne in ji sporoči, kje je. Susanne mu pove, da je ravno
prišla domov in da jo skrbi, ker ga še ni doma.
Hans se odpravi
proti domu in spotoma kupi ducat vrtnic. Stereotipno sredstvo za
mehčanje terena... Opravičila v podobni obliki pogosto zasledimo v
tradicionalnih zvezah.Tam se razvijajo in množijo.
Seveda cvetja
ni kupil le zato, da bi se prikupil Susanne. Je sveže poročen in še
vedno zelo zaljubljen. Toda zdaj je v igri tudi že občutek krivde - ni
bil doma, ko se je vrnila in družil se je z Georgom, ki ga ona ne mara.
Ve tudi, da se bo v prihodnje vse težje sestajal z njim in morda se bo
njuno prijateljstvo moralo končati. Ker ima Georga rad, ga muči krivda
tudi zaradi tega.
V zdravi partnerski zvezi so takšni občutki
odveč. Partnerja si ne prisvajata drug drugega. Imata veljavo kot dva
samostojna individuuma, in ne zgolj kot zlepljen dvojec. Nikomur od obeh
se ni potrebno čutiti krivega, ker ima prijatelja/prijateljico, ki ga
njegov partner/partnerica ne prenaša dobro. Prav tako se ni treba čutiti
krivega, če kdo pride domov kasneje. Takšna dejstva so sprejeta kot
normalna in sprejemljiva. So del življenja. Od dveh različnih ljudi ne
moremo in tudi ne smemo pričakovati, da bosta imela popolnoma iste
prijatelje. A vseeno se v tradicionalnih zvezah to še kako pričakuje.
7. dan:
Medtem ko Susanne dopoldne čisti in pospravlja po stanovanju, nese Hans
prat perilo v pralnico. Po njegovem naj bi tudi to opravilo bilo
Susannina naloga. Pride v pralnico in ker se mu ne ljubi čakati in potem
še zlagati perila, da osebju napitnino, da to opravi namesto njega.
Istočasno razmišlja, da je vreča s perilom težka in da je potrebnega
precej truda, da se jo prinese v pralnico. Susanne bi se gotovo zelo
mučila pri tem (de facto: partner si ne sme dovoliti opravil, ki ne pritičejo njegovemu moškemu imidžu).
To, o čemer Hans tuhta, je malodane smešno, toda prav takšnen miselni
vzorec je tipičen pri pretiranem ozaveščanju na delitev moško/žensko.
Večer
je. Treba se je pripraviti in urediti za rojstnodnevno zabavo pri
Müllerjevih. Susanne vpraša Hansa, kaj naj obleče. "Vseeno, v vsakem
primeru si čedna," ji odgovori s komplimentom. Toda ko se pojavi pred
njim v ozki, z bleščicami pošiti oprijeti obleki v stilu dvajsetih let
(prejšnjega stol. op. p), je zaprepaden: "Moj bog, Susanne, saj ne greva
na maškarado!" (de facto: moški in ženska reflektirata okus drug
drugega: nihče ne sme obleči ničesar, kar njegovemu partneru/partnerki
ni všeč). Čeprav Susanne obleka imenitno pristoji in je ravno
pravšnja za to priložnost, se ukloni Hansovi kritiki in se preobleče. V
tem primeru pride na plano Hansov in Susannin primanjkljaj glede
samopodobe in samozavesti. Ona je podzavestno izbrala pravo obleko. Toda
dejstvo, da ga je sploh vprašala za mnenje in da se je preoblekla
takoj, ko je kritiziral njeno izbiro, je dokaz, da ne premore kaj veliko
zaupanja vase.
Seveda to ne pomeni, da v partnerski zvezi
ne povprašamo drug drugega, kaj naj nadenemo nase. Povsem drugače bi
bilo, če Susanne zares ne bi vedela, katero obleko izbrati in bi
resnično rada slišala Hansov nasvet V tem primeru bi bilo umestno, da ga
povpraša za njegovo mnenje. Toda spraševati ga, ko sama dovolj dobro
ve, kaj ji pristoji, je neumno in škodi njeni osebnosti.
Kar se
Hansa tiče, je njegova kritika, ki je letela na izbiro Susannine obleke
po drugi strani izraz njegovega pomanjkljivega zaupanja vase. Susannina
obleka, ki ga očitno tako zelo vrže iz tira, dokazuje, da tudi on boleha
za kroničnim pomanjkanjem samozavesti.
Na zabavi se Hans in Susanne držita ves čas skupaj (partner
in partnerka zdaj eksistirata in nastopata v dvoje kot eno, kot par.
Sicer bi lahko kdo domneval, da sta se razšla, ali da sta med sabo
sprta). Gostiteljica v nekem trenutku naprosi Susanne za pomoč v
kuhinji. Susanne odide in ko se čez čas vrne, zagleda Hansa, ki v družbi
druge ženske sedi na sedežni in se z njo pogovarja. Susanne pospeši
korak in gre do njiju (de facto: tako moškemu kot ženski je
prepovedano kazati zanimanje za osebo nasprotnega spola, sploh če je v
družbi svojega partnerja/partnerke). Hans ju seznani in Susanne se
trudi biti vljudna, kot se po njenem spodobi. Toda njeno vedenje, hitri
koraki od kuhinje do zofe, so Hansovi sogovornici jasen znak, da je
nezaželjena. Razume in vstane. Ob pogovoru se izkaže, da je tudi ona
arhitektka in da pozna investitorja, zaradi katerega je imel Hans pri
projektu toliko nevšečnosti. Hansu je v pogovoru dala nekaj dobrih
nasvetov, kako reševati zadeve. Toda Susannin nenadni prihod in njena
grozeča drža v stilu "ta moški je moj," in "Hans, ne zaupam ti," sta
zadostovala, da se je pogovor prekinil.
Susanne Hansu ne zaupa. Le
kako bi mu, saj so ji dolga leta vcepljali v glavo, da je zvestoba
sinonim za "Nikoli ne kaži nobenega zanimanja za osebo nasprotnega
spola!" Globoko v srcu sicer obstaja védenje, ki ga premoremo vsi.
Slepimo se, da je to možno, vendar ni. Kako naj partner/partnerka z
nezaupanjem ohrani zaupanje?
8. dan:
Spet je nedelja. Enako kot teden poprej ponovno kličejo Susannini
starši in se najavijo na obisk. "Saj nimaš nič proti, ljubi," zanima
Susanne. Hans bi raje šel z njo v kino, toda če bi jo zavrnil, bi jo
prizadel. "Seveda nimam nič proti," odvrne...
Vzorec se je
izrisal in je vedno bolj jasno viden. Nenapisana pogodba delitve vlog
med obema je nezavedno sprejeta in obče veljavna.
Iz knjige "Die offene Ehe", avtorja Nena & George O´Neill
(Opomba prevajalca:
V
pičlih osmih dneh so se torej zacementirali temelji skupnega sobivanja,
ki lahko trajajo vse do "dokler naju smrt ali ločitev ne loči". Primer
je ekspliciten in ni nujno vzorčni model oz. dokaz, da je pri vseh
partnerskih zvezah tako. Sabina Majcen)
Ni komentarjev:
Objavite komentar