KO SE ZVEZA SPREMENI V ZVEZANOST: ŽE OSEM DNI JE DOVOLJ ZA SPROGRAMIRANJE VLOG V SOBIVANJU MED MOŠKIM IN ŽENSKO

Pravzaprav sem hotela že zdavnaj prevesti to, česar sem se lotila. Začela in dokončala :).
Jep, bravo me!!

Nena in George O´Neill, znana in uveljavljena antropologa, sta v knjigi "Die offene Ehe" po mojem skromnem mnenju odlično analizirala ključni štartni moment, iz katerega izhaja vsa kasnejša dramatična dinamika medsebojne delitve vlog...

(Voilá, tukaj je prevod iz nemškega teksta):

Moški in ženske vstopamo v zvezo, da bi našli in ohranili ljubezen, toplino in pripadnost. Toda podzavestno in neopazno začnejo pravila tradicionalnih vzorcev dušiti svobodo in osebnost moškega in ženske v takem obsegu, da se ta zveza sprevže v svoje nasprotje, v suženjstvo.
Pobliže si poglejmo primer, kako zlahka se partnerska zveza po starem ustaljenem vzorcu spremeni v izoliran, z zidovi obdan prostor, ločen od zunanjega sveta, in kako ta novonastala trdnjava zlahka postane zid med partnerjema in ju začne ločevati in omejevati v njuni avtonomnosti.

ZVEZA SE SPREMENI V ZVEZANOST: ZADOSTUJE OSEM DNI, V KATERIH SE POSTAVIJO TEMELJI...

Hans in Susanne sta se pred dvema tednoma poročila. Iz ljubezni. Nekaj dni sta preživela ob jezeru, zdaj sta zaživela skupaj v stanovanju, v katerem je Hans pred poroko bival kot samski. Oba sta zaposlena, Hans je arhitekt, Susanne dela kot tajnica. Ko sta se torej skupaj naselila v zdaj skupnem domu in prestopila prag stanovanja kot par, nista prinesla zgolj kovčkov, ampak tudi vso prtljago osebnih bremen, izkušenj, izobrazbe in idealističnih pričakovanj.
Oba z eno samo veliko željo osrečiti drug drugega. Oba z iskrenim namenom to ljubezen tudi izražati. Nevede in nehote se začnejo že v teh trenutkih kaliti okovi tradicije, ki ju bodo z leti vse bolj uklepali.

Oba sta srečna, vesela, zaljubljena. Oba vznesena od svežih, čudovitih vtisov... Ne opazita, da se začenja drsenje v togo delitev vlog. Ki jima bo z nepreklicno gotovostjo prinašala številna razočaranja in grenke ure.

1. dan: Nedeljsko jutro je. Susanne vstane in še vsa zaspana začne pripravljati zajtrk. Hans gre po časopis in tudi pride v kuhinjo. Medtem ko Susanne pripravlja jajca, sedi Hans pri mizi in bere. Vsakič, ko gre Susanne do mize in nazaj do štedilnika, on nežno iztegne roko, da bi se jo dotaknil. Roko na srce - čudovit in ganljiv idiličen prizor...
Toda pod površjem se že formirajo obvezujoča pravila (de facto: ženska mora kuhati).
Kot samec je Hans pogosto sam kuhal. Toda zdaj, kot mož, noče nikoli več stati za štedilnikom; razen seveda morda občasno in še to daleč nekoč v prihodnosti, ko bo kupil vikend in bo tu in tam kaj popekel na ražnju.
Hans sicer ni nikoli pripravljal zahtevnejših jedi in kuhanje je vselej dojemal kot prijetno sprostitev; toda zdaj ga prevzame tiho prepričanje, da je Susanne tista, ki bo poslej vedno kuhala. Danes ji še ves zaljubljen dela družbo, toda nekega dne se bo umaknil brat v dnevno sobo, kjer bo imel več miru in prostora. Približno takrat se zna zgoditi, da bo v Susanne vzniknila potlačena nejevolja zaradi vloge kuharice, ki jo je s poroko oz. s skupnim bivanjem nehote privzela.
Malo kasneje zazvoni telefon.
"Dragec," zašepeta Susanne," mama kliče. Z očetom sta na poti in se bosta oglasila, da naju pozdravita. Saj veš, kako si želita izvedeti, kako sva se imela na poročnem potovanju. Ti je prav?"
"Pa ja, seveda," odvrne on ljubeče. (de facto: ne poročimo se zgolj s partnerjem, ampak tudi s celotnim  "družinskim omrežjem"  - sorodstvene povezave terjajo tudi pripadajoče družinske obligacije!).
Hans se naenkrat spomni, da sta on in Susanne že dogovorjena za srečanje z drugim prijateljskim parom, in da oboje žal sovpada v istem času. Seveda Susanne pričakuje, da se bo Hans strinjal, da pridejo na obisk starši in da odpovesta obisk prijateljev. Samoumevno zanjo je tudi, da obisk staršev pomeni obisk obeh, ne zgolj nje, Susanne. Pravkar je uzakonila še eno pravilo. "Ne skrbi zaradi Linde in Jochena. Poklicala bom Lindo, saj se lahko dobimo tudi kdaj med tednom. Starši pa imajo samo med vikendom čas." (de facto: ženi pripade odločanje o družabnem življenju, s tem pa tudi razpolaganje s prostim časom svojega partnerja, ki se je primoran s tem sprijazniti).

2. dan: Susanne pripravlja zajtrk, zloži posodo v korito, in oba že krepko priganja čas za odhod v službo. Hans ima zelo naporen dan v službi. Domov se vrne pred Susanne in si pripravi pijačo. Malo zatem pride Susanne, otovorjena z dvema težkima nakupovalnima vrečkama. (de facto: nakupovanje je njena dolžnost). Sicer pomaga pri raztovarjanju, vmes srkne pijačo in si vzame čas. Ona medtem pomiva posodo od zjutraj in istočasno pripravlja večerjo. (de facto: sprostitev ob požirku je moška stvar, na pomivanje posode in pripravo večerje je obsojena ona). Hansa v mislih pestijo službene težave, vendar se pretvarja, da je vse v redu. (de facto: moški mora biti vedno močan. Da si ne bo ogrozil svoje pozicije v zvezi, s problemi v službi ne bo obremenjeval svoje partnerke).
Sedeta in jesta večerjo. Pomenkujeta se o tem in onem, o Susannini službi in o tem, kdaj bosta povabila Lindo in Jochena. Hans je ves čas na trnih zaradi zapletov v službi, toda o tem molči kot pribit. (de facto: vedno se je treba podrediti čimbolj idealni upodobitvi mož/žena). Poleg tega pa, kaj bi ji le razlagal, saj ona ne bi razumela. Prav nič se ne spozna na gradbene načrte in kalkulacije (de facto: ženski miselni tokovi so drugačni kot moški - moški razmišljajo abstraktno, ženske intuitivno).
Vendar, tudi če bi bilo deloma res, da Susanne ne bi v celoti dojela razsežnosti Hansove stiske (takšno razmišljanje o duhovni kapaciteti ženskega mišljenja je bilo vkoreninjeno v času viktorijanske dobe), to ne pomeni, da mu Susanne ne bi mogla pomagati ali svetovati na drugačen način. Morda bi ga razbremenilo že to, da z njo sploh o tem spregovori. Tako pa s svojim molčanjem doseže zgolj to, da se frustracije zaradi službenih zadev grenko zajedo v njegovo notranjost in povzročijo konstantno nejevoljo, nemir in razklanost. In to iz leta v leto bolj. Skrite klavzule njune vzajemne delitve vlog bodo povzročale vse manj komunikacije med njima. Zdaj se še sicer zmore pretvarjati, da je vse v redu, toda z leti ga bo to vse bolj obremenjavalo in bo postajalo vse bolj naporno. Seveda bo njegova partnerka kaj kmalu zaznala, da ji nekaj prikriva, in počutila se bo odrinjeno in izključeno. Takšne situacije neizogibno pripeljejo do konfliktov med partnerjema...

3. dan: Susanne pokliče Hansa v pisarno in predlaga, da gresta zvečer z Lindo in Jochenom ven jest. Čeprav je Hans nameraval preostanek dneva nameniti reševanju službenih zadev, privoli v njen predlog. Tako se zvečer Susanne in Hans sestaneta s prijatelji (de facto: moški in ženska se s prijatelji in znanci poslej srečujeta zgolj v tandemu - kot par). Hans je na smrt utrujen, in ko se vrneta z večerje s prijatelji, dobesedno pade v posteljo, ne da bi se poglobil v načrte, ki bi jih moral pregledati in dokončati, in ki jih je ravno v ta namen prinesel iz službe.

4. dan: Hans se proti večeru vrne iz službe, toda Susanne še ni doma. Razmišlja, da v trgovino ni mogla iti, ker je v hladilniku še dovolj zaloge od nakupa prejšnjega dne. Hans se je navadil, da večerja ob 19. uri, toda petnajst minut do sedmih zvečer Susanne še vedno ni od nikoder. Hans je utrujen in lačen. Postaja vse bolj nervozen. (de facto: omenjen že na začetku - kuhanje je partnerkina zadolžitev). Niti pomisli ne na to, da bi si sam pripravil večerjo. Priprava obrokov je Susannina odgovornost in ona je vendar zadolžena za to; popolnoma je privzel zastarelo prepričanje o klasični delitvi vlog, ki je kot samoumevno vkoreninjeno v družbi. Ne le, da se ni sposoben spoprijeti  z nastalo situacijo in narediti, kar bi bilo v danem trenutku potrebno - si sam pripraviti večerjo - se začne v njem nabirati še jeza na Susanne. Besen je, ker je še ni. Povrh vsega je še lačen in to ga tako zelo spravi s tira, da se ne more spraviti niti k delu, ki ga bi za službo moral opraviti že prejšnji dan (načrti in kalkulacije). Čeprav ima zdaj za to dovolj časa (de facto: moški in ženska svojo individualnost kruto žrtvujeta. Poslej sta par, ne več on in ona). Hans se je že tako navadil na mit "sva par", da se je njegova sposobnost prilagajanja in samostojnega delovanja kratkomalo razblinila.

Par minut kasneje vstopi skozi vrata dobro razpoložena Susanne. Pozna je, ker je srečala nekdanjega sošolca ravno v trenutku, ko je zapuščala stavbo, v kateri je zaposlena. "Harry Bühler, pripovedovala sem ti o njem. No, šla sva na pijačo in tam sva se zaklepetala. Povedala sem mu, s kakšnim čudovitim moškim sem se poročila." Hans zmore nasmešek in celo objame Susanne, toda v sebi začuti, kako ga pri srcu zbode trn (de facto: mož ali žena pripadata zgolj drug drugemu in nikomur drugemu). Ta lastniški odnos temelji na nerealnem idealu, na iluziji (de facto: jaz ti hočem biti vse, tudi ti moraš čutiti tako - torej ti moram tudi jaz pomeniti vse). Pripelje do sumničenj in občutkov negotovosti. Globoko v srcu vesta tako on kot ona zelo dobro, da še zdaleč ne zmoreta biti drug drugemu vse. Toda tega si zavestno in odkrito ne priznata. Ta prikriti konflikt se prebije na površje v obliki nezaupanja. Hans se recimo, ne more zadržati in izusti očitek: "Pa ravno danes si si morala vzeti čas za pijačo..." Susanne na pol opravičujoče: " No, lokal je ravno poleg našega podjetja, in Harryja najbrž ne bom znova videla lep čas."
Nastala situacija je pravo gojišče za nadaljnje nesporazume. Hans, ki zdaj v mislih premleva svoje nerešene službene obveznosti, je pri večerji bolj molčeč kot sicer. To napelje Susanne na domnevo, da je Hans nanjo jezen, ker je sprejela Harryjevo povabilo na pijačo...
"Saj nisi jezen?" ga vprašanje prehiti v skoraj v istem trenutku, ko je hotel sam vprašati Susanne, ali bi imela kaj proti, da se po večerji posveti urejanju nerešenih stvari v zvezi s službo. Zdaj je Hans v precepu. Če ji bo rekel, da bi bil rad sam, bo ona užaljena in prepričana, da je vendarle jezen nanjo. Zato Hans predlaga, da preživita večer skupaj pred televizorjem (de facto: biti skupaj je eno od najpomembnejših stvari v zvezi. Svoje lastne osebne želje in potrebe je treba vselej podvreči  - žrtvovati podmeni "biti skupaj"):
Omenjeni primer nazorno kaže, kako prefinjeno ta podmena sobivanja v dvoje speljuje, pregnete in ukaluplja povsem različna psihološka načela in klavzule v tradicionalni model predstave o skupnem življenju.
Če bi bil Hans že od vsega začetka o svojih službenih problemih odkrito spregovoril, namesto da bi zaradi igranja svoje vloge močnega in sposobnega moškega molčal, bi se možnost, da si Susanne njegov molk napačno razlaga, zmanjšala na minimum. Namesto vprašanja: "Si jezen name?" bi mu sočutno zastavila vprašanje: "Ti načrti še vedno delajo preglavice?" Potem bi se njegov odgovor glasil: "Ja, zato bi bilo dobro, da po večerji razrešim te stvari." Ne bi bilo potrebno niti reči: "Ali imaš kaj proti?" V prebujeni, odprti zvezi nikomur ni treba nikogar povpraševati po dovoljenju. Ve se vnaprej, da je izpolnjevanje osebnih potreb in želja neodtujljiva pravica, ki je ne en ne drug ne sme omejevati.

5. dan:  jutro je. Hans se počuti sesutega. Ponoči je slabo spal. Do treh ponoči ni zatisnil oči. Živčno napetega so ga obletavale misli, vendar je bil preutrujen, da bi lahko vsaj deloma bistro in premišljeno predelal, kar bi bil moral že zdavnaj narediti.
Pri zajtrku molči, reče samo, da nima apetita in po sili spravi po grlu nekaj grižljajev. Kaj kmalu ga začne peči zgaga. Sussanne se je potrudila in pripravila izdaten zajtrk, čeprav ji sploh ni bilo do tega.
Tako je vsak od njiju v imenu ljubezni na svoj račun naredil nekaj, kar ni želel in kar je bilo celo odveč. Samo zaradi tega, ker sta delovala po ustaljeni shemi tradicionalnih načel. Vsak od njiju je deloval tako, kot je domneval, da partner od njega/nje pričakuje, namesto da bi ugotovila, kaj pravzaprav zares potrebujeta in pričakujeta.

Georg, dolgoletni Hansov prijatelj, dopoldne pokliče Hansa v službo. Predlaga, da gresta zvečer na pivo ali pa da gredo v soboto zvečer skupaj s Susanne ven jest. Hansu se zdi predlog več kot dobrodošel. Na Georga je navezan in ga ceni, toda njegov odgovor je, da ta večer ne pride v poštev, za soboto pa se mora zmeniti še s Susanne (ponovno že omenjeni de facto: partnerka odloča, kako bosta razporejala obveznosti, izjema je le obvezni delovni čas). Hans ima že zdaj pomisleke, ker ve, da Susanne ne mara najbolj Georgove neposrednosti in neokusnih šal.
In kot je slutil, Susanne ni navdušena: "Nič nimam proti Georgu, ampak pozabil si, da sva v soboto povabljena na praznovanje rojstnega dne k sosedom (de facto: vsi prijatelji  partnerja in partnerke morajo biti parovi skupni prijatelji).

6. dan: Petek je. Končno. Susanne omeni Hansu, da bo prišla pozneje, ker gre po službi k frizerju. Hans pokliče Georga, da mu pove, naj ne računa na soboto. Georg predlaga, da se dobita danes, kar po službi in da bo pripeljal s seboj še prijateljico. Hans razmišlja, da bo Susanne itak pozna, zato privoli, čeprav začuti občutek krivde. Počuti se, kot da je izigral Susannino zaupanje, ker bo izpeljal zadevo po svoje. Kar vsekakor ni njegov namen.
Gre in v družbi Georga in njegove prijateljice čas mine, kot bi mignil. Ugotovi, da je pozno. Pokliče Susanne in ji sporoči, kje je. Susanne mu pove, da je ravno prišla domov in da jo skrbi, ker ga še ni doma.
Hans se odpravi proti domu in spotoma kupi ducat vrtnic. Stereotipno sredstvo za mehčanje terena... Opravičila v podobni obliki pogosto zasledimo v tradicionalnih zvezah.Tam se razvijajo in množijo.
Seveda cvetja ni kupil le zato, da bi se prikupil Susanne. Je sveže poročen in še vedno zelo zaljubljen. Toda zdaj je v igri tudi že občutek krivde - ni bil doma, ko se je vrnila in družil se je z Georgom, ki ga ona ne mara. Ve tudi, da se bo v prihodnje vse težje sestajal z njim in morda se bo njuno prijateljstvo moralo končati. Ker ima Georga rad, ga muči krivda tudi zaradi tega.
V zdravi partnerski zvezi so takšni občutki odveč. Partnerja si ne prisvajata drug drugega. Imata veljavo kot dva samostojna individuuma, in ne zgolj kot zlepljen dvojec. Nikomur od obeh se ni potrebno čutiti krivega, ker ima prijatelja/prijateljico, ki ga njegov partner/partnerica ne prenaša dobro. Prav tako se ni treba čutiti krivega, če kdo pride domov kasneje. Takšna dejstva so sprejeta kot normalna in sprejemljiva. So del življenja. Od dveh različnih ljudi ne moremo in tudi ne smemo pričakovati, da bosta imela popolnoma iste prijatelje. A vseeno se v tradicionalnih zvezah to še kako pričakuje.

7. dan: Medtem ko Susanne dopoldne čisti in pospravlja po stanovanju, nese Hans prat perilo v pralnico. Po njegovem naj bi tudi to opravilo bilo Susannina naloga. Pride v pralnico in ker se mu ne ljubi čakati in potem še zlagati perila, da osebju napitnino, da to opravi namesto njega. Istočasno razmišlja, da je vreča s perilom težka in da je potrebnega precej truda, da se jo prinese v pralnico. Susanne bi se gotovo zelo mučila pri tem (de facto: partner si ne sme dovoliti opravil, ki ne pritičejo njegovemu moškemu imidžu). To, o čemer Hans tuhta, je malodane smešno, toda prav takšnen miselni vzorec je tipičen pri pretiranem ozaveščanju na delitev moško/žensko.

Večer je. Treba se je pripraviti in urediti za rojstnodnevno zabavo pri Müllerjevih. Susanne vpraša Hansa, kaj naj obleče. "Vseeno, v vsakem primeru si čedna," ji odgovori s komplimentom. Toda ko se pojavi pred njim v ozki, z bleščicami pošiti oprijeti obleki v stilu dvajsetih let (prejšnjega stol. op. p), je zaprepaden: "Moj bog, Susanne, saj ne greva na maškarado!" (de facto: moški in ženska reflektirata okus drug drugega: nihče ne sme obleči ničesar, kar njegovemu partneru/partnerki ni všeč). Čeprav Susanne obleka imenitno pristoji in je ravno pravšnja za to priložnost, se ukloni Hansovi kritiki in se preobleče. V tem primeru pride na plano Hansov in Susannin primanjkljaj glede samopodobe in samozavesti. Ona je podzavestno izbrala pravo obleko. Toda dejstvo, da ga je sploh vprašala za mnenje in da se je preoblekla takoj, ko je kritiziral njeno izbiro, je dokaz, da ne premore kaj veliko zaupanja vase.

Seveda to ne pomeni, da v partnerski zvezi ne povprašamo drug drugega, kaj naj nadenemo nase. Povsem drugače bi bilo, če Susanne zares ne bi vedela, katero obleko izbrati in bi resnično rada slišala Hansov nasvet V tem primeru bi bilo umestno, da ga povpraša za njegovo mnenje. Toda spraševati ga, ko sama dovolj dobro ve, kaj ji pristoji, je neumno in škodi njeni osebnosti.
Kar se Hansa tiče, je njegova kritika, ki je letela na izbiro Susannine obleke po drugi strani izraz njegovega pomanjkljivega zaupanja vase. Susannina obleka, ki ga očitno tako zelo vrže iz tira, dokazuje, da tudi on boleha za kroničnim pomanjkanjem samozavesti.

Na zabavi se Hans in Susanne držita ves čas skupaj (partner in partnerka zdaj eksistirata in nastopata v dvoje kot eno, kot par. Sicer bi lahko kdo domneval, da sta se razšla, ali da sta med sabo sprta). Gostiteljica v nekem trenutku naprosi Susanne za pomoč v kuhinji. Susanne odide in ko se čez čas vrne, zagleda Hansa, ki v družbi druge ženske sedi na sedežni in se z njo pogovarja. Susanne pospeši korak in gre do njiju (de facto: tako moškemu kot ženski je prepovedano kazati zanimanje za osebo nasprotnega spola, sploh če je v družbi svojega partnerja/partnerke). Hans ju seznani in Susanne se trudi biti vljudna, kot se po njenem spodobi. Toda njeno vedenje, hitri koraki od kuhinje do zofe, so Hansovi sogovornici jasen znak, da je nezaželjena. Razume in vstane. Ob pogovoru se izkaže, da je tudi ona arhitektka in da pozna investitorja, zaradi katerega je imel Hans pri projektu toliko nevšečnosti. Hansu je v pogovoru dala nekaj dobrih nasvetov, kako reševati zadeve. Toda Susannin nenadni prihod in njena grozeča drža v stilu "ta moški je moj," in "Hans, ne zaupam ti," sta zadostovala, da se je pogovor prekinil.
Susanne Hansu ne zaupa. Le kako bi mu, saj so ji dolga leta vcepljali v glavo, da je zvestoba sinonim za "Nikoli ne kaži nobenega zanimanja za osebo nasprotnega spola!" Globoko v srcu sicer obstaja védenje, ki ga premoremo vsi. Slepimo se, da je to možno, vendar ni. Kako naj partner/partnerka z nezaupanjem ohrani zaupanje? 

8. dan: Spet je nedelja. Enako kot teden poprej ponovno kličejo Susannini starši in se najavijo na obisk. "Saj nimaš nič proti, ljubi," zanima Susanne. Hans bi raje šel z njo v kino, toda če bi jo zavrnil, bi jo prizadel. "Seveda nimam nič proti," odvrne...

Vzorec se je izrisal in je vedno bolj jasno viden. Nenapisana pogodba delitve vlog med obema je nezavedno sprejeta in obče veljavna.

Iz knjige "Die offene Ehe", avtorja Nena & George O´Neill

(Opomba prevajalca:
V pičlih osmih dneh so se torej zacementirali temelji skupnega sobivanja, ki lahko trajajo vse do "dokler naju smrt ali ločitev ne loči". Primer je ekspliciten in ni nujno vzorčni model oz. dokaz, da je pri vseh partnerskih zvezah tako. Sabina Majcen)

POST MORTEM

Nikoli nisem verjel v posmrtno življenje. Vse dokler nisem pristal onkraj. In bil za kazen določen za angela varuha še živečemu lokalnemu pijančku, mestnemu pogrebniku, Gomilarjevemu Frančku. Moje prvo novo delovno mesto, ki mi ga je določil sveti Peter. Za nebesa nisem bil dovolj priden, za pekel pa sem nabral premalo kazenskih točk. Zaradi trenutne prezasedenosti vic sem bil dodeljen pod sektor začasna javna dobra dela in tako sem se kot duh bil prisiljen preseliti nazaj na Modri Planet, točneje na mestno pokopališče Večna pot v mestu Šentflorjan. Dobil sem hudirjevo zahtevno zadolžitev. Frančku, pogrebniku, moram biti mentor in poskrbeti, da pride vsaj do vic. Če se izogne peklu, se mu izognem tudi jaz, v obratnem primeru se bova oba znašla tam. Tristo kosmatih, težka bo! Na vprašanje, kako sploh se naj lotim tega, se je sveti Peter nejevoljno in naveličano obregnil vame z besedo: »Improviziraj!« Res izčrpen odgovor, ni kaj!
Vendar sem imel srečo v nesreči. Oziroma nesrečo v sreči. S podobne misije sta se tisti hip skoraj sočasno nadvse slabe volje vrnila dva sotrpina z zlatim tatoojem na čelu. Pisalo je: »angel varuh na začasnem delu«. Oba z neuspešno opravljeno nalogo. Prvi je imel zadolžitev, da za časa življenja spametuje uspešnega odvetnika, drugi pa da spreobrne lokalnega politika. Kolikor mi je uspelo razbrati iz njunega zagovora, sta imela na voljo samo miselne prebliske, ideje in navdihe. Njuna naloga je bila, da sta jih morala lansirati ob pravem času v pravem trenutku. Saj poznate reklo, duh je voljan, toda meso je šibko. No pri odvetniku in pri politiku poslancu je bilo že itak meso šibko, duh pa praktično nikoli prav voljan. Pomanjkanje namreč okrepi duha, tadva pa sta bila kot dva debela rejena krapa v blatnem ribniku. Tolsta, premožna, lenobna in vajena lagodnosti. Neuspeh je bil torej takorekoč že vnaprej sprogramiran. Nista se spreobrnila.
Varuha sta izgledala pregorelo. Izmozgano. Preden sem se spet znašel na Zemlji, mi je s kotičkom duhovnega očesa še uspelo ujeti, da sta lahko izbirala med potjo v pekel in med novo nalogo. Enemu je bil dodeljen mafijec v najboljših letih, drugemu pa nogometni sodnik dvomljivega slovesa. No, nekoliko mi je le odleglo. Mogoče bo pa pri Frančku kaj lažje. Čeprav je redko trezen, v stanju alkoholne blaženosti pa bo škoda vsakega mojega truda. No, kakorkoli, tudi meni ne bo prav lahko…


Pšššiiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvv… In že sem tu, pod temnozelenimi cipresami med marmornatimi nagrobniki samih bolj ali manj dragih pokojnikov. Franček dremlje v lopi z orodjem. Pogreb pokojnika, ki leži v bližnji mrliški vežici, bo šele čez dva dni. Poleg spečega Frančka sta na zabojčku v zamračenem prostoru v porumenel časopis zavit načet sendvič, ki ga obletavajo tolste mesarske muhe ter skoraj prazna steklenica domačega šnopčka. »Ta tip ima nebesa že zdaj,« sem nejevoljno pomislil in se skušal prebiti v njegovo zavest ali vsaj podzavest s sanjami. Ni mi uspelo. Niti pod razno. »Spi kot ubit, koma!« sem zgrožen pomislil in se vznejevoljil, ko sem pomislil, kaj me utegne čakati, če ne izpolnim naloge in se bo model stegnil, preden dosežem kakšen napredek. Nekaj časa sem čemel med orodjem in s pajčevino prepredenimi deskami in starim pokopališkim inventarjem, in čakal, potem pa sem se tega naveličal in me je zvabilo ven. Toda moj teritorij je sveti Peter omejil. Na razpolago sem imel mestno pokopališče in prav nič več. »Tu se bom na smrt dolgočasil,« me je začel grabiti obup. Skoraj nevoščljiv sem postal svojima predhodnikoma. Lahko bi bil zraven pri vseh podkupljenih in nepodkupljenih nogometnih tekmah, ali pa bi delil užitke v mafijskem miljeju in se valjal v adrenalinu in denarju, se prevažal poleg v najboljših avtomobilih in svetil zraven v svilenih rjuhah med bohotnimi oblinami platinastih kešbejb. Tako pa – za Boga milega, Bogu za hrbtom, del svoje pokore opravljam na mestnem pokopališču! Bolano! Toda kar je, je.
»Saj res, lahko grem pogledat svoj grob in se malo razgledam naokrog. Nenavsezadnje se še zemlja ni posedla in moji svojci zagotovo žalujejo in se veselijo zajetne dediščine hkrati. Med obhodom, pravzaprav bi to lahko opisal kot premikajoče se lebdenje, sem šele opazil stvari, ki jih za časa življenja ne bi bil nikoli uzrl. Oziroma ozavestil. Bral sem imena in napise, letnice, vklesane zlate črke, napise, opazoval velikost in izvirnost nagrobnikov, nagrobni kič in štel sveče. Zraven vpadljivega stavka »Ohranili te bomo v večnem spominu, žalujoči vsi tvoji« se bohoti metrski plevel in ikebana iz lanskega prvega novembra s krizantemami, ki bi jih lahko uvrstil med fosile. »Haha, tole pa postaja zanimivo,« si rečem in se pomikam naprej. Naslednje večno počivališče je pravcati mavzolej, ves v marmorju in pozlati. Naj se vidi razkošje na blizu in daleč. Mavzolej je prav priročen za mestne golobe, ki imajo tu eno od svojih postojank in tako je posmrtni statusni simbol okrašen z belo sivkastimi iztrebki. Sodobna umetnost, pomislim, tako imenovana umetniška instalacija! Spoj žlahtnih materialov in oblik s povsem kontrastnimi. In oboje šele prikaže čisto novo sliko nečesa realnega. Živela umetnost,« vzkliknem očaran in se premaknem dalje.
Naslednji grob. Plošče se ne vidi. Skoraj, no, malo res pretiravam. Toda na njej stoji, čakaj, da preštejem… sedemindvajset, osemindvajset, dvaintrideset rdečih, dve modri, ena zelena, in tri vijolične sveče iz parafina ter ena bela, utripajoča z led-lučko. Pa dva kičasta angelčka iz mavca, vmes pa so stisnjeni še ena vaza in dve različni ikebani. Moram ponoči nazaj, grob najverjetneje izgleda kot zabaviščna razsvetljava v Las Vegasu. Hm, živela svoboda izražanja! Britof je izredno hvaležen poligon za manifestacijo izražanja različnih okusov.«
Naslednje počivališče je kot slika iz reklame za Bakker cvetje. Enoletnice, dvoletnice in trajnice v raznih barvnih kombinacijah. Zadaj za zidec je prislonjena plastenka trilitrskega mehčalca za zalivanje cvetja in v polivinilasti vrečki za dve pesti umetnega gnoja.
Pri moji parceli pa me je zvilo. Lesen križ, par sveč, vencev in to je to. Pri grobu ni bilo nikogar. Ne vem, kako bi prenesel srečanje s svojci. Toda vse ob svojem času. Čas teče naprej in vsi pridejo za mano.

Dva dni sem lebdel med grobovi in vmes neumorno šibal do Frančka in nazaj, se do onemoglosti trudil z navdihi, toda Franček se ni dal premakniti niti za milimeter. Dobričina, toda nedovzetna za kljuvanje po vesti, pa še lena in površna za povrh. Grobove je kopal plitko, tu in tam je kakšnemu pokojniku snel prstan ali uhane brez slabe vesti. »Saj jih ne bo več rabil!« Če sem iskren, je imel prav, čeprav je skregano s pieteto in vsemi napisanimi in nenapisanimi pravili, ki veljajo na božji njivi. »Je torej to greh ali ni? Dobi za to dodatne kazenske točke?« tudi sam nisem imel razčiščenih pojmov o tem. Kjer pa slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Oziroma za oba Lucifer greje po en kotel. Misel na to me je navdajala s paniko, zato sem delal in se trudil kot še nikdar. Streljal sem miselne prebliske kot nor, toda Franček je bil dobesedno imun nanje. Kadar je bil trezen, seveda. Vest je hudimano zagonetna zadeva. Prej, za časa življenja se nisem nikoli poglabljal v to. Ateist ravno nisem bil, vernik pa tudi ne. Nekaj vmes, pravzaprav se mi je rahlo dozdevalo, da mogoče pa nekaj je nad nami. V smisel življenja sem nehal vrtati kmalu po puberteti. Potem sem pač živel, kakor je naneslo. Po svoji vesti, hm, no, mogoče bolj po prepričanju. No, ni bilo ravno kakšno trdno prepričanje. Mi ga žena ni pustila. Še manj tašča. To je sveti Peter štel pod olajševalne okoliščine.  On že ve, je bil tudi poročen.
»Improviziraj, ja,« sem prhnil in preplašil ptiča v bližini, ki je začudeno gledal, od kod nenavaden, komaj zaznaven leden piš v toplem, lenobnem poletnem popoldnevu. »S čim si pa lahko sploh pomagam? Z ropotom? Kot poltergeist? Ali se naj prikažem kot duh? Naj strašim opolnoči, morda ob polni luni, da se me bo bolj videlo?« Slabe volje sem čemel pod visoko cipreso in iskal oprijemljive rešitve.

»Moji gredo,« sem nenadoma zapazil svojo ženo, pravzaprav vdovo v družbi sina in snahe, hčere in zeta, zadaj pa je skakljal štiriletni vnuk. Šli so proti mojemu grobu. Kar odstrelilo me je k njim in sama ušesa so me bila. Opazil sem, da se barvna karma počutja ne ujema z navideznim razpoloženjem bližajočih se svojcev. Ujemala se je samo pri vnučku, ki je neobremenjen letal med grobovi, kot bi bil na otroškem igrišču. Snaha in sin sta se držala bolj zase, zet in hči pa kislega obraza tudi. Moja nekdanja boljša polovica je iz torbice potegnila štiri rdeče sveče in jih razvrstila ob rob groba. Površno so se pokrižali in se na videz zatopili v globoko žalovanje. »O ti hinavci,« me je pogrelo. Videl sem namreč skoznje, zdaj v posmrtnem življenju mi je bilo dano brati misli. Tako sem lahko videl, da me Julčka, moja še živeča žena nič kaj ne pogreša in da si je z mojo smrtjo pravzaprav šele malo oddahnila. Roko na srce, nisem ji bil v kakšno veliko pomoč. Pravzaprav naju je zadnja desetletja družila zgolj navada, ljubezen je že zdavnaj šla v maloro. Je pa vseeno zmogla potočiti solzico, dve in zavzdihniti, kako je zdaj vse drugače. »Bi rekel,« me je pogrelo.  »Vidiš, Jurček, tu pa leži in počiva tvoj dedek,« je snaha, fantkova mati, otožno zategnila besede in Jurček se je zastrmel v gomilo pred sabo. »Nič ne leži,« sem bil čedalje bolj jezen. »Živ je, in to še kako. Pa tudi počiva bolj malo.« »Dedi, dedi,« je žalostno, toda iskreno zajokal Jurček, se spotaknil ob venec in telebnil na grob. »Zdaj daj pa mir,« je siknil moj sin in potegnil fanta za ušesa ter ga za vsak slučaj še plosknil po riti. Svakinja in svak sta ga pisano pogledala spod čela. V mislih sta bila že na zapuščinski razpravi in tuhtala, kolikšen kos dediščinske pogače bosta uspela pograbiti zase. Ali jima bo uspelo dobiti vikend na morju in če si bosta s sorazmernim deležem mojih prihrankov lahko privoščila boljši avto. »To bo še cirkus,« me je grenko stisnilo tam, kjer sem nekoč imel srce. Zdaj mi je bilo žal, da sem spravljal skupaj in varčeval. Mar bi si bil za časa življenja več privoščil, pa tudi Julčka je bila zaradi moje trmoglavosti in varčnosti za marsikaj prikrajšana. Zdaj se bodo pa na razpravi na smrt skregali…!«
Potem so se vsi skupaj, razen Jurčka, ki je tri grobove naprej lovil pisanega metulja, složno potopili v pogovor o napisu na mojem nagrobniku, pa o tem, kakšne rože bodo posadili in kolikokrat na teden jih bo treba zalivati. Pa o tem, ali naj bodo črke napisa velike ali male, srebrne ali zlate. »Kakšnega goloba ali zlomljeno vrtnico lahko podjetje za pogrebne storitve vgravira v marmor,« je predlagala Fani, moja hči. »Meni dol visi, kaj bo na grobu, me itak ni tam, kjer vsi mislite da sem. Pa tudi ne ležim in ne počivam,« sem bil še vedno besen. »Večno lučko bi bilo treba namontirati, pa kakšno vazo za rože,« se ji je pridružila Dragica, moja snaha. »Črn ali siv marmor?« je zaskrbelo mojega sina Janeza. »A bomo dali še sliko, barvno ali črnobelo zraven napisa?« je zanimalo Mirča. »Bomo dali tisto, kar je cenejše,« je bila praktična snaha in predlagala, da gredo vsi skupaj na kavo v bližnji bife. In so šli.
»To je to?« nisem mogel dojeti. Vtem je na grob še enkrat pritekel Jurček, za hipec obstal in zaklical: »Adijo, dedi!« V naslednjem hipu tudi njega ni bilo več. Milo se mi je storilo. Toda za časa življenja nisem bil sam prav nič drugačen. Ozrl sem se na Frančka, ki je z lopato in samokolnico počasi in vdano ter rahlo vijugasto drsal odkopat nov grob. Novo brezno pozabe... Tokrat sem ga pustil pri miru. Žalosten sem bil. Odraščanje svojih otrok sem tudi nekako zamudil, zdaj ko bi lahko razvajal in vzgajal vnuka, je pa že prepozno. Koliko stvari je v življenju šlo tako mimo mene! Desetletja službe, ki sem jo pač opravljal podobno kot jo zdaj pogrebnik Franček, tisoče drobnih malenkosti, ki jih nisem nikoli prav začutil… Mrtev sem bil pravzaprav za časa življenja, me je preblisnilo Res sem nekako prazen umrl. Takrat nisem pravzaprav ničesar obžaloval, zdaj pa vidim, da so v življenju pravzaprav najbolj pomembne stvari, ki se zdijo najbolj postranske.

Dvignil sem se in se pridružil Frančku. Sedel sem na rob bližnjega spomenika. Tudi Franček se je usedel. Tik poleg mene in si obrisal pót. Tiho sem ga opazoval. Gledal sem njegove grčaste roke, čokato zgrbljeno postavo, obraz, videl in občutil njegovo življenjsko zgodbo in se naenkrat spojil z njegovim duhom. Postal je zamišljen, otožen in se zastrmel v izkopano jamo.
No, Frančka je še v tistem tednu pobralo. Zadela ga je kap. Pri svetem Petru sem si izboril še toliko časa, da sem lahko prisostvoval njegovemu pogrebu. Skoraj nikogar ni bilo na pogrebu. Kar je v bistvu enako kot pogreb, kjer se tare truma ljudi, ki ne vedo, čemu so tam. Žvečijo žvečilne gume, govorijo po mobitelu, si pripovedujejo vice, glasno govorijo, se smejijo… Kakšna je razlika?

Tako sem se ponovno znašel pred nebeškimi vrati. Tam sem srečal Frančka. Tudi on je dobil zadolžitev kot začasni angel varuh. Na škofijski sedež gre, hahaha.« Smeh pa mi je v trenutku zamrl. Strogi sveti Peter me strogo ošinil s pogledom in me pustil čakati. Nervozno sem se prestopal in se spraševal, ali sem opravil nalogo ali ne. »Ti!« je končno uperil roko, v kateri je držal ključ, vame. »Vidim, da si se trudil. Iztržek je bolj jalov. Ne vem, ali te naj spustim naprej ali ne. Bom premislil,« Spet sem čakal in večnost se je raztegnila v nedogled. Po izčrpnem posvetu z nekaterimi člani nebeškega senata, med katerimi ni bilo nobenega nostrificiranega odvetnika ali sodnika, se je vrnil. »Nisi še čisto zrel za nebesa, Lucifer te prav tako še ni odpisal, vice so še zmerom prepolne. Sklenili smo, da se še enkrat vrneš na zemljo. Kot duh. Tokrat te pošiljamo v uredništvo za kulturo programa. To je tvoja zadnja šansa. Glej, da se izkažeš!« Še preden mi je uspelo karkoli reči, me je že potegnilo skozi vsemir. »Pšššiiiiiiiiiivvvvvvvvvvvvv«…

Deluje! Pred vami spisana humoreska je izbrana, angel na začasnem delu pa razrešen nadležnih dolžnosti in zdaj v nebesih končno uživa večni mir in pokoj. Večna luč naj mu sveti.

Sabina Majcen

RECESIJA VS. ACTA EST FABULA (PRAVLJICA JE KONČANA)

Za večino stvari v življenju, ki se ti pač zgodijo, velja, da pridejo povsem nepričakovano. Kot meteor. Ali cunami. Če preživiš, te najhujše šele čaka. Sicer pa, kaj bi dolgovezil… Zgodilo se mi je prav to. Padel sem z oblakov in pogorel na treh frontah hkrati. Za kaj gre? Hm, za nekaj, s čimer se težko pohvalim. Udarilo me je v najbolj občutljive strune in mi sesulo ego. Ki se še vedno rehabilitira. Tudi zato, ker znam biti hudo trmast. Škoda, da gre zdaj to izključno na moj račun. Očitno mi je življenje izstavilo fakturo, ki jo moram lastnoročno odslužiti. Toda dokazal jim bom, vražjim babnicam, kaj zmore pravi dedec. Vse štiri vogale lahko podpiram. In to popolnoma sam! Ampak gremo lepo po vrsti!

Sem natreniran in nabildan štiridesetletnik v odlični formi, »ex-freestyler« in do nedavnega samozavesten plemenski žrebec, salonski lev, skratka alfa samec. In kot se za moške mojega kova spodobi, sloves med kolegi in sodelavci je treba vzdrževati. Dokler gre, seveda. Tudi najmočnejšega leva v krdelu nekega dne spodrine mlajši, lepši, bolj potenten naslednik. Zato je treba zajemati življenje z veliko žlico. No, tega sem se dosledno držal. Življenje v dvoje sem delil (ja, prav berete, to je že preteklik) s partnerko Romano, ki sem jo spoznal v študentskih letih. Imela sva se prav fino. No, videti je bilo tako. Vsaj meni ni nič manjkalo. Morda sem si nekoliko preveč privoščil. Moje življenje se je skrivaj konstantno pretvarjalo še v druge oblike. Matematika in moška logika, saj veste. Pojav trikotnikov, štirikotnikov in podobnih likov, ki jih povzroča testosteron. No, ko je moja izvedela, ji je odneslo pokrov. Morda ji ga ne bi, če ne bi nevede osvajal njene nadrejene, Brigite, ki je bila za povrh vsega še soseda moje matere. Ko bi le bil vedel! Priznam, da sem na skrivaj pogledoval še po mični študentki, ki je poleti preko študentskega servisa delala v sprejemni pisarni našega podjetja in je po ne vem katerem naključju nečakinja ženske, ki sem jo osvajal, Brigite. Na žalost tudi tega nisem vedel! Kjer pa ženske skupaj poprimejo, se moškim hudič na kup userje.

Z Romano sva živela tako, starci bi rekli, po sodobno. Na koruzi. Čeprav sem jaz še vedno deloma bivakiral doma pri moji mami. Kadar sva se z Romano sporekla, sem pač spokal in se narisal doma pri moji stari. Ni ga čez Mama Hotel *****! Roko na srce, vedno sem imel vse »spedenano v nulo«. Moja zlata roditeljica mi je, sinu edincu, stregla kot bi bil najmanj brunejski sultan. Kraljevsko. Svetovna gastronoma Ferran Adriá in Heston Blumenthal se lahko skrijeta pred njo! Toda izgleda, da je moji materi starost udarila na psiho in to ravno takrat, ko je tudi Romani dokončno prekipelo. Za »češnjo na tortici« me je še Brigita, ki sem jo imel v obdelavi, dala na čevelj. Kot bi se vse babnice zmenile in se istočasno zarotile proti meni! Ste že kdaj videli ribo na suhem? To ni nič, morali bi videti mene…

Kaj se je pravzaprav zgodilo? Sinteza analize je sledeča: mama je spoznala dvajset let starejšega frajerja, ki ima osem križev in nesramno veliko pod palcem, prodala stanovanje, se nemudoma izselila in se nepreklicno izjasnila, da je pa zdaj čas za uživanje. Da sem dovolj star, da končno zlezem iz plenic. Naj že vendar odrastem in se osamosvojim. Da si še jajca ne znam sam skuhati, jaz, štiridesetletni negodni puhasti mladič. Da bi se je že prej lahko nehal držati za krilo in iskati pri njej potuho. Da bi kratko malo krepnil, če ne bi bilo nje in Romane. WTF??? Zagovarja Romano, s katero sta se dotlej gledali kot mačka in pes?! Mater, sem ji zameril!!! Škoda, da je Titanik že potonil! Trenutno je namreč s svojim seniorjem na križarjenju nekje na Karibih s prekooceanko Celebrity Solstice.
Tudi jaz sem na križarjenju. Nujno iščem novo stanovanje. In to vse zaradi moje neumestne pripombe, da je že precej v letih in da ni šans, da se je bo kdo usmilil, kaj šele, da bi živel z njo. O, kako sem lahko bil tako hudičevo nepremišljen!? Užalil sem jo, to mi je zdaj kristalno jasno. Kot tudi to, da očitno še zdaleč ni prestara za posvetne užitke. Še več, zadela je terno!
Če povzamem še preostala dejstva in strnem na kratko: Romana je izvedela za Brigito in obratno. Moja zdaj že bivša draga noče biti druga violina, služkinja in gospodinjski servis za notoričnega kur***** (beri ženskarja), Brigiti pa se zdi zamalo biti drugorazredna rezerva. In tako sem sladko izvisel in sem, kjer sem. Ker sem, kar sem. Oziroma, ker nisem, kar bi moral biti…

Tako kot moja mama tudi Romana ni skoparila z besedami. Ko je histerično in sovražno tulila name, sem samo debelo gledal in nisem ničesar razumel. Da me je sita, da hoče tudi ona še kaj od življenja, da noče vegetirati in životariti, temveč živeti. Še večer prej sva se strastno ljubila, dan zatem pa vesoljni potop?! Kdo bi razumel?
»Nič ti ne pomenim! Vse moram sama! Še za sabo ne znaš pospraviti! Slabši si kot otrok! Prevaral si me! Povej, kolikokrat, če si upaš… Sita sem te!« Ko sem po moško komentiral, le kaj mora vse sama, da ji je še dva krožnika pretežko splakniti, sem se moral skloniti. V istem hipu sta dva primerka omenjenega samostalnika iz belega porcelana prosto leteče švistnila tik mimo moje glave in se razletela na steni za mano. Ostal sem brez besed. Končno sem dojel, da je vrag odnesel šalo. Ves register prepričevanja, sladkih besed in obljub potem ni več zalegel. »Spokaj kufre in pojdi,« je zasikala. »Nočem te več videti. In če se bom kdaj zaljubila, se hočem zaljubiti v pravega moškega. Takega, ki razume žensko, ki je sočuten in zvest. Ki zna tudi kdaj sam pomiti dva krožnika, in kaj poprijeti v skupnem gospodinjstvu.« Ker jaz sem brezupen primerek, starajoči se bimbo, notorični babjak in lenuh na kvadrat. Skratka, totalni nesposobnež, egoistični parazit oziroma pijavka ali nekaj sličnega, šovinistični neandertalec in še kaj…

Kot bi me kdo s kladivom po glavi. »Mar sem res tak?« Že drugo izvedensko mnenje v razmiku dveh dni. Iz prve roke… Se pravi, da bo nekaj res na tem. Toda zakaj ni nikoli nič rekla? Nikoli ni nič rekla, samo v nedogled je tečnarila zaradi pregorelih žarnic, razrahljanih tečajev na omaricah in zaradi oblačil, ki sem jih puščal - kje že? Aha, povsod. Pa kakih petkrat je težila zaradi odtoka v kuhinji in kopalnici, češ da ne požirata vode. Dokler se ni kar sama lotila dela in odmontirala ter očistila oba sifona. Zakaj pa ne zna pomivati, kot je treba? Vedno je pretiravala pri nakupih v trgovini, pa je kljub temu enkrat zmanjkalo gorčice, drugič sladkorja, tretjič kave, četrtič denarja… Da ne omenjam tistih njenih dni, PMS-a in posledične ihtavosti, kar se pospravljanja in čiščenja tiče. Ne z enim in ne z drugim se v svojem življenju nisem še nikoli intenzivno ukvarjal. Tega doslej tega niti v sanjah nisem nameraval.

Ob odhodu, med vrati, sloneč ob treh kovčkih, dveh potovalkah in štirih plastičnih vrečkah sem ji v slovo jezno zabrusil, da ji lahko dokažem, da je pa to res mala malica in da sem sposoben živeti sam, brez ženske vsaj eno leto, če ne celo več.« Posmehljivo me je pogledala. Rekla ni nič. Ta pogled! Kristus!!! Eden tistih, ki ubija. Nobenega usmiljenja ali ljubezni več v njem. Namesto tega sarkazem, prezir, hlad… Ne verjame mi! No, tu je se je moj ego zamajal, vendar se je še obdržal. Komajda. Zdaj končno razumem, zakaj se največ umorov zgodi ravno v družinskih krogih.

Zapeljal sem se do najbližjega motela in najel sobo. Ne vdam se kar tako. Saj tudi nisem smrtno resno mislil tisto o samskem življenju. Ha! Konec koncev imam še enega asa v rokavu! Brigita me bo sprejela z odprtimi rokami! Tudi nog ne bo držala križem, kolikor jo poznam. Dobra mrha je. Edino to me je motilo, da mi je čedalje bolj najedala, naj se že vendar odločim med Romano in njo. No, zdaj odločitev ne bo težka…
Že kličem! »Halo? Brigita, Boris tu…« »Tutututu…« Zveza prekinjena. Ponovim klic in doživim še tretjo ledeno prho ta teden. »Nočem te več videti, prasec! Vse vem. Ne kliči me več, lažnivec sluzasti! Da te ni sram! Bednik!« Niti do besed mi ni pustila. Še ena travmatična epizoda mojega življenja, ki se je ne bom rad spominjal.

Moj ego je v tem trenutku strmoglavil in se usodno poškodoval. Vsa življenjska moč je odtekla v neznano. Kar sedel sem tam, v tisti pusti, prazni sobi. Počasi sem dojel, da sem prestopil Rubikon. Ženske so mi napovedale vojno. Vojna pa je posledica taktičnih spodrsljajev, ki jih sem vede ali nevede zagrešil. »Alea iacta est«, kocka je padla… Kaže, da je udarila recesija tudi na tem področju. Prav! Dokažem vam, da me ne poznate! Še žal vam bo, kure zmešane. Feministke nesramne! Jaz neandertalec? Pa kaj še! Prvovrstni homo sapiens sem in ta trenutek grem na lov za stanovanjem. Tisto, od koder sem sem na vrat na nos moral izseliti, je žal Romanino. Še preden sva začela hoditi, ga je podedovala od pokojne none. Torej, čas je za akcijo!!!

***

Dober teden je trajalo, da sem po ogledu kakih dvajsetih dragih lukenj našel primerno velik, že opremljen brlog za solidno ceno. Najemnine nisem še nikoli v življenju plačeval. Tudi tu sem moral odkrivati toplo vodo. Oprema je predpotopna, iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. »Flat« ima identičen imidž kot stanovanje iz nanizanke Samo bedaki in konji. No, bom že potrpel, bom pač prihranil na ta račun.

»Operacija selitev« je potekala inkognito, v največji tajnosti. Svojega slovesa v firmi, kjer delam, ne bom ogrozil. Saj nisem nor! Sploh, ker se prvič v življenju počutim kot popolni bebec. Začelo se je že v trgovini, kamor sem šel po zavese in po par prevlek za posteljnino. Da bi bilo dobro vse skupaj prej izmeriti, sem se spomnil šele takrat, ko me je prodajalka vprašala, kakšne dimenzije potrebujem. »Dimenzije??? Aaa? Ja, za okna, in za posteljo, običajne dimenzije pač!« Kdo bi le vedel, da imajo velike, male, ozke, široke, kvadratne, pravokotne prevleke za navadne, malo širše, srednje široke, francoske in za zakonske postelje. Prvi mrk.
Kaj pa okna? Kljub temu, da imam dober spomin in krasen občutek za mere, tisti trenutek nisem imel niti najmanjšega pojma, kakšna okna sploh ima moje novo stanovanje. In če so na njih že karnise. Na obročke ali na kljukice, z enojno ali dvojno zarezo…. Mrk številka dve. »Gospa, kar eno odejo bom vzel.« »Bombažno, volneno ali viskozno?« me prijazno pobara, in ker me je sram, da ne vem, v čem se razlikujejo, bleknem, da volneno. Volna je pač topla in ta me bo zagotovo grela… Ker je, kar se tiče drugačnega gretja, trenutno popolna suša.

Prvih štirinajst dni sem tako urejal svojo jazbino. »Kuhal« sem tudi že. »Gotova jela« - konzerve, zmrznjeno hrano, paradižnikovo, gobjo, fižolovo, zelenjavno, brokolijevo, česnovo, čebulno in še kakšno Maggi in Knorr juho iz vrečke; potem hrenovke, kranjske klobase... Kot bi bil znova pri tabornikih! Ali na kampiranju. Kadar seveda nisem šel jest ven. Pizze mi že pri ušesih ven silijo in nekako ta hrana ni nekaj, v čimer bi človek na dolgi rok užival. Trebuh se mi sumljivo napihuje in začeli so se mi pojavljati vetrovi. Nerodna reč. Kruh kupim, vendar ga ne znam racionalno porabiti. Ker kruh sam od sebe neracionalno splesni ali pa postane trd. Baje ga je treba dati v vrečko, da se ne izsuši.
Kupil sem tudi prvi karton z desetimi jajci iz baterijske reje. Ga ne bi bil, vendar se mi je v mislih odvrtel prizor z zadnjega snidenja z mamo. Še vedno odzvanja: »Še jajca ne znaš skuhati…« Pa ja! Sem ga. V mikrovalovni. In je eksplodiralo. Ko sem ga dal na mizo. Jajce. Itak je bilo treba kuhinjo prebeliti.


Posebno poglavje so gospodinjska opravila. Imam privilegij, da je v kuhinji pomivalni stroj. Proučil sem navodila, in se naučil uporabljati ga. Čeprav traja kar nekaj časa, da se nabere dovolj posode za pranje. Prejšnjemu najemniku je ostalo še nekaj tablet za pranje; sol in tekočino za izpiranje sem dodal sam. Dva dni nazaj je tablet zmanjkalo. Inovativen kot sem, sem potuhtal, da bodo črepinje zagotovo enako dobro oprane, če v stroj vlijem kar detergent za ročno pomivanje posode. Med nogometno tekmo naj stroj pere, jaz pa si malo odpočijem. Hudiča, kako utrujajoče so te kuhinjske malenkosti. Zoprno je, da ne morem nikogar vprašati za nasvet. Moški bi se mi režali, z ženskami pa sem na bojni nogi. Torej sem prepuščen sam sebi na milost in nemilost.
Med prvim in drugim polčasom me je zažejalo. »Grem po pivo in čips,« toda na pol poti do kuhinje nenadoma otrpnem in lasje se mi naježijo. Poleg hladilnika, v polmraku, se kopiči ogromna bela gmota. Tam nekje bi moral biti pomivalni stroj… V trenutku se mi zjasni: »Detergent! Pena! Naj gre vse skupaj v tri krasne!« Adijo, drugi polčas. Na kolenih odstranjujem peno in brišem tla. Prvič v življenju. Medtem zamudim usodni odločujoči gol med Milanom in United Manchestrom.

Teden dni kasneje ležim v postelji in srkam kakav. Berem. Noč se preveša v jutro. Na nočni omarici poleg mene leži cela skladovnica najrazličnejših knjižnih edicij na temo razlik med moškim in žensko, kako razumeti ženske; skratka priročniki za telebane, kakršen sem. Priznam, branje me je zazibalo v spanec. Zjutraj sem se zbudil neprespan in slabe volje. Medtem, ko sem spal, se je polil preostanek kakava po odeji.
Tudi pranje v pralnem stroju sem že osvojil. Vsaj mislil sem tako. No, na začetku sem malo zamenjeval, kam je potrebno vsuti detergent za pranje in v kateri predalček sodi mehčalec. Kak teden sem imel na perilu lise od praška, tudi izpuščaji na koži so se pojavili, vendar ni hudega. So že izginili, odkar sem ugotovil, v čem je poanta. No, pri sortiranju perila se še vedno lovim, in razrešujem skrivnostne označbe na etiketah oblačil. Dva puloverja sta se mi skrčila, pri trenirki mi je potegnilo šive skupaj in v njej zdaj izgledam kot harlekin, en jopič se mi je pa nekam čudno razpotegnil. Tu bom očitno svoje neznanje drago plačeval. Uničene cunje moram nadomestiti z novimi. S takšnimi z znamko, se razume! Lacostejev krokodilček na polo majicah, fensi trenirke, casual hlače… Če že izgubljam osebnost, moram ohraniti vsaj stil oblačenja na nivoju! Še posebej zaradi tega, ker mlad nisem več, star pa tudi še ne.

Ne vem, ali bi vam zaupal, da sem uničil tudi drago športno uro? No ja, naj bo. Ker sem umival okna, ja, prav berete, sem jo shranil v žep brezrokavnika. Ter pozabil nanjo. Se spomnil nanjo, ko je pri zlaganju v sušilec padla iz žepa mokrega brezrokavnika. Oprana in v stanju, da kaže pravi čas zgolj dvakrat na dan. Kazalci se namreč ne vrtijo več.
No, pranje rdeče volnene odeje je zgodba zase. Prav nemarno se je skrčila, razbarvala in zabarvala na rožnato tri nove svetle majice in športne nogavice, ki sem jih dal v tisto pranje. Zdaj so majice roza barve! Groza, bo še kdo mislil, da sem gej! V službi so se muzali in si mežikali, zaradi majice, jasno. Nič drugega nisem imel tisti dan za obleči. Kot zakleto, tudi temnih nogavic ne. Ko sem se usedel, je izpod hlačnic udarila roza barva. Moje nogavice! Oni vitki mladec s falzetom iz komerciale se mi je začel sramežljivo nasmihati. Se mi zdi, da mi je celo pomežiknil. Sranje!
Potem sem izvedel za varikino. Mislil sem rešiti, kar bi se rešiti dalo, toda stvari sem do konca zaj****. Zdaj so oblačila podobna tistim vojaškim lisastim, le da so moja v rožnatih odtenkih. Za Barbie vojakinje.

Odkar sem gospodinjec, sploh ne hodim več ven. Postal sem podoben jamskemu trogloditu, ki je fiksiran na svoj biotop in ne mrdne nikamor. Kolesarjenje? Jogging? Fitnes? Veslanje? Noben šport me še ni nikdar tako utrudil kot kruto življenje hrabrega samca, ki se muči s samooskrbo. Sodelavci in znanci in prijatelji se že sprašujejo, kaj je z mano narobe. Zdi se mi tudi, da dobivam ženske oblike in da so mi začele rasti prsi. Minila sta komaj dva meseca in jaz sem na robu obupa! Iz nemarnega flegmatika se spreminjam v pikolovskega perfekcionista. Srajce morajo biti brezhibno zlikane. Oblačila pa sistematično in po barvah natančno zložena v omari. Da bi kaj viselo čez stol? Ali ležalo na tleh? Ni šans! Časopis je poravnan vštric s polico, vsaka stvar je na svojem mestu. Ne prepoznam se več.

Po treh mesecih me je prijelo, da bi imel v domu kakšno živo bitje. Ne, ne ženske, hvala lepa! Eno leto bom stiskal zobe. Ena četrtina neskončnosti je že za mano, tri četrtine večnosti pa še pred mano. Zdaj moram požreti, kar sem zakuhal. Zdržal bom, da dokažem sebi in drugim, da se motijo. Zdržati moram, ker bom le na ta način pokrpal svoj ego. Seveda jih pogrešam, ženske. Prav meša se mi že na trenutke. Pomaga mrzel tuš ali pa klasično ročno delo »Sam svoj mojster«. Uporabljam izmenjaje levico in desnico. Tako imam manj možnosti, da me prime krč. Testosteroni so še vedno v akciji. In jaz sem še vedno moški. Kaj pa naj?!? Od zlate dobe hedonizma preskok na špartansko askezo. To je ubijalsko!
Bi imel hišnega ljubljenčka? Mačko? Ptiča? Psa? Zlato ribico? Morda želvo? Hrčka? Potem bi moral v bloku najti tudi nekoga, ki bi skrbel za živalco v času dopusta. Eh, čistiti je treba kakce, ali pa menjavati vodo. Morda kdaj pozneje. Pes! Toda ne zdaj. Stanovanje je premajhno in ni pravi čas za to. Poleg tega je blok, v katerem živim, naseljen pretežno z ženskami, ki imajo v njem svoj Press center. Upokojene gospe maminih let se sestajajo, sestankujejo, kofetkajo, premlevajo novice, gledajo skozi okno in vedo vse. Oni dan sem zalotil gospo, ki stanuje nasproti mene, kako brska po kontejnerju, kamor sem pred petimi minutami stresel smeti iz koša. Niti pod razno mi ne bo nobena od teh žensk svetila po stanovanju, hišni ljubljenčki in dopust gor ali dol.

Lončnice! Kako da nisem prej pomislil nanje? Privlekel sem torej kake pol ducata rastlinja, ga znosil v peti štuk in stoično prenašal poglede firbčnih žensk, ki jih je očitno srbel jezik, da bi me temeljito zaslišale. Toda prekrižal sem njihove namere. Nadel sem si nadvse mrk videz in pri tem je ostalo. Izpadel sem nekulturen, toda imam vsaj mir.
Rastlinje sem izdatno zalival. Očitno preveč. Vendar nisem razumel, zakaj rastlina začne veneti, čeprav jo temeljito in skrbno zalivaš. Tudi to sem čez čas ugotovil. Pravzaprav sem jih skoraj utopil. Lahko bi bile dobile delfinčkovo priznanje, saj so dobesedno plavale v okrasnih loncih. Če dobim še kdaj kakšen podoben preblisk za gojenje rastlin, se bom najbrž odločil za lokvanje. No, rastline sem še pravočasno rešil. Žensk iz bloka pa se v širokem loku izogibam.

Vsak mesec doživim kakšno mini katastrofo. Ampak se učim. No, mogoče zdaj le malo bolj razumem ženske. Toda ne toliko zaradi knjig kot zaradi neprostovoljne pokore, ki sem si jo bil nakopal. Hm, naučil sem se reda, discipline in neštetih hišnih opravil. Čeprav se testosteroni niso prav nič potuhnili. Mislim, da sem celo pridobil tisti manjkajoči čustveni naboj, ki se po C. G. Jungu imenuje anima. Torej sem se kultiviral in z gospodinjenjem obudil žensko energijo v moškem v prvi osebi ednine. Kako se bo to ujelo z mojimi hormoni, še ne vem. Pustimo se presenetiti!
Izvedel sem, da so se moja mama, Romana in Brigita dobile na pijači. Nobena nič ne ve in vsaka od njih bi rada vedela vse! Ne privoščim jim veselja, da bi se naslajale ob podrobnostih moje preobrazbe! Baje na veliko poizvedujejo, kako je z menoj. Ni treba, da vedo! Čez tri dni se bo dopolnilo leto mojega samskega življenja, in potem adijo, recesija!

Sabina Majcen

Projekt "Bodi srečen ~ be happy" se nadaljuje...

Tale teden je bil, oziroma je še, nekaj posebnega. Veri spešl. Čist v stilu sličic iz polpretekle zgodovine začetka tega in skoraj celega prejšnjega meseca.
Strašljivo, koliko dogodkov sem ozavestila in kako se vse prepleta :)

Sem hepi. Kolikortoliko. Delam na tem.

Ta teden je bil posvečen zlasti besedi EXERCISE. Avto se mi je pokvaril v najbolj prikladnem času. Resno mislim!
Ves teden sem bila brez njega. Ves teden je bilo vreme prekrasno. Avto me je prejšnjo soboto pustil na cedilu. Enostavno ni in ni vžgal. Je***ti! Sr**je! DON´T FOCUS ON NEGATIVE THOUGHTS! DON´T BEAT YOURSELF UP! Hm.


FACE YOUR FEARS! Kaj pa zdaj? Ja kaj?! Treba se je bilo poslužiti načela FIND A NEW PERSPECTIVE. Sem se. Prva dva dni je bila kriza. Vidiš, to je "WANT WHAT YOU HAVE!!" se mi je ves čas smukalo po mislih, a sem hkrati vse bolj uživala ob kolesarjenju v službo in nazaj in po raznih opravkih. LOVE YOUR MOTHER EARTH - nekaj malega sem pa le prispevala k malo čistejšemu ozračju ;)

In že smo pri FOCUS ON CREATING WHAT YOU DESIRE. V sredo sem iz službe odkolesarila v Žalec, da sem uredila formalnosti za poletno slikarsko šolo Chiarscuro, ki se prične naslednji teden v torek. Jupi, komaj čakam!! To je definitivno nekaj, kar si zelo želim in kjer bom lahko spet malo bolj ustvarjalna :)
V Žalcu srečam znane ljudi in seveda - dobra urca klepeta ob pijački in zabavnem obujanju spominov mine kot bi mignil - MAKE TIME JUST TO HAVE FUN.
Izvem par koristnih informacij in sem - hepi, kaj pa drugega!
Našel se je celo čas za ogled razstavljenih slik v kafiču. No, ni ravno dobesedno GO TO A MUSEUM, je bilo pa vseeno kulturno in vredno ogleda. Zakaj ne, če sem že tam?!
Zjutraj sem tako ves teden vsak dan ob pol šestih skočila na kolo, razen izjemoma enkrat.

BE OPEN TO NEW IDEAS. Zakaj ne bi šla kak dan iz službe za spremembo domov - peš?! Peš? Ja! In sem šla - peš domov in za hojo porabila uro in dvajset minut. Dobro, da sem imela v torbi pol štručke kruha in da ob cesti tu in tam raste kakšna zapuščena jablana ali češplja, ker se mi je od lakote kar tema pred očmi delala. Domov sem prišla dobesedno sestradana.
Ob večerih - in to vsak! večer brez izjeme, sem jo mahnila še na enoinpolurni sprehod na Tomaž nad Vojnikom.

Zdaj sem superfit :) Veslanje je po sili razmer žal izviselo, ampak smo kompenzirali. Ko me bo zgrabilo, in mislim, da me že prijemlje, si bom privoščila tek iz službe do doma. Samo tako čudovito vreme naj bo, kot je bilo ta teden. In majčkeno bolj sveže in vetrovno! Ja, niti ni tako slabo, da se kdaj avto pokvari. Cela paleta novih možnosti se odpre, na katere prej niti ne pomisliš. Je pa treba out of the zone of comfort, of course!


Nisem pozabila na razvajanje. O, to pa ne! PAMPER YOURSELF! Stieg Larsson! V petek sem si privoščila ogled drugega dela Milenijske trilogije v kinu Metropol. V solo izvedbi. Prejšnji teden sva bili z Ano, ta teden mi je prijalo biti sama. Po ogledu prvega filma z naslovom Dekle z zmajskim tatujem je bil na vrsti drugi del: Dekle, ki se je igralo z ognjem. Ob tretjem delu trilogije: Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo se bom razvajala naslednji teden. Pika. Oziroma klicaj!

Televizije tudi zdaj ne gledam. Tako da je LIMIT TELEVISION brezpredmeten. Sem pa malo preveč na računalniku in to bo treba malo reducirati.
Plesala nisem. Razen tri tedne nazaj ob mesečini bosa okrog najljubšega drevesa, ko ni bilo nikjer žive duše. Saj tudi glasbe ni bilo, pa je niti nisem potrebovala. Ni treba, da grem v podrobnosti, ampak mislim, da ples ni več tak grozen bavbav. Bo treba še kdaj ponoviti :)


Od vsakdanjega pisanja sem si nekoliko oddahnila. LIGHTEN UP! Ampak istočasno ga pa pogrešam. Zato pa pišem tole in nekaj malega poezije je v "pacu". V spontanem nastajanju. Danes sta vzniknili dve čisto kratki pesmi.
Čisto v redu.

FOLLOW YOUR HEART! Sledim srcu, seveda. In delam velike ovinke. Kot vedno. Ker sem BE TRUE TO YOURSELF - zvesta sama sebi, takšna kot sem. Čeprav mi to ni vedno všeč in bi raje kako drugače. Ampak potem pa sem že v nevarnosti, da me popade fovšija. DON´T COMPARE YOURSELF WITH OTHERS. Saj se trudim, res se! Ampak še vedno sem lojalna sama sebi, svojim navadam in svojim razvadam. Kar je lahko dobro ali pa tudi ne...

Ja, še dva majhna čudeža sta se zgodila ta teden. Prestopila sem prostor, za katerega sem bila do zdaj trdno prepričana, da ga nikoli ne bom (pa sem ga) in mi je fajn. In pa, dobila sem zeleno luč in "podlago" za poletno šolo. HAVE A SENSE OF WONDER. Hehe, gledam in se čudim...


Nekaj postavk je še ostalo. Kar naj. Naj ostane še kaj za naprej, ni treba, da sem perfekcionist. Tudi pretiran flegmatik ne, ampak nekaj najboljšega od najboljšega tam nekje vmes.
Avto je popravljen, ampak bom še kar lepo kolesarila. Dokler bo vreme naklonjeno :)

Se beremo...


Sabina Majcen

30. BE TRUE TO YOURSELF ~ BODI ISKREN SAM S SABO

Tik pred ciljno črto... Danes zaključujem. Zadnji zapisek. Občutki? Nič posebnega, kar se tiče dosega cilja. Če pa bi vmes nekje odnehala, ja, potem bi se pa jezila in ne bi mi bilo vseeno. Počutila bi se kot luzer. Čeprav se zdajle ne počutim kot zmagovalec. Why not?
A se lahko vsaj malo poveselim? Zapičim zastavico, si oddahnem in - si nazdravim? Mislim, da imam v hladilniku eno ravno prav ohlajeno temno pivo. Grem ponj. Cheers! Mmmmmm, kako paše...

Be true to yourself. Bodi iskren sam s sabo. Zadnja sličica mi je všeč. Glavni protagonist lovi ravnotežje na desni roki, z levo vrti obroč, z nogami pa žonglira. Edini je, ki na sliki uživa. Vsi drugi gredo po uhojeni poti, zatopljeni vsak v svoje mislli.
Žongler simbolizira poigravanje. Veselje do življenja. Izvaja spretnosti, ki jih najbrž nihče drug na sliki ne zna. Ni mu nerodno v množici ljudi pokazati svojo naravo, čeprav je tako različna od ostalih. Najbrž teh vragolij ne izvaja zaradi drugih, ampak zaradi sebe. To rad počne. V tem uživa. Ne obremenjuje s tem, kaj bodo drugi rekli.

Danes sem po naključju imela čast in priložnost srečati tako "žonglerko". Pot me je zanesla k štantu v sosednji občini. Tam so bile knjige (ki me vedno pritegnejo) in z gospo, ki je njihova avtorica, sva izmenjali par besed. Mateja Reba. Pisateljuje in od tega živi. Le od kod jo poznam? Tako znano mi njeno ime odzvanja po mislih... Seveda, šele doma mi kapne, kako rada sem brala njene humoreske v Novicah. O Florjanci ali Johanci in o družinskih relacijah tipično po slovensko. Kako, da se nisem mogla prej spomniti?

Zakaj to pišem? Ker mi je všeč, če človek dela to, za kar je nadarjen in za tem stoji. Da si upa. Kul!
Jaz se še iščem. Prelagam svoje cilje nekam v nedoločljivo prihodnost in opravičujem samo sebe.
Tragično je, da so omejtve, ki jih prinaša realno življenje, tehtne. Neusmiljene. Navidez brezizhodne. Zato pogosto paraliizirajo vsakršno upanje. Če se jih oprimem in jih posvojim, ne iščem rešitev.
Ugotavljam, da lahko celo postanejo bergle, s katerimi se vedno bolj počasi šlepam skozi življenje, namesto da bi lahkotno tekla skozenj in igrivo preskakovala ovire.
Imenujejo se: "Ni še čas. Nimaš osnovnih pogojev. Razmere še niso prave. Finance ne dopuščajo. Nisi več rosno mlada. Druge obveznosti imaš. Nisi dovolj sposobna. Saj ne veš, če si to res želiš..."

Kaj pa iskrenost srca? Mar ne šepeta vseskozi, da upanje umre zadnje?

May Sarton: "Dar, ki je obrnjen navznoter, ki ga ne moremo podariti, postane težko breme, včasih celo strup. Tako je, kot bi tok življenja zastal."

Kako naj najdem ravnovesje? Da bo za vse prav?
Ali sploh obstaja možnost, da je karkoli za vse prav?
Mar nisem do zdaj izkusila zgolj tega, da kadar se pretežno trudim za druge, zanemarjam sebe; kadar pa se trudim bolj zase, so prikrajšani tisti okrog mene, za katere sem soodgovorna?

Naj ugasnem tisti notranji ogenj, ki mi ne da miru in ki me nemirno žene naprej? Potem bom mrtva že za časa življenja...
Naj ga ohranjam in mu sledim? Potem bom živa jaz, mrtvi pa bodo odnosi z mojimi najbližjimi :(

Damn it!
Ne morem ustvarjati tako, da se po službi vprežem v še eno službo doma, potem pa se šele zvečer, ko je vse postorjeno, vsa spočita in sveža lotim nečesa ustvarjalnega za dušo!
Ne morem sedeti na treh stolih naenkrat!
Služba, ki jo sicer z veseljem opravljam, je nujna - zaradi preživetja. Toda jaz potrebujem več! Mnogo več!
Hišni opravki - če nočem, da bo moj dom izgledal kot ciganski "Šanghaj" blizu Filovcev, kjer trenutno snemajo nov slovenski film - moram svoj čas in energijo krepko vpeti vanje. Poleg tega pospravljanje sovražim! Že tako v krepki meri zanemarjam potrebe družinskih članov in imam zaradi tega pogosto zelo slabo vest.
Športu in uram v naravi se nočem odreči.
Ustvarjanju tudi ne!
Kako vse skupaj prav uskladiti?
Damn it!

Naučiti se bom morala - žonglirati! Delati nemogoče! Stati na desni roki in z levo opraviti službene obveznosti. Žogice, od katerih bo imela vsaka svoj napis, pa spravljati v pogon z nogami.
Kaj bo pisalo na žogicah? Lutkarstvo, gospodinjenje, literarno ustvarjanje, slikanje, čas za družino & sorodnike, veslanje, tek, prosti čas, druženje s frendi, dodatno usposabljanje, izobraževanje...

Saj ženske menda to zmoremo, ali ne?
Damn it :)

Sabina Majcen

29. WANT WHAT YOU HAVE ~ ŽELI SI TISTO, KAR IMAŠ

29. dan. Predzadnji dan. Na ploščadi vrh nebotičnika se je nekdo dal na off. Očitno koristi letni dopust. Uživa na ležalniku in bere. Nedaleč proč se v napihljivem bazenčku z jadrnico igra fantiček. Mama najbrž prestavlja lonce in tačas kuha ali pa pospravlja za enim od oken na pročelju. Who knows... Ker je nikjer ne vidim! Lahko pa da je ta možakar tudi oče samohranilec. Pustimo podrobnosti...
Want what you have... Želi si tisto, kar imaš!?! Malce nelogična miselna povezava. Če nekaj že imaš, ali si to potem še vedno želiš? Mislim, da gre tu bolj za zadovoljstvo, kot za željo. Morda malo premečem vrstni red, potem je že bolj smiselno: "super, imam tisto, kar si želim, in v tem uživam."
Ravno danes sem imela o tem čas za premislek. Ne bom vam izdala, kako dolgo sem po tleh brisala vodo, ker sem pozabila, da sem pustila pipo odprto. Treba je bilo oprati pregrinjalo.... Potem pa pobrisati vso spodnjo etažo. Merde!

Če se ustavim pri "Ljubo doma, kdor ga ima," se včasih vprašam, ali sem si res tega želela. Seveda sem si želela. Pa še kako! Ob vsaki selitvi v podnajemniško ali najemniško stanovanje se mi je prikazovala fatamorgana idiličnega "home, sweet home," v podobi hišice na podeželju. Kdo bi si bil takrat mislil, da se bom nekoč resignirano utapljala v osnovnem higienskem vzdrževanju doma?! Sploh si nisem nič predstavljala...
Zdaj pa me jezijo pajčevine po kotih, prah po vseh površinah, predali, ki bi jih morala sproti prazniti in pospravljati, oblačila, ki bi jih morala sproti sortirati in dajati stran od hiše, odtisi po ploskvah pohištva, neoprana posoda, neumita okna, plevel v vrtu in po tlakovcih, eh, bom raje nehala naštevat, da ne bom spet padla v depro :(
Čedalje bolj razmišljam o tem, da poiščem gospodinjsko pomočnico. Ker ne plavam več, ampak tonem!! Počutim se kot Sizif, vržen v Tartar. Moja kazen, moja skala je gospodinjenje. Pospravim en konec hiše, je že drug v razsulu. Zlikam goro perila, se pred pralnim strojem nagrmadi nov kup. Živi obup! Me včasih ima, da bi kar ušla. Za par dni taborit pod pohorske smreke. Alone! Aj, preljubo veselje, oj kje si doma? Kje je zdaj tisto blaženo tihožitje, ki sem si ga nekoč slikala? Po drugi strani pa sem pozimi na toplem, zjutraj priteče iz pipe topla voda, streha nad glavo je, čeprav se vedno kje kaj pokvari, ampak je in ostaja - bivališče, ki je moj dom, moje zavetje.

Imeti avto? Super. Sploh ne veš, da ga imaš - dokler ni pred vrati redni servis, tehnični pregled ali registracija. Ali pa kratkomalo kaj crkne. Včeraj mi je pred Sparom zatajil. Ni hotel vžgati. V neudobnih natikačih sem jo z vrečko v roki lepo čedno peš mahnila proti domu. 45 minut hoje po žgočem soncu. Niti mobitela nisem imela zraven. Dobro, da nisem kupila sladoleda! O, kako sem si želela tisto, kar imam, samo v voznem stanju!

Kjer je hiša, je zraven običajno tudi vrt! Sistem samooskrbe. Le da se v mojem vrtu nadvse radi samooskrbujejo rdeči polži, ki jih je nagnusno veliko. Požro ali pa se zavlečejo skoraj v vsako solato. Fuj! Listno zeleno, špinačo in blitvo okupirajo celi bataljoni uši, v por se zavrtajo majhni rumenkasti črvički, čebula in korenje ne zrasteta, peteršilj včasih sejem po trikrat, paradižnik prej ko slej napade rja... Par let sem kljubovala in vztrajala. Sploh spomladi sem imela prebliske, kakšno botanično čudo bom naredila iz vrta, zato sem vedno pretiravala pri nakupu semen. Tako sem med drugim vsejala momordiko, bamijo in tolščak, a je od vsega naštetega zrasel samo - plevel :(
Edino trpežno čudo so bile bučke, ki pa se jih hitro prenaješ. Veselo sem jih talala okrog, saj so rasle kot za stavo. Ja, imeti vrt je pravi podvig. Meni zadnji dve leti krepko primanjkuje volje in navdušenja zanj. Se pozna. Sicer pa če bo kako leto ali dve malo bolj zaplevljen, ne bo nobene škode. Saj tudi kmetje pri kolobarjenju uporabljajo načelo, da se mora zemlja odpočiti od intenzivne pridelave. Intenzivne pridelave, hehehe...

Ta teden imam dopust. Želim si mir, ki ga lahko imam. Danes in jutri sem sama doma. Želim napraviti malo reda v hiši, kar sem deloma že naredila. Želim si prebrati par knjig. Eno sem že, drugo napol. Želim si preživeti nekaj časa s prijatelji. Konec tedna je namenjen temu. Želim dokončati tale projekt s pisanjem. Jutri zaključim. Želim si dobrega počutja in zaenkrat mi gre dobro. Želim si gibanja, zjutraj grem teč. So far ~ so good.

Toda želim si tudi kaj, česar (še) nimam. In imam tudi kaj, česar si ne želim. Ampak o tem kdaj drugič.

Nikoli ne bom  pozabila prizora iz filma Preden se stegneva, v katerem Morgan Freeman in Jack Nicholson sedita na vrhu ene od egiptovskih piramid in se pogovarjata o odhodu onkraj. V onostranstvo. In o tem, da po enem izmed verovanj o prehodu odloča to, kako boš odgovoril na sledeče: "Have you found joy in your life? Has your life brought joy to others?" V prevodu: "Si našel radost v svojem življenju? Je tvoje življenje prinašalo radost drugim?"

Mislim, da vem, kaj si želim in kaj že imam.
It´s joy!

Sabina Majcen

28. LOVE YOUR MOTHER EARTH ~ IMEJ RAD MATER ZEMLJO

28. dan. Love your Mother Earth! Mati Zemlja... Rad jo imej! Poznate Dramilo Valentina Vodnika? Spada med razsvetljenske pesmi. V tretji, zadnji kitice je verz: Glej, stvarnica vse ti ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi. Drugi del verza mi je malo nejasen. Ne vem, ali se v njem pesnik sklicuje na zmerno premišljenost pri jemanju tega, kar nam Mater Magna daje na razpolago, ali ima v mislih sistem neučakanega plenjenja.
No, pokukala sem v Wikipedijo in našla, kar me zanima. Za del stavka iz rok ji prejemat ne mudi  piše- ne obiraj se! Aha! Mi je vse jasno.
Prva kitica taiste pesmi opeva ekonomsko socialni potencial Kranjskega Janeza v Vodnikovih časih - kmetovalca. Dobrih dvesto let nazaj. Takole gre:
Kranjc! Tvoja zemlja je zdrava,
za pridne nje lega najprava.
Polje, vinograd,
gora, morje,
ruda, kupčija
tebe rede.
Škoda, da trenutno nimam pri roki knjige akademika Antona Trstenjaka o značaju Slovencev po posameznih pokrajinah. Če se ne motim, ravno v knjigi z naslovom Misli o slovenskem človeku nadvse imenitno opiše karakterne lastnosti Slovencev po pokrajinah glede na razmere, ki pogojujejo njihovo življenje in posledično oblikujejo nekakšen kolektivni značaj, odvisen od določenega zemljepisnega področja. Gorenjci, ki živijo pretežno v odročnih hribovskih predelih, so ponosni, "ohrni", bahavi. Take jih je izoblikovala "najprava" lega.
Dolenjci, razsejani po gričevnatem terenu, so po njegovi oceni nasprotje Gorenjcev. So mehki in popustljivi...
Za ostale se ne spomnim. Nekaj bo res na tem.
Si bom knjigo ponovno sposodila, takoj ko bo priložnost za to.

Vendar se tudi na tem področju dogajajo veliki premiki. Slovenija ni več izrazito kmetijska dežela, pravzaprav je iz 60% deleža samooskrbe zdrknila na žalostnih komaj 20%. Na rodovitnih zemljiščih naše doline Šentflorjanske so v zadnjih desetletjih najbolj poganjale in rastle - brezumne gradnje. Zdaj imamo - urbanistični kaos, v njem pa čuda praznih in propadajočih zgradb... Monumenti človeškega pohlepa in neumnosti. Kar se je dalo, se je zašpekuliralo, prodalo, zaparceliralo, zabetoniralo in zacementiralo. Brez milosti, brez vizije, brez spoštovanja do tradicije in preudarne vizije v vsesplošno dobro.
Na enak način so nekoč belci plenili indijanske rezervate.
Na enak način so zavojevalci, kolonizatorji in  misijonarji prinašali "napredek" na drugače civilizirana področja...
Ja, stvarnica vse ti ponudi - iz rok ji prejemat ne mudi :(

Se pa sodobna šentflorjanska populacija v zdajšnjih časih "redi" pretežno od kupčije in od storitvenih dejavnosti.
No, v večji ali manjši meri je še vedno ostala sentimentalna navezanost na poljedelstvo. Sliši na ime vrtičkarstvo. Oooo, Mati Zemlja, kam sem zašla s pisanjem!!!
Ampak del te družbe sem! Kot je rekel Gandhi: sama moram biti sprememba, ki si jo želim v svetu. Kar nekaj držav sem že prepotovala. Po posvinjanosti mi je najbolj ostala v spominu - Makedonija! Za Dobrodojdovte vo Republika Makedonija te povsod pozdravijo in pričakajo nesnaga, smeti in skrajna revščina ekološke ozaveščenosti. Eno dopoldne sem jo za par ur mahnila na dolg sprehod ob Vardarju in doživela šok. Reka je pravzaprav napol legalna skopska komunalna deponija :(
Ohrid, imenovan biser, je potemnel od nesnage. Ej, wake up, people! Vendar nobena akcija "Očistimo deželo v enem dnevu" ne bo dolgoročno uspešna, če ne bodo prebivalci sami najprej očistili miselnosti in duha.
In to kolektivno! Mujezin bi lahko na koncu vsake molitve z minareta prosvetlil ljudi z ozaveščanjem, da Alah ne bo prav nič jezen, če bodo začeli pucati svinjarijo za sabo. Resno mislim :)

Najbrž še niste nikoli slišali o 36-letnem poglavarju plemena Paiter Surui iz amazonskega deževnega pragozda v Braziliji. Jaz tudi ne. Do prejšnjega tedna. Ime mu je Almir Narayamoga. Leta 2007 je nenapovedano odpotoval - na sedež Googla v Kalifornijo z enim samim namenom - rešiti 250.000 hektarov velik plemenski rezervat, po katerem pustošijo nezakoniti drvarji in s tem ohraniti pragozd in pleme, Almirjevao pleme, ki tam živi.
Zadeve se je lotil bistroumno in genialno! Namesto s puščicami in z loki se za svojo avtonomijo bori - z zahodno tehnologijo! Z računalniki, internetom, z GPS opremo, ki je prirejena tako, da meri položaj, vrsto in velikost dreves in ki izračuna, koliko ogljikovega dioksida zadrži drevje v omenjenem rezervatu. V pomoč so mu člani plemena, ki se v ta namem usposabljajo. Poslužujejo se načrta REDD (Reducing Emissions from Deforestation and Forest Degradation - Zmanjševanje izpustov zaradi uničevanja in propadanja gozdov). Cilj: zmanjšati količino toplogrednih plinov.
Tretja stvar, ki jo namerava izvesti je: posaditi vsaj milijon! dreves, da se deževni pragozd povrne v prvotno stanje.
(vir: Reader´s Digest, avgust 2011)
Mati Zemlja, dokler obstajajo taki ljudje, je še upanje zate :)

Kako je fajn, če človek veliko bere! Pravkar sem se spomnila na ameriško legendo, rojeno leta 1774. Johnny Appleseed ~ Apple Tree Man je več kot 50 let sadil jablane po vsej Ameriki. Massachusetts, Pensilvanija, Ohio, Michigan, Indiana, Illilnois... Bil je odštekan samotar, ki se ni bal nikogar. Zelo dobro je shajal z Indijanci. Vajen je bil pešačiti po divjini, kampirati in prečiti reke in jezera s kanujem.
Njegov modus operandi je bil sledeč:
V divjino je zahajal s torbo na rami, v kateri so bila semena jablan. Ko naletel na primerno zemljo, jo je očistil, prekopal in jo pripravil za sajenje. Zatem je spoštljivo zasadil semena v zemljo in okrog zemljišča postavil lesen plot, da je jablane zaščitil pred živalmi. Potem je šel naprej.
Ni znano, koliko dreves je posadil. Po znanih podatkih gredo številke v milijone...

Naj bo dovolj za danes. Vesela sem da obstajajo gibanja za ohranitev živalskih vrst, za ohranitev narave; da obstajajo ljudje kot je Almir Narayamoga in številni njemu podobni. So živ opomin, da lahko tudi sama naredim mnogo več od tega, kar že zdaj počnem. Ne samo, da stvarnica vse nam ponudi, treba se ji je oddolžiti z zmernostjo in spoštovanjem. "Necivilizirani divjaki" so to vedel. Že stoletja nazaj...

Živimo v tem, kar so nam zapustili predniki in zapustili bomo to, v čemer bodo živeli naši potomci.

Sabina Majcen